Jedro

Z izjavo se je toženec zavezal, da bo poravnal stroške popravila vozila, ki jih ne bo krila zavarovalnica. Za plačilo stroškov iz naslova obračunane amortizacije za nove (zamenjane) nadomestne dele (terjatev tožeče stranke), je zato podana pasivna legitimacija toženca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: v I. točki izreka sklep o izvršbi v tretjem odstavku (glede izvršilnih stroškov) razveljavi za znesek 55,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 9. 2012, v II. točki izreka znesek pravdnih stroškov zniža na znesek 284,45 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 120562/2012 z dne 22. 8. 2012 ostane v veljavi v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 369,85 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bilo v komunikaciji med tožnico in zavarovalnico dogovorjeno, da bo plačilo popravila toženčevega vozila v celoti krila zavarovalnica. Slednje izhaja tudi iz listinskih dokazov (elektronska komunikacija), ki se nahajajo v spisu. Protispisen je zaključek sodišča, da sta priči K. in Š. verodostojni, saj sta več kot očitno ščitili interese svojega delodajalca. Njuni izpovedbi nista le v nasprotju z listinsko dokumentacijo, temveč tudi v nasprotju z izpovedbama prič A. in P. Slednji sta izpovedali, da o kakršnikoli amortizaciji ni bilo govora. Do njunih izpovedb se sodišče ni opredelilo in ju dokazno ni ocenilo, kar predstavlja kršitev določb postopka. Ker toženec v komunikaciji med zavarovalnico in tožnico ni sodeloval, je protispisen zaključek sodišča, da se je nesporazum med tožnico, tožencem in zavarovalnico pokazal šele, ko del računa s strani zavarovalnice ni bil poravnan. Zaključek sodbe, da je tožnica ravnala skrbno pri urejanju plačila, je nesprejemljiv in zmoten. Če je sodišče verjelo pričama K. in Š., potem bi moralo ugotoviti, da je bila tožnica seznanjena s tem, da zavarovalnica stroškov amortizacije ne krije. Poleg tega, tudi če tožnica ni bila seznanjena s stroškom amortizacije, bi zanj kot profesionalna oseba morala vedeti, in bi morala toženca nanj posebej opozoriti. Navodilo toženca tožnici je bilo, da vozilo popravi le, če zavarovalnica krije celotno škodo, sicer se za popravilo ne bi odločil. Z vzpostavitvijo komunikacije med tožnico in zavarovalnico, je med njima nastalo de facto pogodbeno razmerje, zato ni utemeljen zaključek sodišča o neobstoju pogodbenega razmerja med tožnico in zavarovalnico. Do razlike v plačilu je prišlo zaradi neusklajenosti med delavci tožeče stranke in zavarovalnico, zato ne more bremeniti toženca. Obrazec „Odškodnina iz naslova avtomobilske odgovornosti“ (odstopna izjava) je toženec podpisal v prepričanju, da zanj ni odbitkov ali dodatnih stroškov. Tožeča stranke je tožencu ob prevzemu vozila zagotavljala, da bo plačilo uredila z zavarovalnico, kar pomeni, da je tožencu odpustila dolg. Ugovor pasivne legitimacije, da je dejanski lastnik vozila leasing družba, ne pa toženec, je sodišče nepravilno zavrnilo. Toženec se pritožuje tudi zoper stroškovno odločitev. Izvršilne stroške v višini 125,84 je sodišče tožnici priznalo v nasprotju z Odvetniško tarifo, odločitve pa tudi ni mogoče preiskusiti. Izvršilni stroški lahko znašajo le 76,30 EUR, prav tako je neutemeljen zaključek, da je toženec od teh stroškov dolžan plačati zakonske zamudne obresti od 8. 9. 2012 dalje. Napačna je tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, saj sodišče pri odmeri nagrade po tar. št. 3100 ni upoštevalo, da se nagrada za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine všteje v nagrado za postopek na prvi stopnji, prav tako pa materialni izdatki stranki pripadajo zgolj enkrat. 3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti. V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve. Pritožbeno sodišče zato na pritožbene očitke, ki merijo na izpodbijanje dejanskega stanja, ne odgovarja.

6. Sodba ima dovolj jasne in pravilne razloge o odločilnih dejstvih. Vsebina dokazov je v sodbi korektno povzeta. Z očitkom protispisnosti pritožba v bistvenem izpodbija dokazno oceno, kar predstavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki v predmetni zadevi ni pravno dopusten pritožbeni razlog. Niso podane niti uveljavljane niti po uradni dolžnosti upoštevne absolutne bistvene kršitve določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Zavzeto stališče sodbe, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.311,00 EUR (neplačani del računa tožnice) temelji na naslednjih ugotovitvah: - da je toženec k tožnici pripeljal svoje vozilo Porsche 911 Carerra S Coupe na popravilo, - da je tožnica opravila popravilo na podlagi zapisnika Zavarovalnice X št. 1018681, pri kateri je toženec uveljavljal popravilo škode, delovnega naloga, ki ga je podpisal toženec z dne 7. 6. 2011 in dodatka k delovnemu nalogu, - da je toženec s pooblastilom 5. 7. 2011 pooblastil tožnico, da v njegovem imenu uskladi višino odškodnine z Zavarovalnico X, d. d., ter uredi vse potrebno za poplačilo škode na tem vozilu, pooblastil Zavarovalnico X, d. d., da medsebojno usklajeno odškodnino med zavarovalnico in servisom, ki predstavlja celotno višino odškodnine za popravilo vozila, nakaže na račun servisa, in hkrati podpisal izjavo, da bo postavke na računu za popravilo vozila, ki se ne nanašajo na materialno škodo iz škodnega dogodka ali do njih ni upravičen, tožnici poravnal sam, - da je tožnica za popravilo vozila 12. 7. 2011 izstavila račun v višini 15.705,26 EUR, - da je zavarovalnica račun delno poravnala (tožnici je nakazala 14.394,26 EUR) znesek 1.311,00 EUR (terjatev, ki jo vtožuje tožnica v predmetni pravdi), pa je zavarovalnica odbila iz naslova obračunane amortizacije za nove (zamenjane) nadomestne dele, - da je tožnica pri popravilu vozila ugotovila dodatne poškodbe, ki so narekovale dodatna popravila (razvidne iz dodatka k delovnemu nalogu), - da je tožnica zavarovalnico pred popravilom seznanila z dodatnim obsegom del in jo pozvala, da se izjasni glede škode, ali je primer plačljiv in ali ima stranka kakšne odbitke ali soudeležbo, pri čemer je zavarovalnica dodatna dela odobrila in tožnici sporočila, da je temelj podan brez odbitkov (sporočilo A9), - da je bil toženec seznanjen s celotnim obsegom del, ki so bila opravljena na vozilu, tudi z dodatnimi deli, ki jih je odobril, pri nabavi določenega nadomestnega dela pa je celo sam sodeloval, - da se je elektronsko sporočilo zavarovalnice (A9) glede temelja in odbitkov nanašalo le na obstoj pravne podlage za izplačilo odškodnine, pogodbeno dogovorjene odbitne franšize in morebiten dolg oškodovanca do zavarovalnice, - da je toženec popravljeno vozilo prevzel, ugovorov, ki bi izhajali iz nepravilno ali z zamudo opravljenega dela pa ni uveljavljal. 8. Sodba materialnopravno pravilno odločitev opre na 619. člen OZ in izjavo toženca z dne 5. 7. 2011 (v pritožbi poimenovano odstopno izjavo). Slednja je, ob ugotovitvi, da je toženec soglašal z vsemi (tudi dodatnimi) deli, po oceni pritožbenega sodišča odločilnega pomena in potrjuje tudi pravilnost odločitve o obstoju pasivne legitimacije, ki jo pritožba izpodbija. Z njo se je toženec namreč zavezal, da bo stroške popravila, ki jih (morebiti) zavarovalnica ne bo priznala in krila, poravnal sam. Ob tem ni pomembno, da je toženec, kot trdi v pritožbi, izjavo podpisal v prepričanju, da takih stroškov ne bo. Toženčevo pooblastilo zavarovalnici, da nakaže odškodnino neposredno tožnici, toženca ne razbremeni plačila zneska, ki ga zavarovalnica ni poravnala, še manj pa nudi podlago za pritožbeno stališče, da bi tožnica morala plačilo zahtevati od zavarovalnice. Zmotno je pritožbeno prikazovanje o obstoju pogodbenega razmerja med tožnico in zavarovalnico. V pogodbenem razmerju z zavarovalnico je bil, kot pravilno pojasni že sodba, le toženec.

