Jedro

Presoja višine odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti moža.

Izrek

1.) Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo, zavrže. 2.) Reviziji se v delu, ki se nanaša na odločitev o odškodnini za nepremoženjsko škodo, delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka E. d.d., M. je dolžna tožeči stranki V. G. ..., plačati 4.482.412 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.131.000 SIT od 9.11.2001 dalje in od zneska 351.412 SIT od 23.2.1999 dalje ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 296.809 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.11.2001 do plačila, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe. V presežku se za znesek 2.242.491 SIT tožbeni zahtevek zavrne." V preostalem delu se revizija zavrne.

3.) Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 49.912 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2004 dalje in 59.400 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.2.2006 dalje, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe.

Obrazložitev

Tožnica je vdova po D. G., ki je kot delavec tožene stranke umrl v nezgodi pri delu. Uveljavlja odškodnino za duševne bolečine zaradi moževe smrti ter odškodnino za premoženjsko škodo zaradi njegove smrti. Ta škoda obsega stroške za nagrobnik, stroške v zvezi s pogrebom in stroške za vzdrževanje groba. Stranki sta se med pravdo dogovorili, da znaša soodgovornost pokojnika 10%, zato se sodišče z vprašanjem odgovornosti v nadaljevanju ni ukvarjalo. Med strankama prav tako ni bila sporna višina odškodnine za pogrebne stroške, obleke in pogostitev.

Sodišče prve stopnje se je zato ukvarjalo le z vprašanjem primerne odškodnine za nematerialno škodo ter z vprašanjem odškodnine za nagrobni spomenik in za vzdrževanje groba. Odločilo je, da je primerna odškodnina za duševne bolečine 2.200.000 SIT, zaradi pokojnikovega soprispevka pa tožnici prisodilo 1.980.000 SIT. Nadalje je odločilo, da je utemeljen zahtevek za izdelavo nagrobnega spomenika, odštelo je le 10% soprispevek pokojnika in iz tega naslova tožnici priznalo 711.000 SIT. Za stroške vzdrževanja groba pa je tožnici prisodilo 990.000 SIT. V presežku (do 2.000.000 SIT) je zahtevek iz tega naslova zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Ocenilo je, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo primerna. Glede odškodnine za vzdrževanje groba pa je sicer pritožbi dalo prav glede očitka, da je sodišče prve stopnje zašlo v računsko napako, vendar pa je odločitev vseeno potrdilo. Navedlo je, da znaša 990.000 SIT običajne stroške za vzdrževanje groba ter dodalo, da mora tožena stranka poleg tega plačati tudi za nagrobni spomenik ter za stroške pogrebne obleke, sedmine, venca itd. Zoper takšno sodbo vlaga revizijo tožeča stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa naj sodbi razveljavi in zadevo odstopi nazaj v nadaljnje postopanje. Revidentka navaja, da je podala obširne navedbe o obsegu svojega trpljenja ob izgubi moža, ki ga je prestajala in ga še vedno prestaja. Znova opozarja tudi na ignorantski odnos tožene stranke, ki ob tragičnem dogodku ni zmogla toliko dostojanstva, da bi tožnici poslala iskreno sožalje ter ji pomagala ob tragični izgubi moža. Iz tega naslova je tožnica zahtevala 3.850.000 SIT ter ob upoštevanju 10 % sokrivde pokojnika 3.500.000 SIT. Še sedaj je mnenja, da ji tak znesek tudi pripada.

Podobno meni tudi glede stroškov za vzdrževanja groba. Vtoževala je 2.000.000 SIT oz. ob upoštevanju sokrivde 1.800.000 SIT. Ker je sodišče ugotovilo, da tožnico vzdrževanje groba stane letno 90.000 SIT ter bi pokojni pričakovano sicer živel še 23 let, je prisojeni znesek 990.000 SIT prenizek. Na to računsko nedoslednost je revidentka opozorila že v pritožbi, pa pritožbeno sodišče sodbe v tem delu navzlic temu ni popravilo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 26/99 do Uradni list RS, št. 90/2005; ZPP).

Revizija je v delu, ki se nanaša na odločitev o nepremoženjski škodi delno utemeljena, v delu, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi pa ni dovoljena.

