Jedro

Tožnik izpodbija odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da mu je bilo delno nadomestilo v določenem času preveč izplačano in odločeno, da ga mora vrniti tožencu. Ker njegova terjatev v zadevi ni verjetno izkazana, oziroma zaenkrat obstaja večja verjetnost, da je s strani toženca izkazana terjatev do tožnika kot preplačilo, ni izkazan osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po 1. odstavku 270. člena ZIZ, to je obstoj verjetnosti terjatve. Predlog za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve v tem sporu odloži izvajanje izpodbijane odločbe o preplačilu, je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se do pravnomočne odločitve v tem sporu odloži izvajanje odločbe št. ... z dne 26. 10. 2015. Izdajo predlagane začasne odredbe je zavrnilo po ugotovitvi, da iz tožnikovega predloga ne izhaja višina njegovih dohodkov, niti višina dohodkov njegovih družinskih članov, saj tožnik ni v zvezi s tem predložil nobenih dokazil. Ni izkazano, da je hčerka vključena v redni študij in kakšne so tožnikove obveznosti v zvezi s tem. Glede na podatke v spisu prvostopenjsko sodišče v tej fazi postopka ni ugotovilo, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe z dne 26. 10. 2015 tožniku ali njegovi družini nastala težko nadomestljiva škoda. O težko nadomestljivi škodi govorimo takrat, kadar je poleg verjetnosti nastanka škode izkazano tudi, da jo bo težko nadomestiti ali omiliti. Tožnik tudi ni izkazal samovoljnega ravnanja tožene stranke in ni nobene nevarnosti, da bi pravic do višjega zneska dajatve, v kolikor se bo v rednem postopku dokazalo, da ta obstoji, ne bi bila uresničena.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi navaja, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V potrditev zdravstvenega stanja prilaga zdravstveno potrdila iz katerih je razvidno, da je že od 7. 6. 2011 v fazi zdravljenja in da ni pridobitno sposoben, navaja, da je mu bil odmerjen veteranski dodatek ter dostavlja odločbo iz katere je razvidno, da je pri odmeri upoštevana plača zakonca v višini 933,40 EUR, pokojnina pritožnika v višini 197,17 EUR in invalidnina zakonca v višini 186,48 EUR. Nadalje prilaga potrdilo o vpisu na redni študij za svojo hčerko A.A. ter izpiske TRR zase in za svojo ženo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v skladu s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) presojalo izpodbijani sklep v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri presoji izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5. Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 70. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1), ki določa, da lahko sodišče med postopkoma na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: 1.) odloži izvršitev izpodbijane upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali 2.) naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev. Določbe četrtega odstavka navedenega člena ZDSS-1 določajo, da se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če v tem zakonu ni drugače urejeno. Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami; v nadaljevanju: ZIZ) v 270. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po prvem odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da bo zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Po tretjem odstavku istega člena upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V primeru začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve pa mora upnik za verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sila ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6. Prvostopenjsko sodišče pravilno poudarja, da je temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, da upnik izkaže verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Obstoj terjatev je verjetno izkazana, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. Ob navedenem pogoju pa mora biti izkazan še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 270. člena ZIZ.

7. Pri izdaji začasne odredbe je potrebno upoštevati, da sodišče pri odločitvi o predlogu za izdajo začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, temveč mora v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZDSS-1 o predlogu odločiti najkasneje v treh dneh, pri tem pa se ne prisoja, ali je tožnik svoje trditve dokazal, temveč le, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji. Zato je tudi neutemeljena pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v postopku ugotavljanja utemeljenosti predlagane začasne odredbe v zavarovanje tožnikovih denarnih terjatev ocenilo dokazne listine v spisu in zaključilo, da ni podlage za izdajo predlagane začasne odredbe, ker tožnik glede na predloženo dokumentacijo ni izkazal verjetnosti, da bi z izvršbo izpodbijane odločbe nastala njemu ali njegovi družini težko nadomestljiva škoda.

8. Iz v spisu predložene dokumentacije izhaja, da je tožena stranka tožnika z odločbo z dne 1. 10. 2013 razvrstila v III. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni in se mu je priznala pravica do dela, na katerem je delal, to je pravnik - svetovalec za podjetništvo, pravnik - mediator, s krajšim delovnim časom od polnega 6 ur dnevno od 19. 9. 2013 dalje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Nasprotno od trditev tožnika iz nje ne izhaja, da bi bil tožnik nesposoben za pridobitno delo, temveč zgolj, da lahko svoje delo opravlja v krajšem delovnem času od polnega in sicer 6 ur dnevno. Nadalje je tožena stranka izdala dne 25. 3. 2014 nalog za izplačilo delne akontacije delnega nadomestila, ki se je tožniku izplačevalo od 28. 3. 2014 dalje. Z odločbo z dne 27. 11. 2014 je toženka odločila, da tožnik ni upravičen do akontacije delnega nadomestila in mu je to ustavljeno. Po pritožbi tožnika je drugostopenjski organ toženke z odločbo z dne 15. 4. 2015 prvostopenjsko odločbo odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v nov postopek in odločanje. Prvostopenjski organ je z odločbo z dne 28. 4. 2015 odločil, da tožnik nima pravice do delnega nadomestila od 28. 3. 2014 dalje. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo z dne 17. 7. 2015 zavrnjena. Citirani odločbi sta predmet sodnega postopka, ki se vodi pred sodiščem prve stopnje pod opr. št. XI Ps 1297/2015. Tožena stranka je 29. 4. 2015 izdala odločbo, da ima tožnik pravico do delnega nadomestila v znesku 197,19 EUR od 21. 1. 2015 dalje, saj je bilo ugotovljeno, da je tožniku do 20. 1. 2015 pripadalo nadomestilo pri Zavodu RS za zaposlovanje, kjer je prijavljen od 1. 7. 2011 dalje. Pritožba tožnika zoper to odločitev je bila z dokončno odločbo toženke z dne 20. 7. 2015 zavrnjena. Tudi zadnji citirani odločbi sta predmet prej navedenega sodnega postopka.

9. Z odločbo tožene stranke z dne 26. 10. 2015 je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 31. 7. 2015, s katero je bilo ugotovljeno, da je bilo delno nadomestilo v času od 28. 3. 2014 do 30. 11. 2014 preveč izplačano in sicer v znesku 1.065,92 EUR in da mora navedeni znesek tožnik vrniti v devetih mesecih. Tožnik navedeno izpodbija s tožbo v predmetni zadevi (XI Ps 1811/2015).

10. Ob zgoraj navedenem dejanskem stanju pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnikova terjatev v navedeni zadevi ni verjetno izkazana oziroma povedano drugače iz dokumentacije zaenkrat obstaja večja verjetnost, da je s strani tožene stranke izkazana terjatev do tožnika v višini 1.065,92 EUR, kot preplačilo nastalo v obdobju od 28. 3. 2014 do 30. 11. 2014. 11. Ker je po prvem odstavku 270. člena ZIZ osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve obstoj verjetnosti terjatve, ta pa v konkretni zadevi po mnenju pritožbenega sodišča ni izkazana, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.