Jedro

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Vendar pa mora biti ta oblika škode praviloma trajne narave. Denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma, in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako delno spremeni, da se poslej v celoti glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako delno spremeni, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 180.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.1996 dalje in mu povrniti 48.826,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.1996 dalje, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne.

V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti tožnikova pritožba zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 8.505,00 SIT pritožbenih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožnik mora povrniti toženi stranki 8.505,00 SIT revizijskih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnik se je kot voznik motornega kolesa poškodoval v prometni nesreči, ki jo je dne 10.10.1991 povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo za telesne bolečine in neugodnosti od zahtevanih 300.000,00 SIT odškodnine 150.000,00 SIT, za strah od zahtevanih 150.000,00 SIT odškodnine 30.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 200.000,00 SIT odškodnine 70.000,00 SIT. Toženi stranki je tako naložilo, da mora plačati tožniku 250.000,00 SIT odškodnine in mu povrniti 49.340,00 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.9.1996 dalje. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter še odločilo, da vsaka pravdna stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija prisojo odškodnine za 100.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe. Prehodno zmanjšanje življenjskih aktivnosti so nevšečnosti med zdravljenjem, zato tožniku ne gre odškodnina za to obliko nepremoženjsko škode. Tudi strah pri tožniku ni bil tolikšne intenzivnosti ali trajanja, da bi lahko predstavljal pravno priznano škodo.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da si je takrat 26 let star tožnik v prometni nesreči poškodoval desno roko, ker je prišlo do spiralnega zloma IV. dlančnice desne roke. Ob prvem pregledu so ugotovili le bolečnost roke, diagnozo pa so postavili šele 22.10.1991, ko so tožnika rentgensko slikali in nato odredili mavec, ki ga je tožnik nosil do 14.11.1995, nato pa so bile odrejene gibalne vaje in ohlajevalne kopeli. V času zdravljenja tožnik ni zmogel opravljati osnovnih življenjskih opravil, pomagal si je z levico in tudi ni zmogel fizičnih opravil na domači kmetiji in v trgovini. Gibljivost treh prstov desnice je postajala postopoma ustrezna šele po izvajanju gibalnih vaj in kopeli. V času zdravljenja je tožnik trpel približno mesec in pol telesne bolečine različne intenzivnosti in šel na štiri ambulantne preglede. Za tako ugotovljen obseg telesnih bolečin in nevšečnosti sta nižji sodišči tožniku prisodili 150.000,00 SIT odškodnine. Čeprav prisoja odškodnine za to obliko nepremoženjske škode revizijsko ni več sporna, je revizijsko sodišče ugotovljeni dejanski obseg te škode povzelo, ker se razlogi sodb obeh nižjih sodišč glede te oblike škode delno prepletajo z drugima dvema, revizijsko še spornima oblikama škode.

Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč izhaja, da se je tožnik kot voznik motornega kolesa ob trčenju s tovornjakom hudo prestrašil, kar je potrdil tudi ob svojem zaslišanju, za izid zdravljenja svoje desne roke pa je bil določen čas tudi zaskrbljen, saj je kljub takojšnjemu pregledu pri zdravniku prihajalo do vedno močnejših bolečin in zatekanja roke, dokler mu ob ponovnem pregledu čez 12 dni niso določili diagnoze in odredili nošnje mavca. Za to obliko nepremoženjske škode sta nižji sodišči tožniku prisodili 30.000,00 SIT odškodnine.

Za prehodno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki se je izražalo v zmanjšani gibljivosti treh prstov desnice in je trajalo 10% v obdobju 1 meseca in 5% v obdobju nadaljnjih treh mesecev, je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo 70.000,00 SIT odškodnine, sodišče druge stopnje pa je tako prisojo potrdilo in zavzelo stališče, da gre za pravno relevantno škodo.

