Jedro

Tožnici sta 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini, zato je toženec s tem dnem prišel v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je zato od glavnice pravilno prisodilo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne od 30. 8. 2010 dalje (to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa).

Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja so v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino, pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.069,18 EUR nadomesti z zneskom 3.877,46 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti pritožbene stroške v višini 189,34 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da v roku 8 dni nerazdelno povrne prvo in drugotožeči stranki stroške zdravljenja zavarovanca A.A. v tujini v času od 20. 8. 2010 do 25. 8. 2010, v višini 28.331,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 8. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka), tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino v višini 2.920,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 8. 2010 dalje do plačila zavrnilo (II. točka izreka) in toženki naložilo, da tožečima strankama povrne stroške postopka v višini 1.069,18 EUR (III. točka izreka). Štelo je, da sta tožnici upravičeni do povrnitve stroškov nujnega zdravljenja zavarovanca v tujini v letu 2010 v višini 34.736,55 EUR, kar predstavlja 95 % vrednosti povprečne cene storitve v Sloveniji, ker pa je strošek nujnega zdravljenja v Turčiji znašal 28.331,02 EUR, je sodišče razsodilo, da je toženec tožnicama dolžan povrniti stroške zdravljenja v navedeni višini. Štelo je, da je toženka prišla v zamudo dne 29. 8. 2012, ko sta tožnici pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini in je od takrat dalje priznalo tožnicama tudi obresti. Glede povračila stroškov prevoza posmrtnih ostankov zavarovanca iz tujine v domovino je štelo, da bi odločanje o pravici do pogrebnine pomenilo nedopustno prekoračitev tožbenega zahtevka, saj tožnici v tem sporu pravice do pogrebnine po 149. členu Pravil nista uveljavljali, po 9. točki 25. člena Pravil pa stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja.

2. Pritožujeta se tožnici in izpodbijata I. točko izreka sodbe v delu, kjer je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska od 29. 8. 2012 dalje, nadalje glede nedosojenega stroška prevoza pokojnega zavarovanca v domovino v višini 2.920,00 EUR ter glede nepravilne odmere stroškov postopka. Pritožba meni, da bi sodišče moralo priznati tek zakonskih zamudnih obresti od dneva, kot jih vtožuje tožeča stranka, to je od 29. 8. 2010 dalje, saj tega dejstva tožena stranka ni zanikala oziroma jih je zgolj pavšalno prerekala. Na glavni obravnavi dne 14. 1. 2016 je bilo med strankama postopka ugotovljeno, da je prvi zahtevek za povračilo stroškov zdravljenja zavarovanca A.A. toženka prejela že dne 27. 9. 2010. Zahtevek je toženki poslal prvotni upnik, to je družba B. d.o.o., ki je bil tudi dejanski plačnik in je dne 23. 4. 2012 svojo terjatev do tožene stranke s pogodbo o odstopu terjatve prenesel na prvo in drugotožečo stranko. Dejstvo, da je kasneje na strani upnika prišlo do spremembe, na zamudo dolžnika za izpolnitev obveznosti, nima nobenega vpliva, kakor to določa 418. člen OZ. Toženka višino tožbenega zahtevka glede vtoževanega stroška prevoza pokojnega zavarovanca v domovino ni substancirano in konkretizirano prerekala, zato je potrebno v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP šteti, da višino tožbenega zahtevka priznava. Navedla je zgolj, da gre za sporno pravno vprašanje in se o sami višini še ni opredelila. Sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih in sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prevoza posmrtnih ostankov, s čemer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Je pa napačno uporabilo materialno pravo in se povsem zmotno sklicuje na Pravila, ki so pričela veljati šele v letu 2014, namesto da bi uporabilo Pravila veljavna v času smrti zavarovanca, to je v letu 2010. Zmotno se sodišče predvsem sklicuje na 9. točko 25. člena Pravil, saj v času smrti zavarovanca te določbe Pravila niso imela. Vprašanje prevoza posmrtnih ostankov v domovino ureja 1. točka drugega odstavka 149. člena takrat veljavnih Pravil, ki določa, da ima oseba, ki je poskrbela za pogreb zavarovane osebe, ki je umrla v tujini, pravico do povračila stroškov prevoza umrle osebe v domovino v višini dejanskih stroškov prevoza. Glede stroškov je sodišče napačno upoštevalo vrednost spora v višini 3.500,00 EUR, saj se ta višina upošteva le v primeru, ko višine spora ni mogoče določiti po prvem odstavku 25. člena ZOdvT. V konkretnem primeru je višina spora bila denarna terjatev v višini 50.451,02 EUR in bi višina nagrade s količnikom 1 v konkretnem primeru znašala 736,00 EUR. Sodišče bi moralo tožeči stranki priznati nagrado za postopek v višini 596,80 EUR, povišano v skladu s tarifno št. 1200, skupaj 1.243,84 EUR, za nagrado za narok skupaj 1.148,16 EUR, nagrado za pritožbeni postopek v višini 1.530,88 EUR in nagrado za narok v ponovljenem postopku v višini 1.148,16 EUR in kakor je sodišče prve stopnje že priznalo stroške prevoda zdravstvene dokumentacije v višini 283,75 EUR ter pavšalni znesek za plačilo PTT storitev v višini 20,00 EUR in 22 % DDV ter v upravnem postopku nastale stroške za nagrado za posel po tarifni št. 2200 v višini 1.840,00 EUR. Neutemeljeno je prvostopenjsko sodišče zavrnilo stroške prevoza pooblaščenca iz C. v D. in nazaj, kot tudi stroške prihoda na naroke za glavno obravnavo v E.. Tožeči stranki sta izbrali pooblaščenca iz C. in s tem pripomogli k bistveno nižjim stroškom prihoda pooblaščenca kot če bi izbrali odvetnika iz kraja njunega stalnega prebivališča. Glede na dejstvo, da je na prvi stopnji krajevno pristojno sodišče v socialnih sporih zgolj Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, je potrebno sodno prakso, ki se je izrekla glede povrnitve stroškov pooblaščenca, ki imajo sedež izven kraja sodišča oz. strank razlagati širše, kot v pravdnih in delovnih sporih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti nasprotuje pritožbenim navedbam tožeče stranke. Toženka je v odgovoru na tožbo z dne 14. 2. 2013 in na glavi obravnavi 16. 4. 2014 podrejeno pravočasno oporekala višini tožbenega zahtevka v znesku 50.451,00 EUR ter izrecno navedla, da bi bila tožnica upravičena, pod pogojem, da je sploh stranka v postopku, do povračila stroškov nujnih zdravstvenih storitev v višini povprečne cene zdravstvenih storitev. Tožeči stranki sta šele na podlagi sklepa o dedovanju kot zakoniti pravni naslednici pokojnega zavarovanca ter po vložitvi zahtevka za povračilo stroškov zdravstvenih storitev z dne 29. 8. 2012 upravičeni do zakonskih zamudnih obresti. Šele takrat je toženka prišla v zamudo s plačilom zapadle terjatve. Družba B. d.o.o. ni bila niti materialnopravno upravičena do povračila stroškov s strani tožene stranke. Glede povračila stroškov prevoza posmrtnih ostankov v domovino so Pravila veljavna v času 21. 11. 2009 do 6. 5. 2011, torej tudi že v času smrti zavarovanca, v 25. členu že vsebovala določbo 9. točke, da med pravice iz obveznega zavarovanja ne sodijo stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino. Zmotno je sklicevanje na pravno podlago po 1. točki drugega odstavka 149. člena Pravil, saj tožeči stranki pravice do pogrebnine nista zahtevali, temveč zgolj pravico do prevoza pokojnega zavarovanca v domovino. Iz pisne dokumentacije pa je razvidno, da je toženka že 29. 9. 2010 za pokojno zavarovano osebo izplačala pogrebnino v znesku 760,68 EUR pogrebnemu podjetju F. d.o.o., katerega je prvotožeča stranka pisno pooblastila za vložitev zahtevka za povračilo pogrebnine pri toženi stranki ter tudi za sprejem pogrebnine. Tožena stranka oporeka pritožbenim navedbam tožeče stranke v delu, ki se nanaša na upravičenost do nagrade za upravni postopek, saj ZUP v 113. členu določa, da gredo stroški, ki nastanejo organom ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe prvostopenjskega sodišča v skladu s pritožbenimi navedbami in v obsegu, kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami - ZPP). V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je razen glede stroškov postopka pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti do tistih, ki jih navaja pritožba. Pritožba je tako delno utemeljena le glede stroškov postopka, kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju.

6. Predmetni spor, ki se je začel s tožbo tožečih strank z dne 9. 1. 2013, se nanaša na povračilo stroškov nujnega zdravljenja pokojnega zavarovanca A.A. v tujini. Tožeči stranki sta s tožbo zahtevali vrnitev 19.200,00 EUR iz naslova nameravanega letalskega prevoza v domovino, 2.920,00 EUR kot stroške prevoza umrlega zavarovanca v domovino ter 28.331,02 EUR kot stroške nujnega zdravljenja v tujini. V predmetni zadevi je pritožbeno sodišče enkrat že odločalo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve tožbenega zahtevka za povrnitev stroškov nujnega reševalnega prevoza v višini 19.200,00 EUR, kar je bilo potrjeno s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 67/2016 z dne 24. 5. 2016. 7. V okviru ponovljenega sojenja je tako ostalo odprto vprašanje višine stroškov nujnega zdravljenja, v okviru sedanje pritožbe pa vprašanje od kdaj je prišla tožena stranka v zamudo. Po določbi 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami), dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega naj izpolni svojo obveznost. 8. Iz dokumentacije izhaja, da sta tožnici dne 29. 8. 2012 pri tožencu vložili vlogo za povračilo stroškov zdravljenja v tujini in je tako toženec prišel s tem dnem v zamudo s plačilom zapadle denarne terjatve. Prvostopenjsko sodišče je tako utemeljeno priznalo zakonske zamudne obresti od 29. 8. 2012 dalje do plačila in ne že od 30. 8. 2010 dalje, to je od dneva izstavitve bolnišničnega računa. Podjetje B. d.o.o., ki je plačalo najprej nastale stroške zdravljenja pokojnega zavarovanca do tožene stranke materialnopravno ni upravičenec do povračila stroškov, temveč, kakor pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo, sta to postali tožeči stranki na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju. Podjetje B. d.o.o. torej ni imelo terjatve do tožene stranke, temveč terjatev do tožečih strank, kakor to izhaja tudi iz 1. člena pogodbe o odstopu terjatve (v prilogi pod A8 in A40).

9. Prvostopenjsko sodišče je materialnopravno pravilno odločilo glede zavrnitve zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov prevoza pokojnega zavarovanca v domovino v višini 2.920,00 EUR. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 s spremembami, Pravila) so že v spornem obdobju v 9. točki 25. člena določala, da stroški prevoza zavarovane osebe iz tujine v domovino ne sodijo med pravice iz obveznega zavarovanja. Takšno določilo je bilo sprejeto v 3. členu sprememb in dopolnitev Pravil (Ur. l. RS, št. 86/2006 z dne 11. 8. 2006) in tako to besedilo v nespremenjeni obliki velja od 26. 8. 2006 dalje. V kolikor pa se tožeči stranki sklicujeta na 149. člen Pravil pritožbeno sodišče dodaja, da to poglavje ureja pravico do pogrebnine in posmrtnine. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da je 1. točka drugega odstavka 149. člena Pravil, veljavnih v času smrti zavarovanca, določala, da je oseba, ki je oskrbela pogreb zavarovane osebe, ki je umrla v tujini imela tudi pravico do povračila stroškov prevoza umrle osebe v domovino v višini dejanskih stroškov prevoza, če je oseba umrla med zdravljenjem v tujini, na katero je bila napotena. V primeru pokojnika ni šlo za napoteno zdravljenje v tujino s strani tožene stranke, temveč za nujno zdravljenje. Tako ni materialnopravne podlage za drugačno odločitev glede tega dela tožbenega zahtevka.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je prvostopenjsko sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 214. člena ZPP, ki naj bi bila podana s tem, ker prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da tožena stranka ni prerekala višine zahtevka, tako glede teka zamudnih obresti, kakor glede stroškov prevoza. Navedeno bi lahko bilo pomembno le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da je zahtevek po temelju utemeljen. Dejstvo je, da je tožena stranka ugovarjala temelje tožbenega zahtevka in ker je sodišče ugotovilo, da zahtevek po temelju ni utemeljen, ni kršilo določb ZPP s tem, da je ta del zahtevka zavrnilo, je pa tožena stranka tako v odgovoru na tožbo z dne 14. 2. 2014, kakor na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 16. 4. 2014 oporekala tudi višini tožbenega zahtevka v znesku 50.451,00 EUR.

11. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava pri odmeri stroškov postopka. Prav ima pritožba, da gre v danem primeru za denarne zahtevke, kar je potrebno upoštevati pri vrednosti spora. V času vložitve tožbe je tožeča stranka vrednost spora opredelila v višini 50.451,02 EUR, opravljeni narok v ponovljenem postopku dne 14. 1. 2016 pa se nanaša na vrednost spora 31.251,02 EUR. Glede na tako opredeljeno izhodiščno vrednost spora se tožeči stranki prizna nagrada za postopek v višini 956,80 EUR povišana v skladu s tar. št. 1200, skupaj v višini 1.243,48 EUR, nagrada za narok v skupni višini 1.148,16 EUR. Glede na priglašene stroške na glavni obravnavi dne 14. 1. 2016 nagrado za postopek za pritožbo v višini 225,60 EUR in povečanje zaradi zastopanja dveh strank 67,80 EUR za opravljen narok v ponovljenem postopku v višini 914,29 EUR, 20,00 EUR za ptt stroške. Seštevek navedenih stroškov skupaj znaša 3.719,69 EUR, 22 % DDV od tega zneska znaša 818,33 EUR. K tem stroškom je potrebno priznati še 283,75 EUR stroškov za prevod po računu št. 9/2014 in stroške kilometrine za pooblaščenca na relaciji C. - E. dvakrat po 44,40 EUR (120 km x 0,37 EUR) ter na relaciji C. - D. v višini 57,35 EUR (155 km x 0,37 EUR) kar skupaj znaša 4.967,72 EUR. Glede na uspeh v pravdi, kakor ga je določilo prvostopenjsko sodišče (78,05 %) je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti 3.877,46 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da se tožeči stranki pravilno zavzemata za to, da je potrebno v okviru socialnih sporov upoštevati, da gre za eno socialno sodišče, ki je krajevno pristojno za celotno Republiko Slovenijo, je pa prvostopenjsko sodišče ostale stroške pravilno zavrnilo kot nepotrebne. Glede upravnih stroškov nastalih v predsodnem postopku gre za stroške, ki jih v skladu s 113. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, postopek se je začel na zahtevo strank in ne po uradni dolžnosti s strani tožene stranke, krijejo stranke same.

12. Tožeči stranki sta v pritožbi delno uspeli. Vrednost spora v pritožbi je pritožbeno sodišče določilo na 15.169,10 EUR (znesek obresti je 5.137,65 EUR, znesek prevoza 2.920,00 EUR in znesek nepriznanih pritožbenih stroškov je 7.111,45 EUR). Glede na tako opredeljeno vrednost znaša nagrada za postopek za pritožbo po tar. št. 3210 587,20 EUR, nadalje 20,00 EUR znašajo ptt stroški po tar. št. 6002, skupaj 607,20 EUR in z 22 % DDV 740,78 EUR. Tožeča stranka je tako v pravdi od zahtevanih 15.169,10 EUR uspela z zneskom 3.877,46 EUR in je njen uspeh 25,56 % in ji je tako tožena stranka dolžna povrniti 189,34 EUR.

13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in spremenilo izrek o stroških postopka v izpodbijani III. točki sodbe v preostalem pa pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.