9. S pritožbeno navedbo, da sta priči D. Š. in E. K. (zaposlena pri zavarovalnici) neverodostojni, pritožba izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb zaposlenih pri tožnici, priče A. in P. ter ju ni dokazno ovrednotilo (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. Na podlagi izpovedb navedenih prič je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil toženec z obsegom dodatnih del seznanjen, vsebina elektronske komunikacije, ki je potekala med tožnico in zavarovalnico, pa, kot izpostavlja pritožba sama, med pravdnima strankama ni bila sporna. Pritožbena navedba, da toženec v komunikaciji med tožnico in zavarovalnico ni sodeloval, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog, pa tudi sicer ni utemeljena, saj je toženec v izpovedbi potrdil, da je z obsegom dodatnih del soglašal, prav tako, da je bil seznanjen s sporočilom zavarovalnice (A9).

10. Pritožbene trditve ne vzbujajo pomislekov o pravilnosti zaključka sodbe, da tožnici ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Uvodoma navedene ugotovitve ne nudijo podlage za drugačno pritožbeno stališče. 11. Pritožbena navedba, da je tožnica tožencu s tem, ko mu je ob prevzemu vozila izjavila, da bo plačilo uredila z zavarovalnico, odpustila dolg, ni utemeljena. V primeru odpusta dolga mora biti upnikova izjava jasna in nedvomno usmerjena na posledico odpustiti dolg (319. člen OZ), za kar v obravnavanem primeru, ko je bila tožnica z odbitkom seznanjena šele ob delnem neplačilu računa s strani zavarovalnice, ne gre.

12. Delno pa je utemeljena pritožba glede stroškovne odločitve. Tožnik, ki je v predlogu za izvršbo priglasil 70,00 EUR izvršilnih stroškov, je upravičen do priglašenih izvršilnih stroškov, in ne do v sklepu o izvršbi odmerjenih stroškov v znesku 125,84 EUR. Zamuda toženca s plačilom izvršilnih stroškov je nastopila po poteku paricijskega roka, ki je začel teči od vročitve sklepa o izvršbi, zato je pravilna odločitev o zakonskih zamudnih obrestih. Pritožba utemeljeno izpodbija tudi odmero stroškov pravdnega postopka, saj sodišče prve stopnje pri odmeri nagrade za postopek (tar. št. 3100 ZOdvT) ni upoštevalo vštetja nagrade za postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine v nagrado za postopek v primeru, če pravdni postopek poteka kot nadaljevanje postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine. Upoštevaje navedeno nagrada za postopek znaša 19,70 EUR (69x1,3 – 70 EUR), nagrada za narok pa 82,80 EUR, stroški poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002) pa 20,00 EUR, kar z upoštevanjem 22% DDV in sodne takse v znesku 135,00 EUR skupno znaša 284,45 EUR.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo spremenilo v I. točki izreka tako, da je sklep o izvršbi v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov razveljavilo za znesek 55,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in v II. točki izreka tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je dolžan toženec plačati tožniku znižalo na znesek 284,45 EUR. Sicer je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnik je s pritožbo uspel zgolj glede stroškovne odločitve, ki predstavlja stransko terjatev. Odgovor tožnice na pritožbo glede na njegovo vsebino ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve in ne gre za potreben strošek (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

15. O pritožbi je odločala višja sodnica posameznica na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP.