Jedro

O povrnitvi bodoče škode zaradi izgube zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka, in ne na podlagi stanja, ki je po škodnem dogodku.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu za znesek 16.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 dalje do plačila in za znesek 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila in glede odločitve o stroških ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožbi prve toženke in drugega toženca zavrnejo ter se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta prva toženka in drugi toženec dolžna solidarno plačevati tožniku od 1. 1. 2016 dalje mesečno odškodninsko rento v neto višini 187,50 EUR (bruto 250,00 EUR), in sicer do pravnomočnosti sodbe v plačilo zapadle rentne obroke v 15 dneh, v bodoče v plačilo zapadajoče mesečne rentne obroke pa do 14. dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer je tožena stranka dolžna pred izplačilom zahtevanih zneskov plačati obvezne davke in prispevke na račun pristojnega davčnega organa - 62,50 EUR, da ne bo škodovanja tožnika pri pokojninski osnovi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posamičnega rentnega obroka dalje do plačila, pri tem je prva toženka dolžna izvrševati plačilo do višine preostanka revalorizirane zavarovalne vsote. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (21.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.800,00 EUR od 15. 6. 2011 dalje do plačila in od zneska 4.200,00 EUR od 20. 2. 2012 dalje do plačila ter zahtevek za plačilo rente 700,00 EUR od 1. 1. 2012 dalje do 31. 12. 2015, od 1. 1. 2016 dalje pa kolikor presega dosojeni bruto znesek 250,00 EUR). Odločilo je še, da stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper sodbo so vložili pravočasne pritožbe tožnik in oba toženca.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožniku prisodi celotno zahtevano odškodnino iz naslova premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot tudi nadaljnjo zahtevano rento z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencema pa naloži v plačilo celotne tožnikove stroške. Navaja, da je sodišče raziskovalo nesporna dejstva, s čimer je kršilo 2. in 7. člen v povezavi z 214. členom ZPP. V zvezi z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode je sprejelo zaključke, ki presegajo trditveno podlago tožencev oziroma so sprejeti na podlagi njunih prepoznih trditev. Toženca sta pavšalno ugovarjala trditvam tožnika, da je pred nezgodo prejemal 700,00 EUR mesečne plače, obenem pa sta zatrjevala, da od leta 2010 ne bi imel zaposlitve pri G. oziroma da zaradi krize v RS ne bi dobil dela. Da je tožnik pred nezgodo prejemal plačo v vtoževani višini, je potrjeno z njegovim zaslišanjem, navedeno pa izhaja tudi iz potrdil Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o obračunu in izplačilu plače za obdobje od 13. 3. 2008 do 31. 5. 2010. Tožnik je torej dokazal, da je pred nezgodo zaslužil mesečno 700,00 EUR, sodišče pa je pravilno zaključilo, da bi tožnik imel, če nesreče ne bi bilo, tudi po letu 2010 v RS zaposlitev pri drugem delodajalcu, kar pomeni, da bi še naprej zaslužil 700 EUR/mesec. Z zaključkom, da bi se tožnik v letu 2011 vrnil na K., je sodišče preseglo trditveno podlago tožencev oziroma je upoštevalo prepozne trditve drugega toženca, ki bi jih ta moral podati nemudoma po tožnikovem zaslišanju. S tem je kršilo pravila o prekluziji. Pomanjkljive trditvene podlage pa tudi ne more nadomestiti izpovedba tožnika. Če sodišče prepoznih trditev drugega toženca ne bi upoštevalo, bi šla tožniku glede na predhodne ugotovitve celotna vtoževana premoženjska škoda in renta. Ne glede na navedeno pa je sodišče zmotno odločilo, da tožniku ni nastala zatrjevana premoženjska škoda v obdobju od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2011. Ob dejstvu, da je sodišče ugotovilo, da bi tožnik imel tudi po letu 2010 zaposlitev v RS in da bi do 30. 9. 2011 delal v Sloveniji, so razlogi sodišča glede škode v tem obdobju v medsebojnem nasprotju. Sodišče bi moralo tožniku glede na povzete ugotovitve priznati celotno zahtevano premoženjsko škodo v navedenem obdobju. Četudi tožnik ne bi bil upravičen do povračila celotne zahtevane premoženjske škode, pa je popolnoma jasno, da bi bil upravičen vsaj do povračila škode v takšni višini, kot jo je izračunal izvedenec T. H. Ker je sodišče izvedensko mnenje povsem prezrlo, je posledično napačno ugotovilo dejansko stanje. Sodba je v tem delu tudi povsem neobrazložena, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev, da bi šla tožniku zgolj renta v višini 187,50 EUR in še to le od 1. 1. 2016 dalje. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik zaradi nezgode pridobitno nesposoben in da bi se v letu 2010 zaposlil pri drugem delodajalcu v Sloveniji, zaradi česar bi mu moralo od 1. 1. 2012 dalje priznati celotno zahtevano mesečno rento. Napačna in neobrazložena je tudi odločitev o stroških. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugi toženec je v odgovoru na pritožbo tožnika predlagal zavrnitev pritožbe in priglasil stroške pritožbenega postopka.

5. Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroškovno odločitev prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi (pravilno: spremeni) tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da tožnik kot invalid z amputirano levo dlanjo dela učitelja najverjetneje ne bi mogel najti. Za navedeno sklepanje sodišča namreč v spisu ni nobene podlage. Tožnik ni predložil nobenega dokaza o tem, da je delo učitelja tehnologije in informatike na K. težko dobiti. V spisu ni nobenih podatkov o tem, da tožnik pri iskanju službe konkurira z velikim številom prosilcev, ki naj bi mu bili enaki po izobrazbi, a nimajo telesnih pomanjkljivosti, in da naj bi ti imeli prednost pri zaposlitvi, prav tako pa to ni splošno znano dejstvo. Splošno znano je, da invalidi polnopravno in prizadevno izvajajo različne dejavnosti v okviru preostanka delovnih sposobnosti. Ker je notorno, da lahko invalid z amputirano dlanjo leve roke uspešno opravlja delo učitelja in predavatelja, ni razloga, da bi bil tožnik v podrejenem položaju za takšno delo. Za zaključek sodišča, da tožnik dela učitelja zaradi amputirane dlani ne bi mogel opravljati, v zbranih listinah ni nobene podlage. Celo sam tožnik je na zaslišanju potrdil, da bo dobil protezo in da pričakuje, da bo normalno dobil službo. Ne strinja se tudi z zaključkom sodišča, da gre tožniku renta od 1. 1. 2016 dalje. Ker tožnik študija še ni končal, pogoji za zaposlitev še niso izpolnjeni, zaradi česar tudi iz tega razloga ni podlage za priznanje rente. Sodišče bi poleg tega moralo upoštevati tudi nesporno dejstvo, da zavarovalna vsota ne zadošča niti za poplačilo vtoževane nepremoženjske škode. V zvezi s tem dejstvom sodišče sicer ni izvedlo predlaganih dokazov, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

6. Drugi toženec se prav tako pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in stroškovno odločitev iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da bodo vsi tožbeni zahtevki zavrnjeni, tožniku pa naloženi v plačilo celotni stroški te pravde, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za primer, da bo pritožbeno sodišče sprejelo temelj in višino rente, predlaga, da delno ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da bo zahtevek za rento zavrnjen tudi za čas od 1. 1. 2016 do dneva izdaje sodbe sodišča druge stopnje. Napačen in z ničemer izkazan je zaključek sodišča, da je tožnik upravičen do mesečne rente v višini 250,00 EUR bruto za čas od 1. 1. 2016 dalje. Da sodišče za zadevo bistvenih okoliščin ne pozna, ker jih ne more ugotoviti, priznava samo sodišče na sedmi strani obrazložitve izpodbijane sodbe. Obrazložitev sodišča vsebuje neko (sicer neutemeljeno) argumentacijo le o tistem, kar ni podlaga sodbe, o tem, da bi tožnik delal kot učitelj, kar je bilo sprejeto, pa v sodbi ni obrazložitve, s čimer sta podani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je poleg tega razglabljalo o celi vrsti vprašanj, ki niso relevantna, pa tudi preko tistega, kar so stranke trdile in dokazovale, s čimer je kršilo razpravno načelo. V prid zaključku, da bi tožnik diplomiral in se na K. zaposlil kot učitelj, sodišče ni navedlo ničesar relevantnega. "Mehanični" sprejem takšnega zaključka ni mogoč, saj je glede zaposlovanja učiteljev že v Sloveniji, ki ponuja več zaposlitvenih možnosti kot K., situacija zelo slaba. Navedeni zaključek zagotovo ni utemeljen, prav tako pa ne temelji na dokazih. Sodišče bi zato moralo, ali zavrniti navedene trditve tožnika, ali pa opraviti oceno verjetnosti takšnega scenarija dogodkov, ki ne bi mogla iti preko 50 odstotne verjetnosti, kar bi vodilo do 50 odstotnega znižanja prisojene rente. Takšen pristop, ki ga je predlagal drugi toženec, je sodišče zavrnilo brez obrazložitve. Tudi v primeru, da bi tožnik dobil delo učitelja na K., pa mu sodišče ni bi smelo priznati rente že za čas od 1. 1. 2016 dalje. Renta, ki temelji na delu učitelja na K., je nedvomno lahko priznana le za čas, ko bi tožnik že imel diplomo učitelja. Ker tožnik diplome učitelja vsaj do zaključka prvostopenjskega postopka ni imel, do rente za čas od 1. 1. 2016 do 9. 1. 2017 oziroma do izdaje odločbe pritožbenega sodišča ni upravičen. Edini dokazno podprt zaključek sodišča je, da bi se tožnik najkasneje leta 2011 vrnil na K. Vse nadaljnje izpeljanke sodišča so napačne, protispisne in nimajo podlage v trditvah in dokazih pravdnih strank. Nepravilen in dokazno nepodprt je tako zaključek sodišča, da tožnik službe učitelja na K. ne bi mogel dobiti zaradi telesne pomanjkljivosti, ki je posledica obravnavane poškodbe. Navedba sodišča, da imajo po splošnem vedenju prednost pri zaposlitvi ljudje brez telesnih pomanjkljivosti, namreč lahko drži le pri zaposlitvah, ki zahtevajo opravljanje fizičnega dela, zagotovo pa to ne velja za učitelja tehnologije in informatike. Nedopustna je ugotovitev sodišča, da naj bi učitelj potreboval za delo z računalnikom dve roki, saj tega ni zatrjevala nobena stranka. Poleg tega je mogoče tako računalniško miško kot tudi tipkovnico uporabljati samo z eno roko. Če bi držalo stališče sodišča, tožnik, ki je zaključil tri letnike študija, ne bi mogel študirati, saj je uporaba računalnika pri študiju še bolj potrebna. Da bo tožnik lahko učitelj kljub poškodbi roke, izhaja tudi iz njegove izpovedbe. Zaključek sodišča, da so to le želje tožnika, ki so brez zdravstvene in finančne podlage, je prostispisen in nima podlage v procesnem gradivu. Ker je opravljanje dela učitelja tehnologije in informatike možno tudi v tožnikovem stanju, tožnik ni prikrajšan, zaradi česar tudi ni upravičen do rente. Priglaša pritožbene stroške.

7. Tožnik je v odgovoru na pritožbi tožencev predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne njuni pritožbi in jima naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

8. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi prve toženke in drugega toženca pa sta neutemeljeni.

