Jedro

Posestnega varstva ne uživa le mirna posest. Tožnica je upravičena do posestnega varstva ne glede na to, da ji toženca v zadnjem času branita vožnje po poti. Bistveno je, da pot še vedno uporablja in torej ima (so)posest poti.

Pri ponavljajočih motilnih dejanjih teče rok za vložitev tožbe po vsakem motilnem dejanju znova.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženca tožnico motila v mirni posesti makadamske poti širine 3 m, ki poteka po parceli 122/10 k.o. P., s tem, da sta ji na različne načine preprečila uporabo poti in sicer je prvi toženec oziroma druga toženka v dneh, ki so v izreku točno navedeni, na pot parkiral(a) osebni avto, odlagala sta odrez grmičevja, stala na poti zaradi košnje trave in na pot nastavila otroško samokolnico (1. točka izreka). Tožencema je v bodoče prepovedalo, da s takšnimi ali podobnimi motilnimi dejanji tožnico motita v njeni posesti (2. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek glede denarne kazni v višini 2.500,00 EUR v primeru nadaljnjega motenja (3. točka izreka). Tožencema je naložilo še, da tožnici povrneta njene pravdne stroške v višini 1.757,50 EUR, vsak do polovice (4. točka izreka).

(2) Toženca se pritožujeta zoper 1., 2. in 4. točko izreka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – UUPB3 s spremembami, ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnika se ne strinjata s stališčem sodišča, da sta le pavšalno prerekala pravočasnost vložitve tožbe. V odgovoru na tožbo sta namreč navedla, da bi morala biti tožba vložena v 30 dneh od prve preprečitve uporabe poti, ki sega daleč pred 12.5.2008, v dokaz pa predložila fotografijo z dne 15.1.2008. Napačno je sodišče ugotovilo tudi, da je bil avto parkiran ravno 12.5.2008. Svoje ugotovitve v tem delu je oprlo izključno na izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica. Tako je sledilo priči T. M., ki naj bi tisti dan baliral travo pri tožnici, čeprav o tem ni predložil izdanega računa. Tudi opredelitev ure, ko naj bi bilo motilno dejanje storjeno, ne drži. Da sta toženca ob 18.00 uri že lahko bila doma, kot je menilo sodišče, namreč ni (po)trdila nobena od prič, razen N.G., ki pa jo je sodišče ocenilo kot nezanesljivo. Pritožnika sta že v zapisniku opozorila, da iz fotografij ni razvidno, da bi bila pod napuščem spravljena mrva, kar naj bi dokazovalo, da je do motenja prišlo ravno 12.5.2008. Pritožba v nadaljevanju izpodbija ugotovitve sodišča, da je imela tožnica sporno pot v mirni posesti. Toženca sta ji vožnje namreč vedno nasprotovala, kar potrjujejo številne priče (mož in hčerka tožnice, sin tožencev) ter dopis pooblaščenca. Sodišče je napačno presodilo izpoved toženke ter njene snahe S. G., da toženca ne bi mogla vedeti za vožnje čez njuno zemljišče, saj se je ta možnost povečala šele z upokojitvijo toženke oziroma selitvijo snahe v bližino poti. Glede na to, tožnica (po lastni izpovedbi) ve, kdaj tožnikov ni doma, pritožba zaključuje, da je pot uporabljala na skrivaj. Pritožba dodaja še, da sodba tudi sicer temelji na izpovedi neverodostojnih prič. J. F. je namreč brala z lista, ki ji ga je pomagala sestaviti tožnica, ostalim pričam je tožnica sugerirala odgovore; priče D. M. naj ne bi bilo mogoče upoštevati, ker že 15 let ne živi tu, N. G. pa je izpoved spreminjala. V obrazložitvi sodbe je potrditvah pritožbe podano medsebojno nasprotje. Sodišče na podlagi izpovedi prič eni strani ugotavlja, da so ostali sosedje pot lahko uporabljali, po drugi strani pa navaja, da izpovedi prič ni presojalo glede njihove lastne uporabe poti. Pritožba ob koncu dodaja, da tožnica nima nikakršne služnosti, kar izhaja tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska, zaradi česar varstvo iz naslova neobstoja služnosti, na katerega napotuje sodišče, ne pride v poštev. Končno pritožba graja tudi stroškovno odločitev, saj sodišče ne specificira odmerjenih stroškov, zato odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

(3) Na pravilno vročeno pritožbo tožnica ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov ter z vidika kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, ZPP). Pri tem je ugotovilo, da je sodba pravilna v dejanskem in materialnopravnem pogledu, sodišče prve stopnje pa pri odločanju tudi ni zagrešilo nobenih procesnih kršitev.

