Jedro

Med pravdnima strankama je oblikovano pogodbeno razmerje, pri čemer lahko obe pogodbeni stranki uveljavljata svoje pravice v gospodarskem sporu pred sodiščem splošne pristojnosti, seveda v okviru ustreznih civilnopravnih zahtevkov oziroma ugovorov. Zapisnik o strokovnem nadzoru in končni zapis pa v tem postopku lahko služita zgolj kot ustrezni dokazili.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba tožeče stranke zavrže. Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala sodišču druge stopnje, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je za konkretni spor pristojno redno (pravdno) sodišče. Zapisnik in končni zapis imata lahko za posledico premoženjske sankcije (odtegnitev plačil) in druge civilne sankcije (predčasna odpoved pogodbe). Sodišče prve stopnje sploh ni navedlo, kdo bo odločal o predmetnem sporu, po drugem odstavku 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pa sodišče ne sme odreči odločitve o zahtevku. Tudi Ustava Republike Slovenije in Evropska konvencija o človekovih pravicah (EKČP) zahtevata ustrezno sodno varstvo, pri čemer pritožnik v tej zvezi izrecno opozarja na odločbo EKČP Ringeisen z dne 16.7.1971. Iz končnega zapisa pa tudi izhaja, da je v 15-ih dneh mogoče vložiti tožbo.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala sodišču druge stopnje, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

S predmetno tožbo je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek v smeri, da sodišče razsodi, da se razveljavita zapisnik tožene stranke z dne 9.10.2008 in končni zapis tožene stranke z dne 8.12.2008, oziroma podrejeno, da se omenjena akta odpravita. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zapisnik tožene stranke o strokovnem nadzoru ni akt, ki bi sam po sebi imel sodno varstvo, zato tudi ne more biti predmet sodnega postopka. Tudi končni zapis ni upravni akt, saj se z njim ne odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih stranke, niti ga ni mogoče uvrstiti med druge akte, ki bi jih bilo mogoče na podlagi določb Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) izpodbijati v upravnem ali kakšnem drugem sodnem postopku. To pa še ne pomeni, kot to zmotno razloguje obravnavana pritožba, da tožeči stranki ni zagotovljeno sodno varstvo njenih pravic in koristi. Med pravdnima strankama je namreč oblikovano pogodbeno razmerje, pri čemer lahko obe pogodbeni stranki uveljavljata svoje pravice v gospodarskem sporu pred sodiščem splošne pristojnosti, seveda v okviru ustreznih civilnopravnih zahtevkov oziroma ugovorov. Zapisnik o strokovnem nadzoru in končni zapis pa v tem postopku lahko služita zgolj kot ustrezni dokazili. Iz tega razloga ocena prvostopnega sodišča, da v konkretnem primeru s končnim zapisom ni bilo v ničemer oblastno odločeno o pravicah in obveznostih tožeče stranke, oziroma da ugotovitve v končnem zapisu pomenijo le podlago za uveljavljanje pogodbenih pravic ter da zato spor o zakonitosti končnega zapisa ne sodi v sodno pristojnost, ne pomeni kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije, niti ne kršitve do sodnega varstva po določbah EKČP (sklep Ustavnega sodišča RS, opr.št. Up-121/09).

Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.