K pritožbi tožnika:

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prepoznih trditev tožencev, da bi se tožnik v vsakem primeru najkasneje leta 2011 vrnil na K. Drugi toženec je sicer navedene okoliščine konkretno zatrjeval šele po prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer v pripravljalni vlogi z dne 25. 11. 2016 (oziroma v pripombah na izvedensko mnenje). Kljub temu pa se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da se tožnik glede teh navedb neutemeljeno sklicuje na prekluzijo. Toženca sta se o teh dejstvih, ki so tožniku glede na njegove primarne trditve (da bi, če se ne bi poškodoval, še naprej delal v Sloveniji, kjer bi zaslužil 700,00 EUR mesečno, v škodo, seznanila šele na prvem naroku za glavno obravnavano na podlagi tožnikove izpovedbe. Glede na navedeno in ker je iz izvedenskega mnenja izhajal izračun škode ob upoštevanju, da bi tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, še leta 2011 delal v Sloveniji, kasneje pa na K., je drugi toženec v pripombah na izvedensko mnenje (med drugim) utemeljeno opozoril na tožnikovo izpovedbo, da bi se najkasneje leta 2011 vrnil na K. Le-to bi sodišče prve stopnje vsekakor moralo upoštevati, ko bi ugotavljalo, ali je tožnik dokazal, da bi tudi leta 2011 (in v naslednjih letih) delal v Sloveniji, četudi ne bi bila vnesena v trditveno podlago. Tudi sicer pa je drugi toženec že na prvem naroku za glavno obravnavo navedel, da bi tožnik, glede na to, da sedaj živi na K. tudi v primeru, da nezgode ne bi bilo, očitno delal na K. Tožnik pa je v roku, določenem na prvem naroku za glavno obravnavo za odgovor na navedbe drugega toženca, v drugi pripravljalni vlogi navedel, da četudi bi se po določenem času vrnil na K., bi tam v vsakem primeru po končanem študiju (če ne bi bilo škodnega dogodka) dobil zaposlitev kot učitelj. Vse navedeno potrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo navedbe o vrnitvi tožnika na K. 10. Ker je torej sam tožnik, kot že pojasnjeno, (prepričljivo) izpovedal, da bi se najkasneje v letu 2011 vrnil na K., sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za dokazano, da bi tožnik, če ne bi bilo nezgode, ves čas delal v Sloveniji oziroma je na podlagi njegove izpovedbe, da bi se leta 2011 vrnil na K. in začel študirati, pravilno štelo za dokazano, da bi se konec septembra 2011 vrnil na K. Zato mu za obdobje od 1. 10. 2011 dalje ni mogoče priznati odškodnine za premoženjsko škodo ob upoštevanju plače, ki jo je zaslužil v Sloveniji pred nezgodo. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, s katerimi tožnik vztraja, da bi bilo treba pri odločitvi o odškodnini za obdobje od 1. 10. 2011 dalje upoštevati, da bi še naprej delal v Sloveniji in zaslužil mesečno plačo 700,00 EUR.

11. Tožnik pa v pritožbi pravilno opozarja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za obdobje od 1. 7. 2009 (trenutek, ko je tožnik po njegovih trditvah zaključil bolniški stalež) do 30. 9. 2011 (vrnitev na K.) obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu je namreč podano nasprotje v razlogih oziroma odločitev nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je najprej štelo za verjetno izkazano, da bi tožnik, do vrnitve na K., še naprej delal v Sloveniji (primerjaj tretji odstavek na sedmi strani sodbe), tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2011, ki ga je tožnik utemeljeval prav z navedbami, da bi imel, če ne bi bilo nezgode, še naprej zaposlitev v Sloveniji, pa je natozavrnilo brez nadaljnje obrazložitve, iz katere bi izhajalo, zakaj tožniku ne pripada odškodnina za navedeno obdobje.

12. Zaradi ugotovljene procesne kršitve, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, je bilo treba pritožbi tožnika delno ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo premoženjske škode za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2011 (za 16.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2011 dalje do plačila in 2.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 2. 2012 dalje do plačila), in v stroškovnem delu razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani niti uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi (353. člen ZPP).

13. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje odpravi ugotovljeno procesno kršitev. Poleg tega naj pri ponovnem odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 9. 2011 pazi na okvir trditvene podlage pravdnih strank.

