Jedro

Zgolj dejstvo, da obdolženec

v postopku ni imel zagovornika, ne pomeni, da ni imel možnosti predlagati izločitve sodnika oziroma opozoriti na okoliščine v zvezi z izločitvijo.

S t em, ko je obdolženec s pooblastitvijo zagovornice odlašal do zadnjega dne pred razpisanim narokom, čeprav je bil o pravici do zagovornika ter o datumu glavne obravnave pravilno in dovolj zgodaj obveščen, je prevzel tveganje, da se izbrana zagovornica naroka ne bo mogla udeležiti oziroma svoje odsotnosti pravočasno opravičiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 12016/2009 z dne 9. 4. 2010 obsojenega M. G. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi štirih let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter pod posebnim pogojem, da v roku štirih let po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi G. d. o. o. znesek 25.093,31 EUR. Sodišče je obsojencu naložilo plačilo navedenega premoženjsko-pravnega zahtevka ter stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 12016/2009 z dne 6. 10. 2011 pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo ter obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da seznanitev sodnika z nedovoljenim dokazom ni vselej razlog za izločitev sodnika ter da je možnost vpliva nedovoljenega dokaza na sodnikovo odločitev dejansko vprašanje, ki ne more biti predmet presoje v postopku zahteve za varstvo zakonitosti. Navaja tudi, da v obravnavanem primeru obramba z zagovornikom ni bila obvezna, obsojenec pa je bil obveščen o pravici do zagovornika ter opozorjen na posledice, ki bodo nastopile, če pride na glavno obravnavo brez zagovornika. Prav tako se je, po presoji vrhovne države tožilke, pritožbeno sodišče v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je sodišče na glavni obravnavi iz spisa izločilo listino, ki jo je sestavil V. K. v okviru poizvedovanja za zavarovalnico. Seznanitev sodečega sodnika s to listino je po oceni zagovornice vplivala na njegovo sodno odločbo. Navaja, da obsojenec na glavni obravnavi sicer ni predlagal izločitve sodnika, saj od prava neuke osebe življenjsko ni moč pričakovati, da bo znala zahtevati izločitev sodnika, vendar bi se sodnik moral izločiti sam, v okviru procesnega in materialnega vodstva. Po oceni zagovornice je zato nepravilno stališče pritožbenega sodišča, da naj bi obsojenec imel možnost predlagati izločitev sodnika na obravnavi. Pritožbeno sodišče bi namreč moralo izločeno listino pogledati in samo obrazložiti, ali je njena vsebina takšna, da bi se moral sodnik izločiti.

6. Po določilu 4. a točke 39. člena ZKP sodnik ne more odločati o obtožbi, če se je v isti zadevi pri odločanju o katerem koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi po navedenem določilu moral biti izločen, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (2. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Vendar se sme stranka na to kršitev v pritožbi sklicevati le, če na kršitev ni mogla opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozorila, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (384. člen ZKP). V obravnavanem primeru je sodeči sodnik na naroku za glavno obravnavo dne 9. 4. 2010 po uradni dolžnosti iz spisa izločil listino, ki jo je sestavil V. K. in ki je priloga dopisa A. z dne 21. 11. 2006. Sodnik je sklep razglasil in ga na kratko obrazložil ter poučil stranke, da je zoper sklep dovoljena pritožba. Čeprav je bil torej obsojenec z izločitvijo listine seznanjen, izločitve sodnika tekom glavne obravnave ni predlagal, s tem pa je izgubil možnost uveljavljanja te kršitve v okviru pravnih sredstev. Zgolj dejstvo, da obsojenec v postopku ni imel zagovornika, pa seveda ne pomeni, da na navedene okoliščine ni imel možnosti opozoriti. Pritožbeno sodišče tako utemeljeno ni presojalo, ali bi sodnikova seznanitev z izločeno listino lahko vplivala na njegovo odločitev, saj pogoj za uveljavljanje kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v obravnavanem primeru ni izpolnjen.

