Jedro

Premoženje, ki je predmet zahtevka, ni skupno premoženje, ker ga je tožničin partner pridobil pred začetkom njunega skupnega življenja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožnica na premoženju, ki sestavlja zapuščino po pokojnem J.Š., solastninsko pravico do ½ in se ta solastninski delež izloči iz premoženja pokojnega J. Š. in ne sodi v zapuščino. Tožbo je v delu, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da ji pripada dedna pravica, s sklepom zavrglo. Glede stroškov postopka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 4.289,62 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi zlasti graja dokazno oceno prvostopnega sodišča in pojasnjuje, da so vse zaslišane priče potrdile odnos tožnice in pokojnega Š. kot zvezo, ki ima vse komponente zunajzakonske skupnosti. Za presojo obstoja zunajzakonske skupnosti namreč niso pomembne le zunanje komponente kot so skupno bivanje, skupne finance in gospodinjstvo, pač pa zlasti notranje komponente, to je medsebojna naklonjenost in dogovor o vsebini in obliki skupnosti. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo pričevanje T. kot neverodostojno glede okoliščine, da je prejel posojilo od pokojnega Š.. Napačna je tudi presoja, da sta pričevanji tožničine sestre in očeta neverodostojni. O družinskih razmerah namreč vedo povedati največ družinski člani, saj so le njim družinske razmere poznane. Sodišče ni navedlo nobenega razumnega razloga, zakaj jima ne bi verjelo glede pomoči očeta pri nakupu hiše. Zmotna je tudi presoja o tem, da je tožničina izpoved neverodostojna. Tožnica je pokojnemu Š. pomagala pri preživljanju v času, ko je bil nezaposlen, kar vse kaže na obstoj zunajzakonske skupnosti. Napačen je zaključek, da tožnica ni imela denarja, da bi prispevala sredstva za nakup skupnega premoženja. Finančni izkaz poslovanja ni dokaz o višini dohodkov, saj je pomembna višina plače. Sodišče prve stopnje je dalo preveliko težo okoliščini o številu članov gospodinjstva, saj za presojo, ali je obstajala zunajzakonska skupnost, to ni pomembno. Tožnica je predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi oziroma jo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti nista postopek na prvi stopnji ali sodba obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odst. 350. člena ZPP.

Pritožnica ni obrazložila, katere kršitve določb pravdnega postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, zato tega pritožbenega razloga pritožbeno sodišče ne more komentirati.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Vse izvedene dokaze je ocenilo v skladu s pravili iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena je življenjsko sprejemljiva in logično prepričljiva in je s pritožbenimi trditvami ne more izpodbiti. Z obširnimi razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo o vseh odločilnih dejstvih, se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

Iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da sta tožnica in pokojni J. Š. postala par v letu 1996, ko sta se pobliže spoznala na potovanju na Škotskem. Priče so povedale, da sta od tedaj dalje skupaj preživljala prosti čas in dopuste. Niti njuna skupna prijatelja T. in Š. pa njune zveze nista odprto okarakterizirala kot partnersko v smislu določbe 1. odst. 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Dejstva, da je tožnica večkrat prespala v garsonjeri na Linhartovi, da je imela tam nekaj svojih oblačil, da so se v njej srečevali s prijatelji, bodisi zaradi obiskov bodisi ob povratku s planinskih tur, ne dokazujejo skupnega življenja v smislu zunajzakonske skupnosti. Življenjsko sprejemljivo in logično je obnašanje zaljubljenega para, da preživi čimveč razpoložljivega časa skupaj. Zlasti to velja za preživljanje dopustov in prostih dni. Za partnerstvo so potrebne tudi druge komponente, kot jih pravilno opisuje tožnica v pritožbi, katere pa tudi po presoji pritožbenega sodišča vse do sredine leta 1999, ko so se pokojni Š. in tožnica s hčerjo vselili v kupljeno hišo, v njuni zvezi ni bilo. Tožnica je s hčerjo živela pri svojih starših. V garsonjeri ni bilo možnosti, da bi v njej vsi trije skupno živeli, saj je bila premajhna, pa tudi neopremljena za vodenja gospodinjstva. Res je, da skupno bivanje ni nujen pogoj za to, da je neka zveza moškega in ženske zunajzakonska skupnost. V obravnavanem primeru pa zlasti glede na izpoved tožnice same ni bilo niti ekonomske skupnosti. Tožnica je povedala, da s pokojnim Š. nista imela skupnega denarja. Tudi porabe razpoložljivih sredstev nista načrtovala skupaj, saj tožnica ni vedela, koliko denarja je Š. dobil od bivšega delodajalca, niti podrobnosti o tem, kam ga je namenil, kar bi bilo normalno v primeru, če bi med njima obstajala ekonomska skupnost. Tožnica ob zaslišanju ni potrdila niti trditev, da je Š. v času, ko je bil nezaposlen in dokler v letu 1998 ni prejel izplačila, preživljala. Pojasnila je, da je v tem času živel od prihrankov in da je bil zelo varčen. Tudi njegova prijatelja T. in Š. sta potrdila, da je imel vedno denar, saj ga je nosil celo s seboj na planinske ture in da je bil zelo varčen. Očitno sta tožnica in Š. v letih od 1996 do 1999, ko sta se družila kot par, ugotovila, da želita njuno zvezo verificirati tako, da zaživita skupaj. Zato je sledil nakup hiše in skupna preselitev vanjo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami prvostopnega sodišča, da je šele od tedaj naprej mogoče njuno zvezo obravnavati kot partnersko v smislu določbe 1. odst. 12. člena ZZZDR. Drugačne trditve tožnice in prič, zaslišanih na njen predlog, ne morejo omajati pravilnosti takšnega zaključka, saj le trditev, da sta bila partnerja, ker naj bi tožnica živela v garsonjeri pri Š., ne zadošča. O ostalih okoliščinah, ki so pomembne za presojo, ali neka zveza moškega in ženske predstavlja zunajzakonsko skupnost, pa nobena od prič, pa tudi ne sama tožnica, niso povedali nič. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, da se je zunajzakonska skupnost tožnice in pokojnega Š. začela šele v sredini leta 1999, po vselitvi v hišo, pravilna.