K pritožbama tožencev:

14. Pritožbeno sodišče naprej pojasnjuje, da pri odločanju o utemeljenosti pritožbe drugega toženca, s katero izpodbija ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev, ni obravnavalo njegovih navedb, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo, ko je ugotavljalo, kaj oziroma kje bi tožnik delal do 30. 9. 2011, če ne bi bilo nezgode, saj je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

15. Tožnik v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka, za katero odgovarjata toženca na podlagi določbe drugega odstavka 174. člena OZ, po kateri mora odgovorna oseba poškodovanemu, če zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Navedena škoda je, gledano s časovne točke nastanka škodnega dogodka, iz katerega izvira, bodoča škoda. Odškodnina zanjo pomeni vzpostavitev stanja, ki ga sicer še ni bilo, bi pa po normalnem stanju stvari nastopilo, če ne bi bilo škodnega dogodka. O povrnitvi bodoče škode se zato odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka. S te perspektive dejstva, da bi škoda res nastala in v kakšni višini bi nastala, ni mogoče dokazati z gotovostjo; o tem je mogoče le sklepati z večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti. V teoriji in sodni praksi je sprejeto stališče, da zadošča mejni prag zadostne verjetnosti, to je verjetnost, ki presega 50 odstotkov.1

16. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje štelo za verjetno izkazano, da bi se tožnik, če ne bi bilo škodnega dogodka, v katerem je izgubil celo levo dlan, s 1. 1. 2016 zaposlil na K. kot učitelj. Ob upoštevanju, da za utemeljenost zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko (bodočo) škodo zaradi izgube zaslužka, zadošča verjetnost dejstev, s katerimi sodišče napolni pravni standard "normalnega teka stvari" v zvezi s to vrsto škode, pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno navedeno prognozo sodišča prve stopnje, ki temelji na prepričljivi izpovedbi poštenega in odločnega tožnika, da bi se v letu 2011, če ne bi bilo nezgode, vpisal na štiriletni študij, po zaključku študija pa bi se zaposlil na K. kot učitelj, pri čemer se je na študij kljub poškodbi tudi dejansko vpisal. Drugi toženec ne uspe vzbuditi dvoma v njeno pravilnost zgolj s pritožbenimi navedbami, da mladi učitelji že v Sloveniji, ki je gospodarsko precej bolj razvita kot K., ne najdejo ustrezne zaposlitve na svojem področju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da 100 odstotne brezposelnosti ni v nobenem sektorju. Poleg tega tudi izpovedba tožnika, da računa, da bo dobil službo učitelja, ko bo roko ozdravil oziroma dobil protezo, kaže na to, da situacija na K. glede zaposlovanja učiteljev ni tako slaba, kot skuša prikazati drugi toženec, ki sicer v tej smeri ni predložil nobenega dokaza.