7. Zagovornica nadalje trdi, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe z zagovornikom. Navaja, da je obsojenec dne 8. 4. 2010 pooblastil zagovornico, ki je sodišču takoj po faksu poslala vlogo z dokazilom o plačani hotelski nastanitvi v okviru odvetniške šole za dne 9. 4. 2010, s čimer je svojo odsotnost opravičila, vendar sodišče naroka za glavno obravnavo ni preklicalo. Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je obsojenec tudi sam podal predlog za preložitev naroka, a sodišče tudi temu predlogu ni ugodilo. Po mnenju zagovornice je zato pritožbeno sodišče v nasprotju s podatki spisa zaključilo, da obsojenec na glavni obravnavi preložitve ni zahteval ter da je izrecno izjavil, da se bo branil sam.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec o pravici do zagovornika poučen že dne 13. 2. 2008 ob zaslišanju v preiskavi. Dne 5. 1. 2010 je bil obsojencu vročen obtožni predlog, hkrati pa je bil pisno poučen, da bo razpisana glavna obravnava in da ima pravico vzeti si zagovornika, da pa glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik ne bo prišel ali če bi si šele na njej vzel zagovornika. Obsojencu je bilo vabilo na glavno obravnavo, ki je bila razpisana za dne 9. 4. 2010 ob 9.00 uri, vročeno 11. 3. 2010. Sodišče je dne 8. 4. 2010, torej dan pred razpisano glavno obravnavo, po telefaksu prejelo vlogo obsojenčeve zagovornice K. G., v kateri je navedla, da je obsojenec tega dne podpisal pooblastilo za zastopanje ter predlagala, da sodišče razpisani narok prekliče in določi nov narok po 1. 5. 2010, in sicer zaradi pregleda spisa in priprave obrambe ter odsotnosti pooblaščenke zaradi odvetniške šole. Istega dne je sodišče v pisarno zagovornice po telefonu sporočilo, da narok ne bo preložen, ker je imel obsojenec zadosti časa, da bi si vzel zagovornika. Na narok za glavno obravnavo je obsojenec pristopil brez zagovornice ter povedal, da je zagovornica na strokovnem seminarju. V zvezi z njegovo prošnjo za preložitev naroka je sodišče obsojencu pojasnilo, da sodišče prošnji zagovornice ni ugodilo ter da je imel od prejema vabila dovolj časa za zagotovitev strokovne pomoči zagovornika.

9.