Ob upoštevanju takšne presoje je pravilen nadaljnji zaključek prvostopnega sodišča, da premoženje, ki je predmet zahtevka, ne predstavlja skupnega premoženja partnerjev oziroma pozneje zakoncev, saj je bilo pridobljeno pred začetkom njunega skupnega življenja. Po določbi 2. odst. 51. člena ZZZDR je namreč skupno premoženje le tisto premoženje, ki ga zakonca ali zunajzakonska partnerja pridobita z delom v času trajanja njune zakonske zveze ali zunajzakonske skupnosti. Presoje prvostopnega sodišča o tem, da je pokojni Š. v letu 1998 prejel izplačilo velike vsote denarja na račun dela in vlaganj iz obdobja, ko tožnica in Š. še nista bila par, pritožnica ne izpodbija, saj o tem obstajajo trdni listinski dokazi. To pa pomeni, da je imel na razpolago dovolj sredstev za nakup hiše, saj je želel s tožnico in njeno hčerjo zaživeti družinsko življenje, za ustanovitev gospodarske družbe, preko katere je prejeta sredstva želel oplemenititi in za nakup delnic na svoje ime, kar je bila v letih 1998 in 1999 dobra naložba. Tudi če je nekaj denarja posodil T., to ne pomeni, da ni imel razpoložljivih sredstev za nakup hiše, saj je T. povedal, da mu je nekaj od posojenega denarja v času nakupa hiše moral vrniti. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopnega sodišča, da so tožničine trditve o tem, da je pri vseh navedenih nakupih prispevala lastna sredstva, ostale nedokazane. Tožnica v tem obdobju ni razpolagala z visokimi prejemki, kar izhaja iz poslovnih poročil poslovalnice, ki jo je v tem obdobju vodila samostojno. Z zaslužkom je preživljala sebe in hčerko. Živela ni skromno, saj je preživljala dopuste na barki, hodila je po izletih. Tožnica ni trdila, da bi vse to financiral Š., kar je ob njegovi varčnosti, ki mu jo vsi pripisujejo, tudi logično. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da so trditve o tem, da ji je oče dal denar za polovico kupnine za hišo, neprepričljive, saj razen trditev ni nobenih indicev ali okoliščin, ki bi kazale na verodostojnost takšnih trditev. Da bi v letu 1999 izobražen in razgledan človek, kar je očitno tožničin oče bil, hranil kar 8 mio tolarjev doma v stanovanju, je malo verjetno. Če bi tožnica res dala polovico potrebnega denarja za nakup hiše, bi bilo nelogično, da ne bi nastopala kot kupka, kar bi bilo tedaj glede na njen odnos s Š. in nameravanim skupnim življenjem v kupljeni nepremičnini logično in življenjsko sprejemljivo ravnanje vsakega povprečno skrbnega človeka. Sodišče nima pomislekov, da tožnica ne bi bila povprečno skrbna, ob sebi je imela tudi starše, ki bi ji nedvomno takšno ravnanje svetovali, če bi res zagotovili denar za nakup hiše. Enako velja za ustanovni kapital v zvezi z ustanovitvijo gospodarske družbe in nakup delnic. Zakaj bi bil kot edini ustanovitelj naveden le Š., če bi potrebna sredstva prispevala tudi tožnica in zakaj bi bile vse delnice kupljene le na njegovo ime, če je denar prispevala tudi ona, tožnica ni pojasnila, niti ni navedla nobenega razumnega razloga za takšno ravnanje. Ob upoštevanju vseh opisanih okoliščin, da je Š. denar, ki ga je hotel investirati, imel na razpolago, tožnica pa za te namene denarja ni imela, pa je povsem logično, da se je pri vseh poslih kot kupec oziroma ustanovitelj pojavil le Š..

Iz navedenih razlogov je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da premoženje, ki je predmet zahtevka, ni skupno premoženje partnerjev oziroma zakoncev Š., ker je bilo pridobljeno pred začetkom njunega skupnega življenja izključno iz sredstev pokojnega Š., zato v skladu z določbo 1. odst. 51. člena ZZZDR v celoti predstavlja njegovo posebno premoženje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je glede na navedeno pravilna, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato na podlagi 1. odst. 154. člena ZPP sama nosi stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju 1. odst. 155. člena ZPP mora stranka povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Po presoji pritožbenega sodišča stroški, ki so toženi stranki nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj je tožena stranka v odgovoru v glavnem ponavljala svoje navedbe in trditve iz pripravljalnih vlog, podanih v teku postopka, zato z navedbami v odgovoru na pritožbo ni pripomogla k odločitvi o pritožbi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosi sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP.