Jedro

Zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, ker je v nasprotju z dejanskim stanjem stvari.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca-sedaj tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V svoji obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 11. 10. 2012 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku, ki je v teku pri Okrajnem sodišču v Mariboru pod opr. št. I P 815/2010 in sicer v obliki sestave in vložitve odgovora na pritožbo tožeče stranke. Navaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), vsi pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno. Nato se sklicuje na določbe 24. člena ZBPP. Ugotavlja, da je postopku, za katerega je prosilec zaprosil za brezplačno pravno pomoč, A.A. zoper prosilca vložil tožbo na ugotovitev, da premičnine iz popisa sodijo v zapuščino po pokojnem B.B. Okrajno sodišče v Mariboru je dne 6. 2. 2012 izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Tožnik je zoper sodbo dne 19. 3. 2012 vložil pritožbo, s katero je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v nov postopek pred sodiščem prve stopnje. Po pregledu zadeve ocenjuje, da je tožnikova prošnja nerazumna in v nasprotju z dejanskim stanjem stvari, kar obrazlaga s tem, da je v pravdnem spisu po njenem mnenju dovolj argumentov oziroma dokumentacije, ki utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika. Prosilec pa je prav tako prekludiran glede navajanja novih dejstev in dokazov in zato odgovor na pritožbo v ničemer ne bi dodatno prispeval k zakonitemu odločanju sodišča druge stopnje, saj je toženec vsa dejstva, na podlagi katerih je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen in tako odločeno v korist prosilca, navajal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da bo sodišče druge stopnje razpolagalo z vsemi dokazi, ki so v spisu in tako odločilo v skladu z zakonom ter bi morebitni odgovor na pritožbo pomenil zgolj dodatno navajanje in podvajanje že ugotovljenih dejstev. Glede na navedeno je prošnjo prosilca, zaradi neizpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zavrnila.

Tožnik v tožbi uveljavlja vse tožbene razloge iz 27. člena ZUS-1. Navaja, da je toženka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno nerazumno, pri čemer pa je pojem očitne nerazumnosti uporabila napačno in kljub temu, da sama pri odločanju o odobritvi BPP nastopa v funkciji upravnega organa, prevzema funkcijo sodnega organa. Njene pristojnosti glede ugotavljanja obstoja objektivnega pogoja za odobritev BPP niso niti približno tako široke, kot to meni toženka, to je, da bi bila toženka upravičena presojati potrebnost oziroma nepotrebnost vložitve odgovora na pritožbo. Po 24. členu ZBPP so pristojnosti toženke v zvezi z ugotavljanjem objektivnega pogoja po 24. členu omejene zgolj na presojo očitne nerazumnosti prošnje za odobritev BPP; o očitni nerazumnosti pa je mogoče govoriti le v primeru, če bi tožnik zaprosil za odobritev BPP v zvezi z dejanji v pravdnem postopku, ki po zakonu niso dopustna, ali pa bi bil v zvezi z njimi zamujen zakonski rok za njihovo izvedbo ipd., pri čemer takšna situacija v konkretnem primeru ni podana, saj je tožnik do vložitve odgovora na pritožbo upravičen in je bila prošnja za odobritev BPP vložena tudi pred iztekom roka za vložitev odgovora na pritožbo, ki je bil vložen po vložitvi prošnje za odobritev BPP. Utemeljevanje očitne nerazumnosti tožnikove prošnje za odobritev BPP v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo pa je tudi arbitrarno, saj toženka v času odločanja ni bila seznanjena ne z vsebino predmetnega spisa, niti z vsebino odgovora na pritožbo in tožnikove prošnje za odobritev BPP v zvezi z odgovorom na pritožbo ni mogoče zakonito opredeliti kot očitno nerazumne v smislu določb tretjega odstavka 24. člena ZBPP. Pooblaščenec tožnika pripominja tudi, da v dosedanji praksi toženke pri odločanju o odobritvi BPP pri ugotavljanju objektivnega pogoja po 24. členu ZBPP ni zasledil tako arbitrarne razlage pravnega pojma očitne nerazumnosti zadeve kot v konkretnem primeru in je torej iz tega mogoče narediti zaključek, da odločitev toženke ni posledica njenega pravnega neznanja, temveč trenutne krizne situacije in z njo povezanega vsesplošnega varčevanja, vendar pa le-to ne sme iti tako daleč, da bi državni organi pri odločanju v želji privarčevati proračunska sredstva, kršili zakone. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Hkrati zahteva tudi povračilo stroškov postopka. Predlaga tudi taksno oprostitev po četrtem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko posebnega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 11. člena ZBPP se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo finančni položaj tožnika in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Kdaj je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, je določeno v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna tudi, kadar je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari.

Na podlagi citiranih določb je torej organ za brezplačno pravno pomoč v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za dodelitev BPP dolžan opraviti presojo po določbah 24. člena ZBPP. Tožena stranka je v konkretnem primeru to presojo opravila in na podlagi kriterijev iz 24. člena ZBPP ugotovila, da zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, ker je v nasprotju z dejanskim stanjem stvari, kar je tudi razumno utemeljila. Sodišče se strinja z razlogi za to presojo, ki jih tožena stranka navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter se zato, v izogib ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zato zavrača tožnikove ugovore kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev sodišča v zadevi ne morejo vplivati. Ker je tožena stranka na podlagi določb 24. člena ZBPP odločila le o izpolnjevanju pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je neutemeljen tožbeni ugovor, da z odločanjem o odobritvi BPP prevzema funkcijo sodnega organa.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da se na podlagi četrtega odstavka 10. člena ZST-1 v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči taksa ne plača, kar pomeni, da je tožnik v obravnavani sporni zadevi oproščen plačila sodnih taks že po samem zakonu in zato sodišče o njegovem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni odločalo posebej.