Navzočnost zagovornika v skrajšanem postopku pred okrajnim sodiščem je urejena nekoliko drugače, kakor v rednem postopku. Drugi odstavek 439. člena ZKP določa, da se obdolženca v vabilu na glavno obravnavo pouči, da ima pravico vzeti si zagovornika, da pa, če obramba ni obvezna, glavna obravnava ne bo preložena, če zagovornik nanjo ne bi prišel ali če bi si obdolženec šele na njej vzel zagovornika. Šteje se torej, da se je obdolženec, ki je na glavno obravnavo pristopil brez zagovornika, obrambi z zagovornikom odrekel. Četudi obdolženec nato na glavni obravnavi izjavi, da se želi braniti z zagovornikom, sodišče naroka ni dolžno preložiti. Kadar torej obdolženec pooblasti zagovornika po tem, ko je bil že določen datum za glavno obravnavo, je stvar obdolženca, da zagotovi navzočnost zagovornika na glavni obravnavi (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 85/2005 z dne 23. 3. 2006) . Navedeno sicer ne pomeni, da sodišče naroka za glavno obravnavo ne preloži niti tedaj, kadar zagovornik, ki ga je obdolženec pooblastil po razpisu glavne obravnave, svoj izostanek pravočasno opraviči in za to navede utemeljene razloge (drugi odstavek 442. člena ZKP), vendar v obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Obsojenec je bil o tem, da bo razpisan narok za glavno obravnavo, na kateri se lahko zagovarja s pomočjo zagovornika, obveščen že tri mesece pred opravo glavne obravnave, s točnim datumom obravnave pa je bil seznanjen slab mesec prej. Obsojenec je torej imel zadostno možnost, da si pravočasno priskrbi zagovornika, ki se bo glavne obravnave lahko udeležil oziroma bo svojo opravičeno odsotnost sodišču pravočasno sporočil. Nasprotno pa je obsojenec le dan pred razpisano glavno obravnavo pooblastil zagovornico, ki se naroka sploh ni nameravala udeležiti niti ni priskrbela substituta, čeprav je sodišče v pisarno zagovornice nemudoma sporočilo, da naroka ne bo odložilo. Zagovornica je svojo odsotnost sicer opravičila, vendar je bilo (zaradi navedenega ravnanja obsojenca) to opravičilo podano prepozno. S tem, ko je obsojenec s pooblastitvijo zagovornice odlašal do zadnjega dne pred razpisanim narokom, čeprav je bil o pravici do zagovornika ter o datumu glavne obravnave pravilno in dovolj zgodaj obveščen, je prevzel tveganje, da se izbrana zagovornica naroka ne bo mogla udeležiti oziroma svoje odsotnosti ne bo mogla pravočasno opravičiti. V takem primeru torej obsojenca zadenejo posledice, predvidene v d rugem odstavku 439. člena ZKP – šteje se, da se je obsojenec, ki je na glavno obravnavo pristopil brez zagovornika, pravici do obrambe z zagovornikom odpovedal. Glede na navedeno je brez pomena, ali je obsojenec

na glavni obravnavi tudi sam predlagal preložitev naroka oziroma izrazil željo, da se brani z zagovornico.

10. Vrhovno sodišče prav tako ne more pritrditi navedbam zagovornice, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni obravnavalo pisnega dokaznega predloga obsojenca, ki je bil oddan na pošto dne 8. 4. 2010. Na te navedbe je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da iz zapisnika o glavni obravnavi ne izhaja, da bi med trajanjem glavne obravnave oziroma do razglasitve sodbe sodeči sodnik prejel dokazni predlog, zato o njem sploh ni mogel odločati. Zmotno je mnenje zagovornice, da gre za napako sodnega osebja, ki pošiljke ni dalo v spis sodišču. Če stranka dokaznih predlogov ne poda ustno na glavni obravnavi, temveč jih pošlje po priporočeni pošti dan pred razpisano glavno obravnavo, je tveganje na strani stranke, da sodeči sodnik do konca glavne obravnave pisanja ne bo prejel. 11.

Nadaljnje kršitve pravice do obrambe zagovornica utemeljuje s tem, da je sodišče na naroku kot dokaz prebralo dopis priče Z. ter izjavo obsojenčevega delodajalca. Navaja, da sodišče teh dokazov ni izvedlo neposredno, tako da bi zaslišalo avtorje navedenih izjav, s čimer je kršilo načelo neposrednosti ter obsojenčevo pravico do zaslišanja obremenilnih prič. Navaja tudi, da je sodišče zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje priče J., pridobitev podatkov v zvezi s prijavo tatvine na policiji in pri konzulatu v Trstu in zaslišanje obsojenčevega delodajalca, sodno odločbo pa je oprlo zgolj na listinske dokaze.

12.

Tudi navedene kršitve po oceni Vrhovnega sodišča niso podane. Zagovornica neutemeljeno graja dokazno oceno sodišča z navedbami, da je sodišče zaključke o obstoju pravno relevantnih dejstev oprlo zgolj na listinske dokaze. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZKP namreč sodišče pri presoji, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in ne z njimi omejeno.

Obsojenec lastnih dokaznih predlogov na glavni obravnavi ni podal, pač pa je zgolj izrazil strinjanje, da se izvedejo dokazni predlogi, ki jih je predlagal državni tožilec, zato obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist že iz tega razloga ni mogla biti kršena. Dokazne predloge državnega tožilca pa je sodišče utemeljeno zavrnilo. Zavrnitev dokaznega predloga glede pridobitve podatkov v zvezi s prijavo tatvine na policiji in pri konzulatu v Trstu, je sodišče utemeljilo s tem, da obsojenec ni vedel povedati niti v katerem kraju je prijavil tatvino, niti s kom je po telefonu govoril na slovenskem konzulatu. Sicer pa je sodišče ocenilo, da četudi bi se z navedenimi dokazi potrdile trditve obsojenca, da je tatvino prijavil, to ne bi moglo imeti vpliva na razsojo. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje zagovornici, da sodišče priče Z. ni zaslišalo, je pa v dokaznem postopku prebralo njeno izjavo ter jo tudi delno povzelo v obrazložitvi sodbe. Vendar zagovornica ne pojasni, kako naj bi navedeni odstop od načela neposrednosti vplival na pravilnost in zakonitost sodbe, prav tako pa sodišče s tem tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič. Ne gre namreč za dokaz, na katerega bi sodišče v odločilni meri oprlo sodno odločbo. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe jasno navedlo, da so sodišče do gotovega zaključka pripeljali predvsem listinski dokazi, iz katerih izhaja časovno sosledje dogodkov po najemu avtodoma. Iz istih razlogov sodišče tudi ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe s tem, ko je prebralo listino, ki jo je sodišču posredoval obsojenčev delodajalec. Sicer pa obsojenec po tem, ko je sodišče navedene izjave prebralo, tudi ni podal dokaznega predloga za zaslišanje prič ter na prebrane listinske dokaze ni imel nikakršnih pripomb.

13. Zagovornica sodišču prve stopnje prav tako očita kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da izpodbijana

sodba nima razlogov o tem, da je prav obsojenec prodal vozilo M., s čimer bi bili dokazani znaki pridobitve premoženjske koristi. Po mnenju zagovornice sodišče ni obrazložilo obsojenčevega obarvanega naklepa, pač pa je podalo zgolj prepis splošnega pravnega besedila. Sodbi prav tako očita, da nima razlogov o tem, da je obsojenec z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil drugega v zmoto, da mu je posodil vozilo.

14. Tudi tem navedbam Vrhovno sodišče ne pritrjuje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ne izhaja ugotovitev, da je obsojenec vozilo neposredno prodal M. Vendar je sodišče argumentirano ugotovilo, da je obsojenec vozilo najel, da ni imel namena potovati v Grčijo, kot je prikazoval najemodajalcu, ter da mu vozilo ni bilo ukradeno, že naslednji dan pa je bilo vozilo prodano na Nizozemskem, iz česar je sodišče utemeljeno sklepalo, da je obsojenec najemodajalca spravil v zmoto z namenom, da se z avtodomom okoristi. Zagovornica zato neutemeljeno graja tudi zaključke sodišča druge stopnje, ki je na vse pritožbene navedbe, s katerimi je zagovornica uveljavljala kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter zmotno ugotovitev dejanskega stanja, v zadostni meri odgovorilo ter pravilno pojasnilo, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje razloge glede obstoja objektivnih in subjektivnih znakov kaznivega dejanja.

15. Kolikor pa zagovornica navaja, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da obsojenec vozila ni imel namena vrniti, da niso dokazani vsi znaki kaznivega dejanja ter da je sodišče kršilo načelo iskanja materialne resnice, s tem izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče v pravnomočni sodbi, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek

420. člena ZKP).

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17.

Iz izjave o premoženjskem stanju, ki jo je obsojenec podal pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo, izhaja, da bi bila s plačilom stroškov tega postopka občutno zmanjšana sredstva, s katerimi obsojenec preživlja sebe in svojega mladoletnega sina, zato je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse za zavrnitev zahteve.