Jedro

Ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen za pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi obseg škode lahko opredelil in lahko izračunal znesek odškodnine. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek.

Nova uprava bi glede na vse okoliščine ob upoštevanju potrebne skrbnosti morala vedeti za nastanek škode že ob nastopu funkcije, saj je imela za to vse realne možnosti. Znane so ji bile namreč vse dejanske okoliščine primera, zato za izračun odškodnine ni bilo nobenih ovir.

Izrek

I. Pritožbama prvotožene stranke in drugotožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v izpodbijani točki I. izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, po katerem bi toženi stranki morali nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 360.043,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 34.038,05 EUR od 9.3.2006 do plačila, - od zneska 28.000,40 EUR od 21.4.2006 do plačila, - od zneska 32.645,30 EUR od 23.5.2006 do plačila, - od zneska 34.191,00 EUR od 3.6.2006 do plačila, - od zneska 34.197,00 EUR od 4.7.2006 do plačila, - od zneska 31.213,68 EUR od 3.8.2006 do plačila, - od zneska 31.958,01 EUR od 7.9.2006 do plačila, - od zneska 32.702,34 EUR od 4.10.2006 do plačila, - od zneska 33.449,67 EUR 25.11.2006 do plačila, - od zneska 33.449,67 EUR od 30.11.2006 do plačila, - od zneska 34.198,00 EUR od 31.1.2007 do plačila, v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna prvotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 5.247,10 EUR in drugotoženi stranki v znesku 5.447,10 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega 15 dnevnega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo, dolžna pa je povrniti prvotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 8.805,58 EUR in drugotoženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 8.805,58 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo: - toženi stranki A.A. in B.B. naložilo, da morata plačati tožeči stranki znesek 360.043,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila (točka I. izreka), - za znesek 24.455,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek (zaradi zastaranja) zavrnilo (točka II. izreka), - toženima strankama je naložilo, da sta dolžni nerazdelno povrniti pravdne stroške tožeči stranki v znesku 9.610,86 EUR in prvo tožena stranka A.A. sam še znesek 12,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženi stranki sta zoper sodbo vložili pravočasni pritožbi, prvotožena stranka pa še dopolnitev pritožbe. Izpodbijali sta I. in III. točko izreka prvostopne sodbe in uveljavljali vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagali sta, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naj tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka. Priglasili sta pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbi in dopolnitev pritožbe odgovorila in predlagala njuno zavrnitev. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Tožeča stranka s tožbo uveljavlja plačilo odškodnine od toženih strank, ki sta bili člana njene uprave v letih 2005 in 2006. Navajala je, da ji je zaradi njunega negospodarnega in neskrbnega ravnanja nastala škoda, ker je večkratno preplačala storitve t.i. drugega mnenja družbi M. d.o.o. Zato zahteva kot odškodnino družbi M. d.o.o. v letu 2006 plačane račune v skupni višini 384.499,00 EUR. Iz navedb tožeče stranke izhaja, da sta toženca z družbo M. d.o.o. dne 23.9.2004 sklenila pogodbo o izvajanju storitve drugo mnenje za pavšalno nadomestilo 510.720,00 EUR letno oziroma 42.560,00 EUR mesečno. Čeprav je bilo že konec leta 2005 znano, da ni bilo izdelanih toliko drugih mnenj (660), kolikor jih je bilo predvidenih in upoštevanih pri izračunu pogodbeno dogovorjenega pavšalnega letnega nadomestila, toženca za naslednje leto 2006 nista odpovedala pogodbe ali pa zahtevala plačevanja na podlagi individualnega obračunavanja za dejansko izdelana druga mnenja. V letu 2005 je bilo izdelanih le 111 drugih mnenj, družbi M. d.o.o. pa za to plačanih 511.083,00 EUR. V letu 2006 je bilo izdelanih le 47 drugih mnenj in za njih družbi M. d.o.o. plačanih 427.049,00 EUR. Ob predpostavki, da je strošek vsakega izdelanega drugega mnenja v povprečju znašal 700,00 USD, so celotni stroški v letu 2006 izdanih 47 mnenj znašali 32.900,00 USD oziroma 27.416,00 EUR, kar je bilo za 483.304,00 EUR manj, kot pa je tožeča stranka po navedeni pogodbi dejansko plačala družbi M. Tožeča stranka vtožuje zgolj (po njenem mnenju) nezastaran del obveznosti v znesku 384.499,00 EUR z obrestmi.

6. Oba toženca sta tožbenemu zahtevku nasprotovala. Ugovarjala sta zastaranje. Navajala sta, da tožeča stranka ni predložila pooblastila nadzornega sveta niti sklepa skupščine. Sklicevala sta se na pravilo podjetniške presoje in zanikala, da bi ravnala s potrebno skrbnostjo in v dobro družbe.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da sta toženca kot (bivša) uprava tožeče stranke odgovorna za škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela s plačili pavšalnih nadomestil po pogodbi o izvajanju storitve drugo mnenje, pri čemer je pri izračunu povzročene škode od mesečno plačanih zneskov v obdobju od 8.3.2006 do 31.1.2007 odštelo strošek dejansko pridobljenih mnenj v posameznem mesecu. Ocenilo je, da zneski računov večkratno presegajo dejansko protivrednost danih storitev, to pa ni ravnanje v dobro družbe niti ravnanje v skladu s pravili poslovodne stroke, toženca pa nista spoštovala temeljnega načela dolžnosti profesionalne osebe iz drugega odstavka 6. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da so ne glede na to, da ob vložitvi tožbe tožeča stranka ni predložila pooblastila predsednika nadzornega sveta, izpolnjene procesnega predpostavke za vložitev tožbe. Prav tako ni utemeljeno stališče toženih strank, da bi morala o vložitvi odškodninske tožbe odločiti skupščina tožeče stranke. Pritožba ponavlja razloge, ki sta jih toženi stranki v zvezi s tem uveljavljali že v postopku na prvi stopnji, zato se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev prvostopnega sodišča pod točko 7 in 8 ter 9 obrazložitve. Poudariti velja, da tudi če bi bilo pooblastilo nadzornega sveta in sklep skupščine pogoj za vložitev tožbe, bi mu bilo zadoščeno z naknadno predložitvijo oziroma odobritvijo teh organov družbe.

9. Utemeljen pa je ugovor zastaranja, saj po oceni pritožbenega sodišča objektivni zastaralni rok pred vložitvijo tožbe res še ni pretekel, pretekel pa je subjektivni zastaralni rok, kar bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Institut zastaranja je kompromis med varstvom interesov dolžnika, saj časovno omejuje njegovo negotovost o tem, ali bo tožen ali ne, ter med varstvom interesov upnika, ki mora imeti za uveljavljanje svojih pravic na razpolago primerno dolg rok. Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 336. člena OZ), in nastopi, ko preteče z zakonom določeni čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 335. člena OZ), to je, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega časa (337. člen OZ).

11. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa v petih letih, od kar je škoda nastala (objektivni rok) (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ).

12. ZGD-1 v 263. členu določa, da mora član organa vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. Člani organa vodenja ali nadzora so solidarno odgovornosti družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Z zadnjo spremembo ZGD-1 (Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGD-1L, Ur. l. RS, št. 55/2015 z dne 24.7.2015, ki velja od 8.8.2015) je v šestem odstavku 263. člena določeno, da odškodninski zahtevki iz tega člena zastarajo v petih letih od nastanka škode. Odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). V tem sporu je zato v skladu s splošnimi pravili treba uporabiti zakon, ki je veljal v času nastanka škode, ker je od tedaj dalje imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, to je uveljavljati odškodninski zahtevek. V nasprotnem primeru bi z retroaktivno uveljavitvijo spremembe zakona bila stranki odvzeta možnost obrambnega ugovora, s čimer bi lahko bile kršene njene ustavne pravice. Čeprav ZGD-1 kot specialni predpis z zadnjo spremembo ne določa subjektivnega zastaralnega roka, je glede na zgoraj obrazloženo treba v tej zadevi uporabiti prvi odstavek 352. člena OZ, kot ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje (čeprav po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno).

13. Sodišče prve stopnje je odgovornost uprave presojalo s stališča neposlovne odškodninske odgovornosti, izhajajoče iz akta o imenovanju (prim. 5. točko obrazložitve prvostopenjske sodbe), čemur pravdni stranki nista nasprotovali. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je do zmanjšanja premoženja, to je navadne škode v smislu 132. člena OZ, prišlo s plačilom 11-tih računov družbi M. d.o.o., v katerih je bil zaračunan pavšalni znesek nadomestila za storitev drugo mnenje, ki je večkrat presegal dejansko vrednost opravljenih storitev. Zato je po oceni prvostopnega sodišča petletni objektivni zastaralni rok pričel teči od dneva plačila posameznega od navedenih 11-tih računov (od 9.3.2006 dalje) in zato do vložitve odškodninske tožbe dne 8.3.2011 še ni potekel. Sporni računi so bili namreč plačani v obdobju od 8.3.2006 do 30.1.2007 (priloge A77-A91). Prvostopno sodišče ni sledilo ugovoru toženih strank, da je do dneva vložitve tožbe pretekel subjektivni triletni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ, ker naj bi tožeča stranka izvedela za domnevno škodo najkasneje takrat, ko je toženima strankama mandat uprave potekel, kar je bilo 10.9.2007. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka ni mogel biti odločilen nastop funkcije predsednika uprave C.C. Iz samih navedb toženih strank je namreč razvidno, da je bil C.C. ves čas uprave toženih strank tudi sam najožji član vodstva tožeče stranke, ki je bil seznanjen z motivi in načinom izvajanja storitev drugega mnenja. Tudi po izpovedbi priče Č.Č. je bil C. v spornem obdobju direktor sektorja za finance in član širšega kolegija centrale tožeče stranke. Zato tožeča stranka v času, ko je po nastopu funkcije predsednika uprave njeno voljo oblikoval in izjavljal C., ni mogla izvedeti za škodo in tistega, ki jo je povzročil, saj C. načina izvajanja oziroma financiranja drugega mnenja ni ocenjeval za spornega. Zato tedaj ni mogel nastopiti trenutek subjektivnega vedenja o nastanku škode in njenem povzročitelju, pač pa je prvostopno sodišče mnenja, da je tožeča stranka za škodo lahko izvedela šele, ko se je izredna uprava tožeče stranke seznanila z ugotovitvami revizijskega pregleda, ki ga je odredila in ki je način izvajanja oziroma financiranja drugega mnenja ocenil za škodljivega, kar je bilo na 27. seji uprave dne 22.2.2011 (priloge A95 in A106). Prvostopno sodišče je pritrdilo tudi argumentu tožeče stranke, da bi bilo drugačno razumevanje pričetka teka subjektivnega zastaralnega roka v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, saj bi se pričetek roka vezal na nastop funkcije uprave tiste osebe, ki je že v času izvajanja škodljive pogodbe bila tudi sama član ožjega vodstva tožeče stranke, zaradi česar ni realno pričakovati, da bi bila pripravljena ukrepati zoper take posle v smislu vložitve odškodninske tožbe.

14. Pritožnika navajata, da je C.C. že ob nastopu funkcije predsednika uprave vedel za zmanjšanje premoženja tožeče stranke oziroma domnevno škodo. Prav tako je vedel, da sta bila toženca podpisnika pogodbe z družbo M. d.o.o. in kdo je odredil izplačilo računov, torej mu je bil poznan domnevni storilec. Zato je po oceni pritožbe nevzdržna razlaga sodišča, da tožeča stranka „preko C.C.“ ni mogla vedeti za škodo in storilca. Pritožba opozarja, da je imel C.C. in s tem tožeča stranka že 10.9.2007 vse potrebne informacije glede domnevne „škode in storilca“. V kolikor se nova uprava ni odločila za tožbo, to ne vpliva na začetek zastaralnega roka. Po mnenju pritožbe ne more biti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če družba zaradi morebitne opustitve dolžnosti kasnejše uprave izgubi pravico terjati povračilo škode od prejšnje uprave. Če bi stališče prvostopne sodbe držalo, bi domnevni oškodovanec lahko kadarkoli navedel, da je sicer vedel za zmanjšanje premoženja in tudi kdo je zanj odgovoren, ni pa se „zavedal“, da to zanj predstavlja škodo. Če bi naročil še ustrezno revizijo kot tožeča stranka, bi na ta način lahko „raztegnil“ subjektivni zastaralni rok.

15. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja (tako npr. v odločbah Vrhovnega sodišča III Ips 53/2011, II Ips 1007/2008, II Ips 1057/2007, II Ips 825/2006, II Ips 281/2007, II Ips 7/2004). Zato za začetek teka zastaralnega roka pri odškodninski terjatvi po prvem odstavku 352. člena OZ ni pomembno, ali oškodovanec dejansko pozna obseg škode in konkretni znesek denarne odškodnine, do katerega bi bil upravičen za pretrpljeno škodo, temveč zadostuje, da so mu mogle biti znane okoliščine, na podlagi katerih bi obseg škode lahko opredelil in lahko izračunal znesek odškodnine. Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek (prim. III Ips 53/2011). Za zastaranje odškodninske terjatve je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti storilčevega ravnanja). Zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka. Riziko pravočasne ocene, da je zaznal škodno ravnanje tožene stranke kot protipravno, nosi tožeča stranka (prim. II Ips 41/2011). Odločilen je nastop realne možnosti uveljavljanja odškodninskega zahtevka. Realna možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka pomeni zavedanje o nastanku škode v dejanskem svetu in ne tudi pravne ocene o nastanku škode, saj je treba pri sami možnosti uveljavljanja zahtevka upoštevati standard vestnosti pri procesiranju informacij s strani oškodovanca (prim. VIII Ips 195/2014). Zastaranje začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera mogel ob običajni vestnosti izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljavljati odškodninski zahtevek. Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja (prim. II Ips 357/2011). Za začetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko je oškodovanec lahko izvedel za škodo in njenega povzročitelja, kar pomeni, ko ni bilo ovire, da bi prišel do teh podatkov. Pri tem samo vedenje o škodi ne pomeni, da mora oškodovanec poznati njen konkretni znesek (da mu mora biti znan obseg vse škode), ampak mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti višino škode (prim. II Ips 281/2007). Subjektivni zastaralni rok začne takrat, ko oškodovanec razpolaga z zadostnimi podatki, da lahko določi višino tožbenega zahtevka (sodba II Ips 7/2004).

16. Za presojo, kdaj je v konkretni zadevi oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, je potrebno upoštevati, da je oškodovanec družba za vzajemno zavarovanje (d.v.z.), torej pravna oseba. V pojem alter ega pravne osebe sodijo v prvi vrsti osebe, ki jih kot take opredeljuje statusno pravo. Te osebe že zakon določa kot zakonite zastopnike družbe, ki delujejo v njenem imenu in za njen račun. Širina zakonskih pooblastil za zastopanje jim hkrati nalaga tudi največje breme odgovornosti, med drugim za vzpostavitev notranjega ustroja in učinkovitih oblik komunikacije znotraj družbe, ki se bo optimalno odzivala na vsakodnevno poslovno življenje. Zaradi opisanega položaja se védenje uprave v skladu z doktrino alter ego vselej šteje kot védenje pravne osebe (prim. odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 88/2010, odločbo VSL I Cp 1681/2011, članek Luka Zupančič, Vedenje pravne osebe, Pravna praksa – 2012, št. 24/25, stran 22).

17. Glede na položaj, ki ga zaseda, velja za upravo skrbnost vestnega in poštenega gospodarstvenika, za katerega se domneva tudi ustrezna usposobljenost in obveščenost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je C.C. vedel za vse okoliščine projekta drugo mnenje (kar med strankama niti ni sporno), iz česar pa sledi neizogiben sklep, da bi moral vedeti tudi za domnevno škodo. Če zanjo ni vedel, ker projekta kljub vsem informacijam ni ocenjeval za spornega, je razloge za to nevednost treba pripisati zgolj njemu samemu. Zastaralni rok ne začne teči, dokler upravičena oseba ne vloži tožbe zaradi nezakrivljene nevednosti. Dejanske okoliščine primera pa ne dajejo opore za zaključek, da nova uprava ni vedela za domnevno škodo iz opravičenih razlogov. Razlogi za nevložitev tožbe so zato na strani nove uprave in s tem tožeče stranke same.

18. Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da bi C.C. oziroma nova uprava glede na vse okoliščine ob upoštevanju potrebne skrbnosti morala vedeti za nastanek škode že ob nastopu funkcije, saj je imela za to vse realne možnosti. Znane so ji bile namreč vse dejanske okoliščine primera, zato za izračun odškodnine ni bilo nobenih ovir.

19. Stališče prvostopenjskega sodišča, da bi bilo upoštevanje vednosti C.C. kot osebe, ki je oblikovala voljo za tožečo stranko po prenehanju funkcije toženih strank, zaradi povezanosti s toženima strankama, v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ni pravilno. Pri sklicevanju tožeče stranke na navedeno kršitev načela namreč ne gre za očitek kršitve tega načela nasprotni stranki, ampak za očitek novi upravi tožeče stranke in s tem sami stranki, ki to kršitev uveljavlja. Ugovora zastaranja iz navedenih razlogov ne bi bilo mogoče upoštevati le, če bi se nanj skliceval domnevni povzročitelj škode, saj bi le v tem primeru šlo za zlorabo pravic.

20. Po oceni pritožbenega sodišča se tožeča stranka zato ne more uspešno sklicevati na to, da je za vtoževano škodo v celotnem obsegu zvedela šele, ko se je izredna uprava tožeče stranke seznanila z ugotovitvami revizijskega pregleda, ki je financiranje drugega mnenja ocenil kot škodljivega.

21. Upoštevajoč, da je C. nastopil funkcijo nove uprave 10.9.2007, tožba pa je bila vložena 8.3.2011, je triletni subjektivni zastaralni rok potekel že pred njeno vložitvijo.

22. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (335. člen OZ).

23. S tem se pokaže, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno presodilo ugovor zastaranja. Glede na 5. alinejo 358. člen ZPP je bilo zato treba pritožbama toženih strank ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navedena presoja vpliva tudi na odločitev o stroških celotnega postopka (prim. drugi odstavek 165. člena, 154. in 155. člen ZPP). Glede na načelo uspeha v pravdi tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške in je dolžna dolžna toženima strankama povrniti njune pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je upoštevalo odmero stroškov, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo na podlagi specificiranega stroškovnika v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah, na katero stranki nista imeli pripomb. Toženi stranki sta s pritožbo uspeli, zato sta upravičeni tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče jima je priznalo nagrado za postopek z rednim pravnim sredstvom (tar. št. 3210) v višini 2.660,80 EUR (VSP 360.043,12 EUR), materialne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR, 22% DDV in sodno takso za pritožbo v višini 5.535,00 EUR, kar skupno znese 8.805,58 EUR. V primeru plačilne zamude sta toženi stranki upravičeni tudi do zakonskih zamudnih obresti za čas zamude. Tožeča stranka pa sama nosi svoje stroške za odgovor na pritožbo.