Pravna podlaga za razsojo v tej pravdni zadevi je v določbah prvega in drugega odstavka 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR). Če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo, prisodi pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim pomenom. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin res zajema vse omejitve v oškodovančevih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodočnosti. Vendar pa mora biti ta oblika škode praviloma trajne narave. Denarna odškodnina zaradi le začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti se lahko prisodi le izjemoma, in sicer takrat, kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Pri tožniku je bilo zaradi omejene gibljivosti treh prstov desnice ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti za 10% v trajanju enega meseca in za 5% v trajanju nadaljnjih treh mesecev. Ne gre torej niti za zmanjšanje življenjske aktivnosti močnejše intenzivnosti, niti niso podane kake posebne okoliščine, ki bi opravičevale prisojo odškodnine kljub le začasnem zmanjšanju življenjske aktivnosti. Zato revizijsko sodišče pritrjuje revizijskemu stališču tožene stranke, da spada tako ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti med neugodnosti v času zdravljenja, torej gre za težave pri vsakodnevnih opravilih v času zdravljenja in določen krajši čas po zaključenem zdravljenju. Za take težave ni pravne podlage za prisojo posebne odškodnine za samostojno obliko škode, pač pa jih je potrebno upoštevati pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja. Iz prej povzetih dejanskih ugotovitev izhaja, da je sodišče prve stopnje to tudi naredilo, saj je pri prvi obliki nepremoženjske škode tudi omenjalo postopno izboljševanje omejene gibljivosti treh prstov desne roke, zmotno pa je potem za te težave kot za samostojno obliko nepremoženjske škode prisodilo dodatno odškodnino, sodišče druge stopnje pa je tudi zmotno presodilo, da predstavlja tako ugotovljeni obseg začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti pravno relevantno škodo, prisoja 70.000,00 SIT odškodnine pa pravično odškodnino.

Ni pa mogoče pritrditi toženi stranki, da tožnik ni prestal tolikšnega strahu, da bi šlo za pravno priznano obliko nepremoženjske škode. Iz razlogov sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da je tožnik utrpel že močan primaren strah, ko je kot voznik motornega kolesa videl, da se ne bo mogel izogniti trčenju s tovornjakom, kljub sicer spiralnemu zlomu IV. dlančnice, vendar brez premaknitve, pa je bil lahko utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja desnice določen čas tudi zato, ker vsa teža poškodbe ni bila v začetku natančno ugotovljena in ni bila odrejena nošnja mavca. Zato je bila prisoja odškodnine za to obliko škode v znesku 30.000,00 SIT materialnopravno pravilna.

Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da v postopku pred nižjima sodiščema ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker sta nižji sodišči pri odločanju o odškodnini za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče v tem delu na podlagi prvega odstavka 395. člena ZPP reviziji tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek za prisojenih 70.000,00 SIT odškodnine za to obliko škode ob ustrezni spremembi izpodbijane sodbe zavrnilo, v preostalem delu pa je na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Sprememba prisoje odškodnine je narekovala ponovno odločanje o pravdnih stroških. Ob upoštevanju razlogov sodbe sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo vse priglašene stroške tožnikovega zastopanja (1145 točk) in vrednost točke za odvetniški honorar v času odločanja na prvi stopnji (65 SIT), spremenjeni končni uspeh v pravdi, po katerem je tožnik uspel le z 28% svojega tožbenega zahtevka in vse potrebne stroške za izvedenca (27.987,00 SIT) je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožniku 48.826,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. V pritožbenem postopku tožnik ni uspel, tožena stranka pa je glede na končni uspeh in pritožbeno sporno vrednost 100.000,00 SIT uspela s 70%. Enak je tudi njen revizijski uspeh. V obeh pravnih sredstvih je priglasila dolžno takso za pritožbo oziroma revizijo. Zato ji mora tožnik povrniti 70% teh stroškov, kar za pritožbo in revizijo znaša enak znesek, torej dvakrat po 8.505,00 SIT. Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbah prvega in drugega odstavka 166. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.