Jedro

Vprašanje pravilnosti pravne kvalifikacije enega izmed kaznivih dejanj, ki naj bi ju storil obdolženec in se zaenkrat postavlja le pritožnikom, ne more vplivati na presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma in spremeniti odločitve sodišča o podaljšanju pripora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 16. 2. 2022, opr. št. II Ks 4102/2022, na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zoper obdolženega A. A. podaljšal pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za dva meseca, do vključno 18. 4. 2022 do 21.40 ure. Obdolženec se nahaja v priporu od 18. 1. 2022 od 21.40 ure dalje. Zoper njega je še nepravnomočno uvedena preiskava s sklepom preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju z dne 11. 2. 2022, opr. št. II Kpr 4102/2022, zaradi utemeljenega suma storitve poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja nasilništva po prvem v zvezi z drugim odstavkom 296. člena KZ-1. 2. Zoper sklep o podaljšanju pripora so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki. Uveljavljajo ″vse pritožbene razloge‶ ter sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolžencu pripor odpravi oziroma podrejeno, da ga nadomesti z milejšim ukrepom hišnega pripora in/ali varščine ali javljanja na policijski postaji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb je pokazal, da ni moč pritrditi pritožnikom pri zavzemanju za spremembo izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da so za podaljšanje pripora še vedno izpolnjeni vsi zakonski pogoji, ki jih za uporabo tega najstrožjega osebnega omejevalnega ukrepa za preprečitev begosumnosti in ponovitvene nevarnosti določata ZKP in Ustava RS. Vse pogoje za podaljšanje pripora je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ustrezno obrazložilo in zato sklep ni obremenjen s pomanjkljivostmi, ki bi predstavljale bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

5. Pritožniki zavračajo zaključke prvega sodišča glede obstoja utemeljenega suma, da je priprti obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji ter pri tem sodišču prve stopnje očitajo, da pri vrednotenju dokazov ni upoštevalo zagovorov soobdolžencev niti izpovedb oškodovancev, ki so jih podali na zaslišanjih 17. 2. 2022. Glede upoštevanja slednjih je potrebno opozoriti, da je sodišče prve stopnje o podaljšanju pripora z izpodbijanim sklepom odločalo 16. 2. 2022, ko torej oškodovanci še niso bili zaslišani. Prav tako pa pritožniki ne konkretizirajo katere izjave soobdolženih in oškodovancev so takšnega pomena, da bi lahko ovrgle ugotovitve prvega sodišča o nadaljnjem obstoju utemeljenega suma. V primerih, ko obstaja verjetnost na ravni utemeljenega suma, da je bilo dejanje storjeno in ko dokazi in dejstva govorijo za in proti, mora biti odločitev prepuščena nadaljnjemu postopku. V tej luči gre tudi presojati pritožbene navedbe, da naj bi soobdolženci in oškodovanci v določenih pomembnih delih izpovedovali skladno in sicer o tem, da priprti obdolženec prej z nikomer od oškodovancev ni fizično obračunal ali kazal nasilja, da z oškodovanim B. B. ni bil v sporu, da po tem, ko je bil oškodovanec zaboden in je bil obdolženec še na kraju dejanja, oškodovanca ni skušal ubiti. Pri tem tudi sami pritožniki trdijo, da bo okoliščine pričetka pretepa in tega kdo se je branil, potrebno raziskati v nadaljevanju postopka.

