Jedro

Do tega, da sicer enotno posojilo "razpade" na več samostojnih obveznosti, lahko pride le, kadar je povsem jasno in nedvoumno izražena pogodbena volja strank, da gre pri posameznih plačilih za posebne obveznosti (delne samostojne terjatve), zastaralni rok pa teče od zapadlosti vsake izmed njih.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke tudi v preostalem delu zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje v celotnem izpodbijanem delu.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 81.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.7.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo tolarske protivrednosti za 39.827,38 DEM, v celoti pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 2.433.385,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1992 dalje do plačila. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 374.476 SIT z zakonskimi obrestmi od 13.10.1998 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 608.346,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1992 dalje do plačila. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki 41.790 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 57.799 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje je zmotno štelo, da je bila tožba vložena dne 23.12.1993. V resnici je bila vložena 23.12.1992, zaradi česar, tudi če bi bilo pravno pravilno stališče pritožbenega sodišča glede zastaranja, tretji (in ne le četrti) del posojila ne bi bil zastaran. Sicer pa je stališče pritožbenega sodišča glede zastaranja nepravilno. Posojilo je bilo le eno, dogovor pogodbenih strank pa je bil jasen in sicer, da je potrebno posojilo vrniti do 31.12.1988. Pogodbeni stranki se nista nikoli dogovorili, da gre za štiri samostojne obveznosti. Reviziji naj se tako ugodi, da bo pritožba tožene stranke zavrnjena v celoti, podrejeno pa vsaj tako, da bo toženi stranki naloženo v plačilo še 608.346,30 SIT (skupaj tedaj 1.216.692,60 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.1992 dalje do plačila.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP/77, tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977. Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP/77) bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77 v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Utemeljeno pa revizija zatrjuje, da je sodišče druge stopnje pri odločitvi, da je del terjatve tožeče stranke zastaral, zmotno uporabilo materialno pravo.

Presoja sodišča druge stopnje, da naj bi zastaral tudi "tretji obrok posojila", je posledica očitne pomote, saj je pritožbeno sodišče res zmotno štelo, da je bila tožba vložena 23.12.1993, čeprav je bila, tako kot zatrjuje revizija, dejansko vložena leto dni prej (23.12.1992). Vendar pa ob presoji revizijskega sodišča, da terjatev tožeče stranke v celoti ni zastarala, ta pomota sodišča druge stopnje za odločitev v zadevi ni odločilna.

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bilo s posojilno pogodbo dogovorjeno, da je potrebno posojilo vrniti do 31.12.1988 tako, "da se vrne v štirih obrokih, to je po 1/4 na leto". Za odgovor na vprašanje, ali je del terjatve tožeče stranke zastaral, je zato odločilna razlaga pogodbenega določila o vrnivi posojila "v štirih obrokih, to je po 1/4 na leto". Sodišče prve stopnje je zavzelo pravno stališče, da tega dela pogodbe ni mogoče razumeti tako, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za več (štiri) obveznosti, ki so povsem samostojne (zaradi česar naj bi za vsako od njih posebej tekel zastaralni rok), sodišče druge stopnje pa je presodilo nasprotno in sicer, da gre za štiri samostojne terjatve, za katere tečejo zastaralni roki samostojno in sicer od dneva zapadlosti vsake izmed njih.

Po presoji revizijskega sodišča dejanska podlaga obeh sodb ne omogoča zaključka, da je bil v obravnavanem primeru sklenjen dogovor, na podlagi katerega bi dano posojilo, za katerega je bil dogovorjeni rok vrnitve 31.12.1988, "razpadlo" na štiri samostojne obveznosti, ki bi imele povsem samostojno pravno usodo (tudi glede teka zastaralnega roka). Pogodbeni dogovor, "da se posojilo vrne v štirih obrokih, to je po 1/4 na leto", je potrebno po mnenju revizijskega sodišča razumeti kot dogovor pogodbenih strank o delnih izpolnitvah enotne obveznosti. Kljub dogovoru o tem, da lahko dolžnik izpolni svojo obveznost s štirimi delnimi izpolnitvami, se dano posojilo namreč ni spremenilo v štiri občasne terjatve, ki bi imele samostojno pravno naravo, zaradi česar bi za vsako od njih tekel zastaralni rok od dneva njene zapadlosti (prvi odstavek 372. člena ZOR). Posojilo je praviloma enotna obveznost, ki pa je deljiva. Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za način izpolnitve te enotne obveznosti. Posojilo je tedaj mogoče vrniti tudi z delnimi izpolnitvami (sukcesivno v obrokih). Vendar pa zaradi dogovora o delni izpolnitvi obveznosti še ne nastane več samostojnih obveznosti, ki bi lahko zastarale v različnih časovnih obdobjih. Do tega, da sicer enotno posojilo "razpade" na več samostojnih obveznosti, lahko pride le tedaj, kadar je pogodbena volja strank, da gre pri posameznih plačilih za posebne obveznosti (delne smostojne terjatve), od katerih teče zastaralni rok od zaspadlosti vsake izmed njih, povsem jasno in nedvoumno izražena. Iz dejanske podlage, kakršna je v obravnavani pravdni zadevi, pa ni mogoče narediti materialnopravnega zaključka, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za štiri posebne obveznosti, ki bi imele naravo samostojnih delnih terjatev. Kljub dogovoru, da lahko dolžnik izpolni posojilno obveznost tako, da "vrne dolg v štirih obrokih, to je 1/4 na leto" in kljub temu, da bi imel posojilodajalec že pred 31.12.1988, ko je bilo potrebno celotno posojilo vrniti v celoti, pravico terjati plačilo posameznega obroka, je zaradi dejstva, da pogodbenega določila o "vračilu v štirih obrokih" ni mogoče opredeliti kot dogovor pogodbenih strank o tem, da so nastale štiri samostojne posebne pogodbene obveznosti, treba šteti, da je začel teči zastaralni rok za tožnikovo terjatev dne 31.12.1988, ko bi moralo biti vrnjeno celotno posojilo. Ob dejstvu, da je bila tožba vložena 23.12.1992 in da je zastaralni rok za obveznosti iz posojilne pogodbe pet let (371. člen ZOR), terjatev tožeče stranke ni zastarala.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da je pritožbo tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje v celoti zavrnilo (395. člen ZPP/77).

V skladu z določbo 166. člena ZPP/77 je revizijsko sodišče odločilo tudi o vseh stroških postopka. Zaradi spremembe sodbe sodišča druge stopnje mora tožena stranka povrniti tožeči stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje (sklep o odmeri stroškov z dne 28.10.1998). V pritožbenem postopku tožeča stranka stroškov ni imela. Tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti tudi stroške revizijskega postopka. Ti stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in predstavljajo stroške sestave revizije. Tožeča stranka je sicer zahtevala tudi povrnitev stroškov, ki naj bi ji nastali zaradi plačila sodne takse za revizijo, vendar pa ji revizijsko sodišče teh stroškov ni priznalo, saj iz pravdnega spisa ni razvidno, da je bila sodna taksa za revizijo do trenutka odločanja v revizijskem postopku že plačana.