(6) Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev glede datuma prvega (v tožbi uveljavljenega) motilnega dejanja. Da je bil 12.5.2008 na makadamski poti po parceli 122/10 k.o. P. (v nadaljevanju pot) parkiran osebni avto VW golf, sodišče ni zaključilo zgolj na podlagi izpovedb tožnice ter prič T. M. in N. G., kot prikazuje pritožba. O tem se je prepričalo zlasti z vpogledom v fotografijo (priloga A9), ki prikazuje takšno stanje, iz nje pa je razviden tudi datum, ko je bila posneta, tj. 12.5.2008. Pritožba s pavšalnimi trditvami, da tožencev tega dne ni bilo doma, zaradi česar nista mogla parkirati avta, prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje ne uspe omajati. Odločilne ne morejo biti niti fotografije, na katere se sklicuje pritožba, saj so bile posnete ob ogledu na kraju samem dne 27.5.2009 in ne prikazujejo stanja na dan motenja.

(6) Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem izpodbijane sodbe, da je dne 11.6.2008 vložena tožba pravočasna (33. čl. Stvarnopravnega zakonika, Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej razloge na strani 7), gre v obravnavanem primeru za ponavljajoča motilna dejanja, pri katerih rok za vložitev tožbe teče po vsakem motilnem dejanju znova. V pritožbi izpostavljeno dejstvo, da sta toženca že 15.1.2008 na enak način tožnici preprečila uporabo poti, ne more biti odločilno, saj je šlo (očitno) za enkratno ravnanje tožencev, ki sta avto nato tudi umaknila. Parkiranje avta na poti pred 12.5.2008 torej ni potekalo nepretrgoma daljše časovno obdobje, pri čemer prvotno stanje ne bi bilo vzpostavljeno. Le v primeru takšnega (nadaljevanega) motenja bi rok za vložitev tožbe tekel, od kar je motilno ravnanje prvič izvršeno. Pritožbeno stališče, da je rok za vložitev tožbe začel teči že 15.1.2008, je zato materialnopravno zmotno.

(7) Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da tožničina (so)posest poti pred 12.5.2008 ni bila mirna, saj sta ji toženca že pred tem večkrat prepovedala vožnjo, kar med strankama tudi sicer ni bilo sporno. Vendar navedeno za razsojo v zadevi ni odločilno, saj tudi takšna (za toženca) sporna uporaba poti uživa posestno varstvo. Varovana ne bi bila le v primeru, če bi tožnica posest pridobila (in ne izvrševala) na silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, toženca pa bi ji to posest odvzela v okviru dopustne samopomoči (2. odst. 33. čl. SPZ). Takšnih okoliščin, ki bi izključevale protipravnost njunega ravnanja(1), toženca nista niti zatrjevala. Pomembna je tako le ugotovitev sodišča, da tožnica, ki pot uporablja že dolga leta, kljub nasprotovanju tožencev v zadnjem času voženj ni opustila in torej še vedno ima (so)posest poti. Glede na takšne ugotovitve, ki jih pritožba ne napada, je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Toženčeva prepoved vožnje, bodisi ustno (z dopisom v prilogi A6 z dne 13.9.2007) ali pa z nastavljanjem raznih predmetov na pot, v nasprotju s pritožbenim stališčem tožnici posestnega varstva ne odvzema (2). Tudi okoliščina, ali je tožnica po tem, ko sta toženca njenim vožnjam začela nasprotovati, po poti vozila z njunim vedenjem ali pa na skrivaj, kot trdi pritožba (česar izvedeni dokazni postopek sicer ni potrdil), ne vpliva na dejstvo, da je imela (so)posest poti, zaradi česar je upravičena do posestnega varstva.

(8) Pritrditi je tudi stališču sodišča prve stopnje, da lahko toženca zoper tožnico vložita le tožbo na vznemirjanje lastninske pravice, če menita, da nima (služnostne) pravice voženj po njuni parceli. Glede na omejene ugovore v posestni pravi (1. odst. 32. čl. SPZ) pa z zatrjevanjem, da nima pravice voziti po poti, v sedanjem postopku ne moreta uspeti. V čem naj bi bilo navedeno stališče napačno, pritožba ne pojasni.

(9) V razlogih izpodbijane sodbe ni nikakršnega nasprotja, ki bi onemogočalo preizkus njene pravilnosti (14. točka 2. odst. 339. čl. ZPP). Vprašanje, ali so sosedje pravdnih strank pot lahko uporabljali ali ne, za odločitev ni bistveno, zato so pritožbene navedbe v tej smeri odveč.

(10) Odmera stroškov tožnice je natančno razvidna iz priloženega stroškovnika (list. št. 153). Pritožbeni očitki o pomanjkljivi obrazložitvi, zaradi česar stroškovne odločitve ne bi bilo mogoče preizkusiti, so zato neutemeljeni.

(11) Odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbenemu zahtevku (v pretežnem delu) ugodilo, je torej pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

(1) Npr. da je tožnica od samega začetka pot uporabljala na silo, da zaradi njenih voženj toženca ne moreta več uporabljati svoje parcele in da so bile podane okoliščine, v katerih bi bila njuna samopomoč dopustna (neposredna nevarnost, takojšnje ukrepanje in ustreznost načina).

(2) Podobno stališče je bilo zavzeto tudi v odločbah VSL sklep II Cp 1451/2009 in VSL sklep II Cp 1648/2000.