Jedro

Ni mogoče šteti štirimesečnega bivanja v hiši med materjo in tožencem (sinom) za takšno družinsko življenjsko skupnost, ki bi pripeljala do položaja, ko je toženec v stanovanju bival kot član družine služnostnega upravičenca po 247. členu SPZ. Predvsem pa je sodišče pravilno ugotovilo, da se je mati izselila in ni želela s tožencem imeti takšnega odnosa, ki bi ga lahko opredelili kot skupno gospodinjstvo družine. Ravno obratno: mati se je umaknila pred tožencem in ni želela več bivati v hiši zaradi slabih odnosov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da vrne stanovanjsko hišo na naslovu ..., ki stoji na parceli ... in se izseli iz stanovanjske hiše ter jo prazno oseb in stvari izroči tožeči stranki in vrne vse ključe. Naložilo je tudi plačilo pravdnih stroškov.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Toženčeva mama se je dejansko odselila iz Švice z namenom, da biva skupaj s tožencem, svojim sinom v tej hiši. To je tožnica dovolila in izročila ključe, če pa mati ni hotela bivati v sporni hiši, ni krivda toženca. Sama je odšla nazaj v Švico in ključe pustila tožencu in ta do sedaj ni bival v hiši in tudi ne bi, če mu mati ne bi dovolila in posredno tudi tožnica. Za mater je moral skrbeti in zato je šla mati dvakrat k notarju, da zadevo uredi, verjetno v smislu preklica pogodbe o preužitku. Očitno ni bila zadovoljna s skrbjo tožnice. Da pa je zapustila Slovenijo, ni krivda toženca. Toženec je za mater in hišo skrbel, vložil denarna sredstva, ohranil vrednost in plačuje stroške. Je družinski član, ne glede na razmere, kje v družini vladajo. Odšel je po mamo v Švico in jo na njeno željo pripeljal v Slovenijo, da skrbi zanjo, ne glede na preužitkarsko pogodbo. Do mame ni bil grob, saj je tudi sam bolan. Ob odhodu A. A. tožnica ni zahtevala izročitve ključev ali izselitve. Tožnica je dovolila izročitev ključev in mati ne bi mogla živeti v stanovanju brez toženca. Tudi, ko je mati odšla nazaj v Švico, tožnica ni zahtevala ključev. Skupaj z materjo sta živela štiri mesece v sporni hiši. Napačno sodišče sklepa, da A. A. in toženec ne tvorita družinske skupnosti. Sodba nima razlogov, zato je podana 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Na vročeno pritožbo je tožeča stranka odgovorila in predlaga zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je materialnopravna podlaga za rešitev tega spora določba 92. člena SPZ in 93. člena. Tožnica zahteva kot lastnica vrnitev stvari, toženec pa se brani, da ima pravico do posesti. Dejanska podlaga spora je opisana v točki 22 sodbe in tega pritožba ne izpodbija. Pritožba trdi, da je tožnica soglašala, da se je v hišo vselil in prejel od nje ključe ter da je za to lahko v hiši ostal, kljub temu, da se je njuna mati, to je A. A. izselila.

6. Pritožba ne pojasni, kako je v dokaznem postopku dokazano, da je prejel ključe in da je tožnica soglašala, da v hiši ostane. Iz opravljenega dokaznega postopka izhaja ravno obratno; A. A. in priča B. B., ki je ključe izročil materi, sta izpovedala, da je ključe prejela A. A. in ne toženec. Mati in sin sta v hiši bivala štiri mesece, nato pa se je A. A. vrnila v Švico (obrazložitev v točki 36). Tako A. A. kot priči C. C. in D. D. so izpovedali, da se želja matere, da bi toženec zanjo skrbel, ni uresničila in sta se skregala in A. A. je povedala, da nista več mogla živeti skupaj. Zato se je vrnila v Švico. Najprej se je izselila iz hiše v hotel, nato se je vrnila v Švico. A. A. je tudi izpovedala, da je bil toženec do nje zelo grd, da je pobegnila, da jo je bilo strah sina, da ji je grozil in je zato pobegnila v E. 7. Nedokazane so ostale tudi trditve toženca, da mu je tožnica po izselitvi matere dovolila, da v stanovanju ostane. Tožnica je uspela dokazati, da mu tega ni dovolila in da je zahtevala, da se izseli.

8. Ostane še odgovor na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da med materjo in sinom ni bilo družinske skupnosti in da mu je mati dovolila v stanovanju ostati. Sodišče prve stopnje najprej ugotovi, da je mati (in tudi tožničin dedek F. F.) sklenili s tožnico pogodbo o preužitku, in da je postala tožnica lastnica izročene nepremičnine. Mati pa je imela po pogodbi dosmrtno in brezplačno pravico stanovanja, vendar ta osebna služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za tožečo stranko to ni sporno. Pač pa je sporno, da se toženec ne izseli. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da ni mogoče šteti štirimesečnega bivanja v hiši med A. A. in tožencem za takšno družinsko življenjsko skupnost, ki bi pripeljala do položaja, ko je toženec v stanovanju bival kot član družine služnostnega upravičenca po 247. členu SPZ. Predvsem pa je sodišče pravilno ugotovilo, da se je mati izselila in ni želela s tožencem imeti takšnega odnosa, ki bi ga lahko opredelili kot skupno gospodinjstvo družine. Ravno obratno: mati se je umaknila pred tožencem in ni želela več bivati v hiši zaradi slabih odnosov.

9. Ko se služnostni upravičenec izseli, osebna služnost ni prenosna (229. člen SPZ). Predvsem pa tega mati ni želela, tožnica pa tožencu ni dovolila ostati v hiši. 10. Navedbe v pritožbi so se tako izkazale za netočne, saj je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba ima razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in materialnem pravu. Zato je trditev pritožbe, da je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljena.

11. Izrek o stroških temelji na določbi 165. in 154. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, navedbe in odgovora na pritožbo pa niso pripomogle k rešitvi zadeve.