6. Pritožniki v nadaljevanju pritožbe smiselno izpodbijajo pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil priprti obdolženec zoper oškodovanca B. B. Navajajo, da tudi če sodišče prve stopnje v tej fazi postopka ne sledi zagovorom soobdolžencev, da so bili napadeni, je med poskusom uboja in povzročitvijo telesnih poškodb v pretepu zelo velika razlika, ki ob ostalih dejstvih ne utemeljuje najstrožjega posega v pravico do obdolženčeve svobode gibanja. Sodišče druge stopnje zavrača te pritožbene trditve, saj vprašanje pravilnosti pravne kvalifikacije enega izmed kaznivih dejanj, ki naj bi ju storil obdolženec in se zaenkrat postavlja le pritožnikom, ne more vplivati na presojo sodišča o obstoju utemeljenega suma in spremeniti odločitve sodišča o podaljšanju pripora. Sodišče prve stopnje je namreč pod točko 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa izčrpno predstavilo in analiziralo vse dokaze, ki priprtemu obdolžencu na zahtevani ravni utemeljenega suma dokazujejo storitev kaznivega dejanja poskusa uboja po prvem odstavku 115. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. 7. Ob ugotovljenem oziroma preizkušenem utemeljenem sumu, je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih storilec živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Za obstoj tega pripornega razloga ni potrebno, da so kumulativno podane vse naštete okoliščine, ampak zadošča, da je podana najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca in ena objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje, če v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost, da bo obdolženec uresničil katero od alternativno naštetih oblik ponovitvene nevarnosti. Pritožniki povsem neutemeljeno sodišču prve stopnje očitajo, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa obdolženčeve ponovitvene nevarnosti ni obrazložilo. Pod točko 11 obrazložitve je namreč nanizalo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki delajo obdolženca ponovitveno nevarnega. Tako ne gre slediti očitku pritožnikov, da ne obstaja niti ena subjektivna okoliščina, ki bi utemeljevala sklepanje, da bo priprti obdolženec na prostosti ponovil oziroma dokončal kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da obdolženec doslej ni bil obsojen in ima družino ter podjetje. Je pa pravilno na podlagi doslej izvedenih dokazov in spisovnih podatkov dognalo, da je obdolženec pri storitvi očitanega mu kaznivih dejanj izkazal izredno agresivnost, brutalnost, maščevalnost, predrznost, nepredvidljivost in nekritičnost. Strinjati se gre tudi z očitkom o obdolženčevi brezčutnosti, ki se zrcali v tem, da je kazniva dejanja storil zoper svoje zaposlene delavce. Njegovo odločenost pa je sodišče prve stopnje ustrezno izpeljalo iz okoliščine, da je pri storitvi kaznivega dejanja na škodo B. B. uporabljen neznan ostri predmet usmeril v vitalni del telesa, nakar naj bi že zabodenega oškodovanca s soobdolžencem odvlekel čez cesto in ga tam še večkrat z nogo brcnil v predel trebuha. Pritožbeno zatrjevana obdolženčeva kazenskopravna neoporečnost, urejeno družinsko življenje in zagotovljena sredstva za preživljanje, niso nove okoliščine, ki bi ob očitku poskusa storitve hujšega kaznivega dejanja, nasprotovale zaključku o osumljenčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno opozorilo, da pri kaznivih dejanjih, s katerimi je varnost drugih oseb močno ogrožena, za uporabo strožjega osebnega omejevalnega ukrepa zadošča že manjša stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja.

8. Pri izpodbijanju zaključkov sodišča prve stopnje o obdolženčevi begosumnosti pritožniki trdijo, da je prvo sodišče ugotovilo edino to, da je obdolženec državljan Kosova, kar pa po sodni praksi ne zadostuje za utemeljitev tega pripornega razloga. Pri tem pritožniki izpostavljajo, da ima obdolženec tako osebno kot poslovno življenje trdno zasnovano v Sloveniji. Podjetja se ne da voditi iz tujine. Sodišče prve stopnje naj tudi ne bi obrazložilo, katera okoliščina kaže na to, da ima namen zbežati in se izogibati postopku. Sodišče druge stopnje zavrača povzete trditve pritožnikov. V skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog begosumnosti podan, če se storilec kaznivega dejanja skriva, če ni mogoče ugotoviti njegove istovetnosti, ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil. Nevarnost pobega mora biti povsem konkretna. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pod točko 10 obrazložitve pri obdolžencu povsem utemeljeno izpostavilo okoliščine, kot so tuje državljanstvo ter ohlapna vezanost na ozemlje Republike Slovenije, v povezavi s samo težo storjenega kaznivega dejanja. Obdolženec v Sloveniji nima premičnega in nepremičnega premoženja, ne gre pa zanemariti okoliščine, da je po izvršitvi očitanih dejanj s kraja pobegnil. Obdolženec ima na Kosovu širšo družino, dovoljenje za bivanje v Sloveniji mu velja le do 2023. Pritožbeno sodišče torej soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri obdolžencu obstoji realna in konkretna nevarnost, da ne bi bil dosegljiv sodišču za dokončanje kazenskega postopka, če zoper njega ne bi bil odrejen pripor. Za vse to sodišče prve stopnje v napadenem sklepu navaja tehtne razloge, ki jih pritožbena izvajanja zagovornikov ne morejo ovreči. 9. Prav tako ni mogoče soglašati z očitkom pritožnikov glede zaključka prvostopenjskega sodišča o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora. Prvo sodišče je v točki 12 obrazložitve sklepa z razumnimi razlogi utemeljilo okoliščine na podlagi katerih šteje, da sta pri obdolžencu podani begosumnost in ponovitvena nevarnost, nanje pa je navezalo razumen sklep, da teh nevarnosti za nemoten potek kazenskega postopka in varnost ljudi ni mogoče odpraviti z blažjim ukrepom kot sta hišni pripor ali javljanje na policijski postaji.

10. Ker sodišče druge stopnje pri obravnavanju pritožbe ni zasledilo kršitev, ki jih je dolžno ugotavljati po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu po tarifni številki 74013 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.