Jedro

Toženčev zapis na blagajniškem prejemku, da bo določenega dne tožniku prinesel denar, pri čemer je tudi naveden znesek 700.000,00 tolarjev, izkazuje verjetnost tožbenega zahtevka tožnika za plačilo tega zneska, ki naj bi izviral iz manjkov, povzročenih s strani toženca.

Ker je tožnik tudi dokazal nevarnost, da iztoženega zneska ne bo mogel izterjati, ker bo toženec ostal brez osebnih prejemkov (ker ne prihaja več v službo), so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu prepoveduje odtujiti ali obremeniti osebni avtomobil.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 1., 2. in 4. odst. izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožencu D.S. se prepoveduje odtujiti ali obremeniti osebni avtomobil znamke Renault campus 5, reg. št. CE 6..- KA, št. šasije VF 1B4010509671033, št. motorja TIPC1EP760. V skladu z 81. členom ZIZ in na temelju te začasne odredbe vpiše MNZ, Urad za promet C. prepoved odtujitve in obremenitve registriranega osebnega vozila v svoji evidenci in prometnem dovoljenju.

Začasna odredba velja do pravnomočne rešitve tega spora, pri čemer pritožba zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve." V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem obsegu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Toženec D.S. je dolžan povrniti tožniku A.P. stroške pritožbe v znesku 17.480,00 tolarjev, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, s katero se tožencu prepoveduje odtujiti ali obremeniti osebni avtomobil znamke Renault campus 5, z navedeno registrsko številko, številko šasije in številko motorja, vpis te prepovedi v evidenci in prometnem dovoljenju s strani MNZ, Urada za promet C., tožnik pa bi bil v skladu 271. člena ZIZ-a pooblaščen, da na svoje stroške in nevarnost prevzame navedeno vozilo v hrambo.

Zoper sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, tako da se njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Navaja, da sme sodišče za zavarovanje denarne terjatve izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, torej so začasne odredbe le primeroma naštete. Meni, da je sodišče napačno zaključilo, da ni izkazana verjetnost obstoja njegove terjatve, saj ima dvoje alternativnih zahtevkov - denarnega in nedenarnega - izročitev avtomobila, kar je v sporazumu potrdil tudi toženec. Sodišče ni obrazložilo, zakaj takšen dogovor ne bi bil dopusten, rok za izpolnitev obveznosti toženca po dogovoru pa je že potekel. Sodišče je tudi preuranjeno sklepalo, da ni prav nobene nevarnosti oteženega ali onemogočenega uveljavljanja terjatve ali izročitve avtomobila v posest, saj je toženec takoj po izročitvi originalnega prometnega dovoljenja (ki ga je dal tožniku), nemudoma prijavil njegovo izgubo na upravni enoti in dosegel izdajo duplikata, torej želi še naprej uporabljati avtomobil in z njegovo uporabo dnevno zmanjševati njegovo vrednost in povzročati škodo tožniku. Toženec z izdano začasno odredbo tudi ne bi bil v ničemer oškodovan ali prikrajšan oz. ne bo utrpel prav nobene škode, zaradi česar so podani pogoji za izdajo začasne odredbe po 3. alinei 2. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98).

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnik v svojem tožbenem zahtevku v predmetnem sporu zahteva od toženca plačilo 700.000,00 tolarjev z zamudnimi obrestmi ali izročitev osebnega avtomobila znamke Renault campus 5 v posest ter izročitev ustrezne listine, ki je potrebna za prepis lastništva tega avtomobila. Obenem predlaga izdajo začasne odredbe, pri čemer pa to skoraj izključno (kar dodatno podkrepljuje tudi v pritožbi) povezuje z zahtevkom za izročitev osebnega avtomobila in ustrezne listine, potrebne za prepis lastništva tega avtomobila. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba v zvezi s tem zahtevkom ni utemeljena, saj tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal za verjetno, da ta terjatev obstoji. V tožbi, pa tudi v pritožbi, se s tem v zvezi sklicuje na alternativno določeno obveznost toženca, ki pa ni izkazana, saj iz priloge A 3, fotokopije zapisa toženca na blagajniškem prejemku, izhaja, da bo tožniku do 3.3.1999 prinesel denar, če ne pa bo dal v račun avtomobil. Iz formulacije zapisa v tej prilogi je razvidno, da je toženec tožniku dolžan denar in ne avtomobil. Izročitev avtomobila je navedena le fakultativno, pri čemer ni jasno, če tudi izročitev avtomobila toženca v celoti oprošča vračila preostanka zneska denarja, ki naj bi ga dolgoval tožniku. Tako zgolj iz jezikovnega tolmačenja zapisa na blagajniškem prejemku (tožnik ne navaja drugih dejstev, iz katerih bi lahko sklepali drugače) izhaja, da gre za fakultativno obveznost, v skladu 409. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis), v takem primeru pa dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, kateremu pa je prepuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da da kakšen drug določen predmet, lahko izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmeta obveznosti. Upnik sme zahtevati od dolžnika le predmet obveznosti, ne pa tudi drugega predmeta, s katerim lahko dolžnik, če hoče, prav tako izpolni svojo obveznost (1. odst. 410. člena ZOR-a). Sicer pa je potrebno dodati, da tudi v primeru, če bi dejansko šlo za alternativno obveznost, pravica do izbire med dvema ali več predmeti obstaja (brez posebnega dogovora) na strani dolžnika in ne upnika (403. člen ZOR-a). Iz navedenega zapisa toženca na blagajniškem prejemku torej ni mogoče sklepati, da je verjetno izkazan zahtevek za izročitev osebnega avtomobila v posest in izročitev ustrezne listine, potrebne za prepis lastništva vozila, zaradi česar tudi niso relevantna nadaljnja pritožbena razlogovanja tožnika o začasni odredbi za zavarovanje nedenarne terjatve (v skladu z 272. členom ZIZ-a).

Pač pa toženčev zapis za navedenem blagajniškem prejemku, da bo do 3.3.1999 tožniku prinesel denar, pri čemer je tudi naveden znesek 700.000,00 tolarjev izkazuje verjetnost tožbenega zahtevka tožnika za plačilo tega zneska, ki naj bi izviral iz inventurnih manjkov, povzročenih s strani toženca. Smiselno se predlagana začasna odredba nanaša tudi na zavarovanje te denarne terjatve, saj tožnik v zvezi s tem govori o nenadomestljivi škodi, ki naj bi mu nastala, če bi toženec svoj osebni avtomobil prodal, ker bo zagotovo ostal tudi brez osebnih prejemkov, v službo pa več kot tri tedne ne prihaja več; torej tožnik (čeprav nespretno) izkazuje nevarnost, da iztoženega zneska ne bo mogel izterjati. Podana je tudi nevarnost skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja z premoženjem, ki ga očitno predstavlja navedeni osebni avtomobil, saj naj bi toženec tožniku najprej izročil prometno dovoljenje, nato pa izdelal dvojnik le tega. Na podlagi tega pritožbeno sodišče šteje za dovolj izkazano, da so za zavarovanje denarne terjatve podani pogoji za predlagano začasno odredbo v skladu s 1. in 2. odst. 270. člena ZIZ-a. Pri tem zadostuje izdaja začasne odredbe, s katero se tožencu le prepoveduje odtujitev in obremenitev osebnega avtomobila, kar v svoji evidenci in prometnem dovoljenju vpiše Ministrstvo za notranje zadeve, Urad za promet C., nobene posebne potrebe pa ni (vsaj tožnik je ne izkazuje), da bi se ga obenem tudi pooblastilo, da na svoje stroške in nevarnost osebni avtomobil prevzame v hrambo.

Glede na navedeno in v skladu s 3. tč. 380. člena ZPP je pritožbeno sodišče delno spremenilo sklep sodišča prve stopnje in v navedenem obsegu izdalo začasno odredbo. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženec dolžan povrniti tudi pritožbene stroške, v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 7/95, 3/97, 62/98).