O nedovoljenosti: Kadar imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tako se tudi dovoljenost revizije presoja glede vsakega zahtevka s samostojno, drugačno podlago posebej. Tak primer je tudi v obravnavani zadevi, v kateri tožnica uveljavlja tako plačilo premoženjske kot nepremoženjske škode. Revizijsko sodišče ugotavlja, da vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na odločitev o premoženjski škodi, ne presega revizijske vrednosti, ki je v drugem odstavku 367. člena ZPP določena na milijon tolarjev. Tožnica je s tožbo uveljavljala škodo v višini 2.000.000 SIT zaradi stroškov vzdrževanja groba. Vendar pa se je v pravdi pokazalo, da podlaga odškodninske odgovornosti ni sporna. Tožnica je priznala pokojnikov soprispevek v deležu 10%. Tako tudi z revizijo skuša uspeti glede temu deležu ustrezajoče odškodnine za premoženjsko škodo - tj. 1.800.000 SIT. Ker je sodišče prve stopnje iz tega naslova tožnici priznalo 990.000 SIT, pritožbeno sodišče pa je takšno odločitev potrdilo, se izkaže, da znaša vrednost tega dela izpodbijane pravnomočne sodbe 810.000 SIT in tako ne dosega revizijske vrednosti. Revizija v tem delu je zato nedovoljena in jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

Presoja višine odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti bližnjega : Duševne bolečine so nematerialna škodna posledica. Odškodnina zanje je pravno priznana le v izjemnih primerih. Ena izmed takšnih izjem je tudi ta, kadar je trpljenje posledica smrti bližnjega Š201. člen Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR)Ć. Njena izmera v denarju je nemogoča. Prav zaradi njene narave tudi namen odškodnine zanjo ni v odpravi škodnih posledic (ker denar tovrstne škode v nobenem primeru ne more izničiti), marveč v pravičnem denarnem zadoščenju, ki naj vsaj nekoliko olajša oškodovančevo duševno trpljenje, predvsem pa naj popravi vrednotno ravnotežje med oškodovancem in oškodovalcem, ki je bilo s škodnim dogodkom porušeno. Odmera odškodnine iz tega naslova zato terja uporabo dveh meril, ki se med seboj dopolnjujeta, a tudi omejujeta. Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja. Sestavni del načela individualizacije je tako tudi uveljavitev načela izravnalne pravičnosti (denarno zadoščenje naj v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje). Na načelo pravičnosti pa se osredotoča tudi drugo načelo - t.j. načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo terja uporabo razdeljevalne pravičnosti (iustitia distributiva). Gre za sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera, kar je izraženo tudi v ustavnem načelu enakosti pred zakonom in načelu enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Revizijsko sodišče je v skladu z navedenima načeloma primerjalo obravnavan primer s primeri, zbranimi v sodni praksi(1). Za primerjavo je uporabilo uveljavljena merila. Ta pa so: v kakšnem razmerju sta bila posredni in neposredni oškodovanec, v kakšnem obdobju življenja je v to razmerje posegla nezgoda ter kakšne so bile njune družinske razmere.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da se višina tožnici prisojene odškodnine po primerljivih merilih ne umešča povsem sorazmerno v obstoječo sodno prakso. Sodišči nižjih stopenj sta menili, da znaša pravična odškodnina iz tega naslova 2.200.000 SIT (1.980.000 SIT ob upoštevanju soprispevka), kar glede na povprečno mesečno neto plačo na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v času prvostopenjskega sojenja predstavlja 16,3 plače. Po oceni revizijskega sodišča bo ustrezno sorazmerje med tem in ostalimi primeri vzpostavljano, če se tožnici prizna odškodnina v višini 20 neto plač v času sojenja na prvi stopnji. Ob upoštevanju soprispevka neposrednega oškodovanca je zato tožnici prisodilo iz tega naslova 2.430.000 SIT namesto 1.980.000 SIT, koliko sta ji priznali nižji sodišči. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče reviziji v tem delu delno ugodilo ter izpodbijano sodbo v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP spremenilo, v ostalem še izpodbijanem delu pa je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. V skladu s 165. členom ZPP je zato revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje, je v skladu z metodo sodišča prve stopnje izračunalo po spremenjenem uspehu. Stroške pritožbenega in revizijskega postopka pa je odmerilo od zneska, s katerim je tožnica v postopku s pravnimi sredstvi uspela.

Op. št. 1: Primerljivi so predvsem naslednji primeri: 593, 596, 601, 606, 610, 618, 619, 620 in 622 v zbirki: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba, Ljubljana 2001. Poleg obsega škode in prisojene odškodnine je treba biti pozoren tudi na to, katera stranka je vložila revizijo v posamezni zadevi in posledično, v kateri del (ugodilni ali zavrnilni) je revizijsko sodišče smelo poseči.