17. Dejstvo, da tožnik, ki kljub poškodbi študira na I., 1. 1. 2016 še ni diplomiral, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za njegovo zaposlitev, na kar opozarjata oba toženca v pritožbi, ni relevantno za odločitev v tem sporu. O povrnitvi bodoče škode zaradi izgube zaslužka se odloča na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive trenutka škodnega dogodka in ne na podlagi stanja, ki je po škodnem dogodku. Ob tem velja tudi dodati, da niti ni bilo zatrjevano, da tožnik v primeru, da se ne bi poškodoval, ne bi redno končal študija oziroma toženca v pritožbi konkretno ne izpodbijata zaključka sodišča prve stopnje, da bi tožnik, če bi bil zdrav, študij redno končal, in sicer konec leta 2015. 18. Ker je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo zaključek, da bi se tožnik po tem, ko bi diplomiral, 1. 1. 2016 zaposlil na K. kot učitelj, nadalje ne drži pritožbeni očitek drugega toženca, da izpodbijana sodba v tem delu ni obrazložena. Prav tako ne gre za "mehanični" zaključek, kot neutemeljeno navaja drugi toženec, temveč je obrazložen in dokazno podprt. 19. Toženca nadalje ne moreta uspeti s pritožbenim izpodbijanjem zaključka prvostopenjskega sodišča, da tožnik kot invalid dela učitelja ne bo mogel najti. Za presojo, ali in v kakšni višini je tožnik upravičen do plačila odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube zaslužka v obliki rente, je odločilno (zlasti), ali ima zaradi posledic poškodbe izpad zaslužka in ali bi lahko z delom v okviru preostale delovne zmožnosti (že) pridobival zaslužek in tako preprečil nastanek škode oziroma jo zmanjšal, ni pa bistveno, ali bo lahko zaradi preostale delovne zmožnosti v prihodnosti dobil službo in s tem pridobival zaslužek. V obravnavanem primeru ni bilo sporno, da tožnik ne opravlja dela učitelja, ki bi ga po ugotovitvah sodišča prve stopnje opravljal od 1. 1. 2016 dalje, če ne bi bilo nezgode. Pri tem pa tudi ni bilo zatrjevano, da bi lahko tožnik kljub invalidnosti že sedaj opravljal delo učitelja oziroma dobil zaposlitev kot učitelj,2 kar že zadošča za zaključek, da ima iz tega naslova izpad zaslužka, ki je v vzročni zvezi s posledicami poškodbe, in je zato upravičen do plačila rente. Sodišče prve stopnje je torej po nepotrebnem ugotavljalo, ali bo tožnik v prihodnosti dobil službo učitelja. V primeru, da bo tožnik kljub invalidnosti delal kot učitelj, pa bodo izpolnjeni pogoji za zmanjšanje ali odpravo prisojene rente (primerjaj 175. člen OZ).

20. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik od 1. 1. 2016 dalje upravičen do rente v višini, kot jo je ugotovil izvedenec ob upoštevanju višine plače učitelja na K. in njegove pokojnine, ki jo prejema zaradi invalidnosti3. Ob tem velja še dodati, kot je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ni utemeljen predlog drugega toženca, pri katerem vztraja tudi v pritožbi, po katerem naj bi sodišče ocenilo verjetnost določenega scenarija dogodkov in glede na ugotovljeno verjetnost znižalo prisojeno rento, saj glede na v 15. točki obrazložitve te sodbe pojasnjena izhodišča za odločanje o povrnitvi škode zaradi izgubljenega zaslužka, za takšno znižanje prisojene rente ni podlage.

21. Kot je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, prva toženka jamči tožniku za plačilo rente samo do višine revalorizirane zavarovalne vsote. V pritožbi prve toženke izpostavljeno dejstvo, da zavarovalna vsota ne zadošča niti za plačilo nepremoženjske škode, ki jo tožnik uveljavlja v drugem sodnem postopku zoper prvo toženko, pa ni odločilno oziroma ne predstavlja podlage za zavrnitev zahtevka zoper prvo toženko v tej pravdi. Ob dejstvu, da o vtoževani nepremoženjski škodi, ki naj bi bila višja od zavarovalne vsote, (niti) še ni bilo odločeno,4 namreč ni moč govoriti o izčrpanju zavarovalne vsote. Ker ni bilo trditev, da je že odločeno o nepremoženjski škodi, sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov v tej smeri.

22. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Pritožbeni očitki tožencev torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče glede ugodilnega dela sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je bilo treba pritožbi tožencev zavrniti in v izpodbijanem ugodilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških:

24. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Primerjaj VS RS sodba in sklep II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012. 2 Iz pritožbenih navedb tožencev izhaja nasprotno, in sicer, da se tožnik ne more zaposliti kot učitelj, saj nima diplome, pri čemer se mu ne očita, da bi lahko kljub invalidnosti že diplomiral. 3 Ugotovljene višine rente toženca konkretizirano ne izpodbijata. 4 Da bi bilo že odločeno, prva toženka ne trdi niti v pritožbi.