Jedro

Tožnik je dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Toženka je z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku plača 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2023 dalje (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo toženkinih stroškov postopka v višini 2.743,20 EUR (II. točka izreka) za plačilo 25 % sodne takse pa je zavezalo toženko (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se zahtevek v celoti zavrne, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjuje kršitev načela enakosti orožij iz 22. člena Ustave RS ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in iz prvega odstavka tega člena v povezavi s 111., 185. in 269. členom ZPP zaradi preskope obrazložitve izpodbijane sodbe, upoštevanja tožnikovih prepoznih vlog z dne 10. 11. 2023 in 5. 1. 2024, neizdaje sklepa o dopustitvi spremembe tožbe, neupoštevanja nesklepčnosti zahtevka, dopustitve informativnih dokazov in neobrazložene zavrnitve zaslišanja priče A. A. Navaja, da so v sodbi navedeni razlogi nejasni glede protipravnosti ravnanja toženke, glede posameznih ugotovljenih kršitev, temelja odškodninske odgovornosti in višine priznane odškodnine. Meni, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega škode oziroma posledic kršitev na tožnikovem življenju nepravilno izhajalo izključno iz izpovedi tožnika. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava glede odgovornosti za nepremoženjsko škodo pri poslovni odškodninski odgovornosti; v zvezi s tem sodna praksa in pravna teorija nimata enotnega stališča. Zavzema se za to, da v premoženjskih pogodbenih odnosih že pojmovno ne more nastati nepremoženjska škoda. Trdi, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti, njihova obrazložitev je pomanjkljiva in arbitrarna, tožnik je pristransko obravnavan kot šibkejša stranka. Glede protipravnosti vztraja, da ni šlo za sistematične kršitve, temveč za manjše število občasnih in posamičnih kršitev kot posledice dogodkov zunaj toženkine sfere, ki niso zadostne intenzivnosti, da bi bile lahko poseg v osebnostne pravice. Opozarja na to, da je v tednih po prekoračenem tedenskem delovnem času tožniku omogočila koriščenje kompenzacijskih ur in je imel posledično bistveno krajši delovni teden ter da odprave kršitev od nje ni nikoli zahteval. Glede škode se sklicuje na številne istovrstne delovne spore s povsem enakimi in splošnimi navedbami tožnikov, sodišče pa je v vseh primerih ugotovilo povsem enako škodo. Trdi, da tožnik ni predložil dokazov o duševnih bolečinah oziroma zdravstvenih težavah oziroma negativnega vpliva na njegovo psihofizično stanje. Vztraja, da za tožniku nastalo škodo niso krive posamične kršitve pravic iz delovnega razmerja, temveč tri-izmensko in nočno delo, ki ni nezakonito. Graja sklicevanje na zadevo SEU C-243/09, saj se ne nanaša na odškodnino zaradi kršitev pravic delavca v zvezi z delovnim časom. Zanika, da bi posegla v tožnikovo pravico do zdravega življenjskega okolja v smislu Zakona o varstvu okolja. Sodišču prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovilo obstoj vzročne zveze med ugotovljenimi kršitvami in zatrjevano škodo; tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu. Pri presoji krivde po njenem mnenju ni bila upoštevana specifična dejavnost oziroma narava dela toženke; na okoliščine, zaradi katerih je občasno prišlo do manjših odstopanj od planiranih urnikov, ni imela vpliva, njeno ravnanje ni bilo neskrbno. S sklicevanjem na odločitvi VS RS VIII Ips 23/2025 in VIII Ips 26/2025 nasprotuje ugotovitvi, da ugotovljene kršitve pomenijo tak hujši poseg, ki upravičuje odškodnino, ne gre za kršitve v daljšem obdobju, kršitve glede nadurnega dela sploh niso bile ugotovljene; ni upoštevan pravni standard pravične odškodnine, in ne načeli individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine. Graja zavrnitev ugovora zastaranja, ne gre za trajajoče škodno ravnanje, zastaranje teče za vsako posamezno škodo posebej (VS RS II Ips 68/2011, Pdp 858/2013), upoštevati je treba 3-letni subjektivni zastaralni rok. Glede stroškov postopka navaja, da pri upoštevanju deleža uspeha v postopku sodišče prve stopnje ni upoštevalo zvišanja zahtevka na 15.353,00 EUR; zmotno je zavrnilo stroške posveta s stranko in končnega poročila stranki, 9 vlog, potne stroške pooblaščencev toženke, stroške odgovora na pritožbo in sestavo stroškovnika. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V zadevi je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo XX Pd 51/2023 z dne 15. 3. 2024, s katero je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo premoženjske škode 8.905,29 EUR,1 ugodilo pa je zahtevku za plačilo nepremoženjske škode v znesku 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je to odločitev z odločbo Pdp 321/2024 z dne 25. 9. 2024 potrdilo.2 Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 26/2025 z dne 7. 10. 2025 ugodilo reviziji toženke v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo in stroške postopka, in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem je izdalo izpodbijano sodbo, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode v skladu s 179. in 131. členom Obligacijskega zakonika (OZ) v povezavi s 179. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) zaradi kršitve določb 45. člena, šestega in sedmega odstavka 148. člena, 155. in 156. člena ZDR-1 ter 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).

5.Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. Razloge sodišča prve stopnje sprejema kot svoje in se nanje sklicuje.

6.Neutemeljena je v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima razloge o dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih, niti ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je jasno opredelilo do vseh predpostavk odškodninske odgovornosti toženke, pravne narave in obsega vtoževane škode; višino dosojene odškodnine je utemeljilo z ustreznimi razlogi, ki niso v medsebojnem nasprotju, niti v nasprotju z izrekom.

7.Ni podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja toženka niti ni konkretizirala.

8.Sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka z zavrnitvijo zaslišanja priče A. A., delavskega direktorja toženke, ki je bil predlagan v zvezi z okoliščinami spremembe urnika v letu 2022 ter 2023. Tožnikov tožbeni zahtevek se namreč nanaša na obdobje pred spremembo urnikov, ta pa tudi sicer ni odločilna za presojo očitanih kršitev, zato priča ni bila predlagana za potrditev pravno pomembnih dejstev in sodišču tega dokaza ni bilo treba izvesti.

9.Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ne bi smelo upoštevati dveh prepoznih tožnikovih vlog. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zavzelo pravilno stališče, da je vlogo z dne 10. 11. 2023 tožnik utemeljeno vložil šele, ko je od toženke prejel podatke o evidencah delovnega časa, ki jih je predložila v vlogi z dne 29. 9. 2023, ki je bila tožniku vročena 9. 10. 2023, brez katerih predhodno ni mogel podati ustreznih trditev v zvezi z zatrjevanimi kršitvami. Drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Prav tako pravilno je štelo, da navedena vloga in tista z dne 4. 1. 2024 tudi sicer nista zavlekli reševanja spora, saj se je obsežen dokazni postopek izvajal na narokih 2. 2. 2024 in 15. 3. 2024. Na to ne vpliva dejstvo, da je sodišče prve stopnje 15. 11. 2023 pripravljalni narok preložilo na 20. 12. 2023; nenazadnje je preložitev naroka z dne 15. 11. 2023 za vsaj 30 dni še pred njegovo izvedbo zaradi predložitve svoje obsežne pripravljalne vloge z dne 29. 9. 2023 predlagala tudi toženka.

10.Neutemeljena je tudi pritožbena navedba toženke, da ni mogla z gotovostjo spoznati obsega in pravne podlage tožnikovega zahtevka, ker sodišče prve stopnje o tožnikovi spremembi tožbe ni odločilo s sklepom. V skladu s 185. členom ZPP o spremembi tožbe sodišče res odloči s sklepom, vendar pa izostanek izdaje takega sklepa ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnik je že v tožbi uveljavljal zahtevek za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode, višino zahtevka pa je s prvo in drugo pripravljalno vlogo delno spremenil le glede premoženjske škode, o kateri se z izpodbijano sodbo ni odločalo, saj je odločitev o njej postala pravnomočna s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 321/2024.3 Tudi sicer je bila toženka od vložitve tožbe dalje seznanjena s pravno podlago tožbenega zahtevka in z vsemi relevantnimi dejanskimi okoliščinami. Tožnik je namreč že v tožbi navajal, da je zaradi kršitve pravice do počitka utrpel škodo na zdravju in socialnem področju. Pravilno se je skliceval na zadevo SEU C-243/09,4 da prikrajšanje delavca v zvezi s pravico do počitka samo po sebi škoduje njegovemu zdravju. Ves čas postopka je trdil, da tožbeni zahtevek temelji na očitku o nezakonitem razporejanju delovnega časa, s čimer mu je toženka kršila pravico do počitka. Tožbenih navedb, da si ni mogel odpočiti, se posvečati prostočasnim dejavnostim in družini, ni spreminjal; toženki je očital, da ni ravnala skladno s 45. členom ZDR-1 in zagotavljala ukrepov za varnost in zdravje delavcev pri delu v skladu s 5. členom ZVZD-1. V prvi pripravljalni vlogi je navedel, da je toženka kršila njegove osebnostne pravice zaradi neupoštevanja 46. člena ZDR-1, ter je zaradi prekomernega odrejanja dela tožniku onemogočila uživanje v njegovih prostočasnih dejavnostih in družinskem oziroma socialnem življenju, s tem pa kršila tudi pravico do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Tudi v drugi pripravljalni vlogi z dne 10. 11. 2023 je navajal poseg v osebnostne pravice, smiselno enako tudi v tretji pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2023 ter četrti pripravljalni vlogi z dne 20. 12. 2023. Dejstvo, da je v vlogah navajal različne pravne podlage, ne pomeni, da toženka ni mogla vedeti, da uveljavlja nepremoženjsko škodo iz naslova kršitve osebnostne pravice, ki je posledica nezakonitega razporejanja delovnega časa.

11.Neutemeljen je tudi očitek toženke, da je sodišče prve stopnje dopustilo informativne dokaze. Tožnik je v tožbi podal ustrezno trditveno podlago ter postavil tožbeni zahtevek, zato ne gre za pravni položaj, ko bi tožnik šele s pridobitvijo evidenc delovnega časa podal trditveno podlago. S tem, ko je sodišče prve stopnje toženko pozvalo k predložitvi evidenc delovnega časa, torej ni postopalo v nasprotju z 227. členom ZPP. Tožnik s tem dokazom ni razpolagal, neživljenjsko pa je pričakovati, da bi delavec ves čas zaposlitve vodil svojo evidenco delovnega časa, za vsak dan natančno evidentiral uro prihoda in odhoda z dela, izrabo dnevnega in tedenskega počitka, izrabo kompenzacijskih oziroma izravnalnih ur, odsotnost z dela itn. Toženka kot delodajalec je bila dolžna v skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) voditi evidenco o izrabi delovnega časa. Od stranke ni mogoče zahtevati zatrjevanja dejstev, ki so zunaj njenega zaznavnega območja, zato je treba zavrniti pritožbeno vztrajanje toženke, da je imel tožnik tudi brez evidenc delovnega časa dovolj podatkov za utemeljitev tožbenega zahtevka.5 Te podatke, ki jih je predložila toženka, je tožnik torej uporabil le za dokazovanje že podanih trditev in pri točni opredelitvi ur, ko naj bi mu bila pravica do počitka kršena. Ker je torej obstajala pravna podlaga za poziv toženki, naj predloži zahtevane evidence delovnega časa, ni odločilno, ali je bil ta v dopisu ali sklepu, iz katerega bi toženka lahko razpoznala pravno podlago, ki jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Takšen preizkus je namreč možen v okviru pritožbenega odločanja. Očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso podane. Toženki ni bilo onemogočeno uveljavljanje njenih pravic, poseg v pravico iz 22. člena URS ni podan.

16.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožnik dokazal, da mu je zaradi protipravnega ravnanja toženke nastala škoda v nepremoženjski sferi. Pravilno je zaključilo, da je toženka z neustreznim razporejanjem delovnega časa kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja, ki mu jih je bila dolžna zagotoviti na podlagi pogodbe o zaposlitvi in zakonskih določb o najdaljšem trajanju tedenskega delovnega časa (šesti odstavek 148. člena ZDR‑1), o dnevnem počitku (155. člen ZDR‑1), o tedenskem počitku (156. člen ZDR‑1) in o varnosti in zdravju pri delu (5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu in 45. člen ZDR-1). Ker je ugotovilo, da je toženka ravnala v nasprotju s svojimi pogodbenimi obveznostmi in tudi delovnopravnimi predpisi, je pravilna odločitev o obstoju njene pogodbene in nepogodbene odškodninske odgovornosti, kar je tudi natančno obrazloženo v točki 10 obrazložitve. Zavzemanje za izključitev odgovornosti za nepremoženjsko škodo pri poslovni odškodninski odgovornosti je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo s sklicevanjem na pravno teorijo in sodno prakso,6 saj zaradi kršitve pogodbe lahko nastane tudi nepremoženjska škoda, ki se ne izrazi nujno v obliki fizične poškodbe (kot npr. poškodbe pri športnih aktivnostih), temveč kot izjalovitev nepremoženjskih koristi ali neugodje, ki preraste v duševne bolečine.7 Kot je pravilno štelo, se s pogodbo o zaposlitvi ne uresničujejo le premoženjski, temveč tudi nepremoženjski interesi (ohranjanje zdravega delovnega okolja, osebni razvoj, družinsko življenje), kršitve zadostne intenzivnosti pa lahko privedejo do nastanka pravno priznane škode kot duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice (podobno kot pri odškodnini za nepremoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi8 ali odškodnini zaradi trpinčenja na delovnem mestu,9 ki je prav tako vezana na subjektivno občutenje duševnih bolečin).

17.Dejansko stanje glede posameznih kršitev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in navedlo ustrezne razloge za to, način ugotavljanja kršitev pa je tudi natančno obrazložilo. V točki 24 je po opredelitvi načina, kako je ugotovilo obseg tožnikovega delovnega časa po referenčnih obdobjih,10 pravilno ugotovilo, da je bil tožnikov polni delovni čas v dveh referenčnih obdobjih (od 1. 8. 2020 do 31. 1. 2021 ter od 1. 8. 2021 do 31. 1. 2022) presežen, kar predstavlja kršitev sedmega odstavka 148. člena ZDR-1.

18.Tudi presoja kršitev pravic do dnevnega in tedenskega počitka v izpodbijani sodbi je pravilna, sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka morala, kadar tožniku znotraj enega tedna ni zagotovila 35-urnega neprekinjenega počitka (najprej 11-urnega dnevnega in nato 24-urnega tedenskega), znotraj 14‑dnevnega obdobja tožniku zagotoviti 59-urni neprekinjeni počitek (najprej 11‑urni dnevni in nato dvojni tedenski počitek - 48 ur). Skladno s stališčem vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu je kot čas počitka upoštevalo tudi ure koriščenja kompenzacij, ker gre za izravnalne ure znotraj neenakomerno razporejenega delovnega časa ali prerazporejenega delovnega časa, ko tožnik ni delal in ni bil na razpolago delodajalcu. Pravilno kot takega ni štelo tožnikove odsotnosti z dela zaradi bolezni, nege, spremstva, letnega dopusta ali drugih plačanih odsotnosti.

19.Iz razlogov v sodbi tudi jasno izhaja, kako je sodišče prve stopnje izračunalo kršitve počitkov. Toženka neutemeljeno nasprotuje ugotovljenim kršitvam v 1., 6. in 8. alineji točke 28 obrazložitve s sklicevanjem na nejasnosti glede upoštevanja obdobja (enega ali dveh tednov). Za obdobji od 9. 4. 2018 do 22. 4. 2018 ter od 5. 11. 2018 do 18. 11. 2018 je namreč ugotovilo, da je toženka tožniku v enem tednu zagotovila 32-urni počitek, v drugem pa 48-urnega, kar pomeni, da mu v vsakem od obeh ni bil zagotovljen zahtevani neprekinjeni počitek 35 ur, prav tako tudi ne neprekinjeni 59-urni počitek v dvotedenskem obdobju. Glede na to je pravilen sklep, da je bil tožnik v navedenih primerih prikrajšan za zahtevani minimalni neprekinjeni (dvo)tedenski počitek. Po vsebini se toženka zavzema za to, da bi se daljši počitek v enem tednu upošteval tako, da bi se več zagotovljene proste ure prištevale k prekratkemu počitku drugega tedna, vendar sodišče prve stopnje temu pravilno ni sledilo. Delavec ima namreč pravico do neprekinjenega počitka, ki je delodajalec ne more sanirati z nekoliko daljšim počitkom v drugem tednu, ki pa ni dovolj dolg, da bi lahko štel za zahtevani neprekinjeni počitek v dvotedenskem obdobju (59 ur). Tudi v zvezi z ugotovitvijo kršitve pravice tožnika do počitka iz 8., 9. in 12. alineje se toženka smiselno zavzema za to, da bi se pri ugotavljanju zagotavljanja trajanja tožnikovih dnevnih in tedenskih počitkov ti med seboj seštevali. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo le zadosti dolge neprekinjene počitke (35 ur/teden oziroma 59 ur/dva tedna), na pravilnost njegove presoje pa ne morejo vplivati tožniku zagotovljeni 24-urni počitki, na katere opozarja toženka (npr. od 11. 3. 2019 ob 14.00 do 12. 3. 2019 ob 14.00).

20.Toženka pravilnosti odločitve ne more izpodbiti s sklicevanjem na zmotno ugotovljeno večje število ur počitka, kot jih je tožnik dejansko izkoristil. Skladno z določbo 179. člena OZ pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo oškodovancu za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo. Glede na tako zakonsko normo se višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ne odmerja glede na število ugotovljenih protipravnih ravnanj oziroma v konkretnem primeru glede na število ur neomogočenega počitka (toženka v pritožbi nenazadnje priznava, da počitka tožniku ni zagotovila v celoti, zatrjuje le, da je bil primanjkljaj nižji) ali glede na število ur prekoračenega maksimalnega tedenskega števila ur oziroma neizravnanih ur v referenčnih obdobjih. Glede obsega nepremoženjske škode je bistveno, da so večletne ugotovljene kršitve toženke postopno negativno vplivale na psihofizično stanje tožnika.

21.Tudi sicer v pritožbi toženka zgrešeno interpretira kršitve, ki jih je sodišče prve stopnje natančno po urah za posamezna obdobja ugotovilo v točki 28 obrazložitve. Kot že rečeno, ni podlage za seštevanje posameznih zagotovljenih ur počitka, če zagotovljeni neprekinjeni počitek ne ustreza tedenskemu oziroma dvotedenskemu minimalnemu neprekinjenemu počitku. Tako je pravilna ugotovitev, da je v obdobju od 9. 4. 2018 do 22. 4. 2018 toženka tožniku omogočila en neprekinjeni počitek v trajanju 32 ur in drugega v neprekinjenem trajanju 48 ur. Ker mu v prvem tednu ni bil omogočen zahtevani počitek 35 ur (počival je le 32 ur neprekinjeno), bi mu toženka morala v tem dvotedenskem obdobju zagotoviti neprekinjenih 59 ur počitka, pa mu jih je le 48 (11 manj). Podobno velja za obdobji od 5. 11. do 18. 11. 2018 in od 20. 9. do 3. 10. 2021. Pravilno sodišče prve stopnje ni k zagotovljenim neprekinjenim tedenskim počitkom prištevalo krajših počitkov oziroma jih odštelo od ugotovljene razlike do zahtevane dolžine neprekinjenega počitka (prim. obdobja od 13. 8. 2018 do 26. 8. 2018, od 3. 6. 2019 do 16. 6. 2019 in od 9. 8. 2021 do 22. 8. 2021). Prav tako kršitev pravice do neprekinjenega tedenskega počitka v enem tednu ne more biti sanirana z dvema tedenskima počitkoma v drugem tednu, ki vsak posebej trajata 35 ur, ne dosegata pa zahtevanih 59 ur (tako v obdobju od 18. 11. 2019 do 27. 11. 2019 tožniku tedenski počitek sploh ni bil zagotovljen, v obdobju od 28. 11. 2019 do 2. 12. 2019 pa sta mu bila zagotovljena dva nezaporedna počitka po 41,75 ure in 48 ur, torej vsak krajši od 59 ur, enako velja za obdobje od 11. 1. 2021 do 24. 1. 2021). Pravno nepomembno je, da je sodišče prve stopnje za obdobje od 10. 2. 2020 do 23. 2. 2020 ter od 23. 3. 2020 do 5. 4. 2020 storilo očitno računsko pomoto in ob zagotovljenem počitku 48,75 ur namesto pravilnega prikrajšanja 10,25 ur štelo, da prikrajšanje znaša 11 ur, podobno za obdobje od 22. 2. 2021 do 7. 3. 2021 (ob zagotovljenem počitku 49,50 ur je bil tožnik prikrajšan za 9,5 ur, in ne za 11 ur). Za obdobje od 7. 9. 2020 do 20. 9. 2020 je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil tožniku počitek zagotovljen od 19. 9. ob 5.15 do 21. 9. 2020 ob 6.00, skupno 48,75 ur, namesto 59 ur; v dneh od 7. 9. 2020 do 19. 9. 2020 mu torej počitek ni bil zagotovljen, zato na pravilnost ugotovitve o kršitvi ne vpliva sklicevanje na predhodno obdobje, ko naj bi bil tožniku zagotovljen počitek v dvojnem trajanju. Prav tako 2. 11. 2020 zagotovljenega počitka ni mogoče upoštevati v predhodno obdobje od 19. 10. 2020 do 1. 11. 2020, čeprav je tožnik koristil neprekinjeni počitek od 31. 10. 2020 ob 5.15 do 2. 11. 2020 ob 6.00.

22.Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugotovljenimi kršitvami pravilno ugotovilo obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti po OZ, obrazložitev v zvezi s tem ni ne pomanjkljiva ne arbitrarna. Zavrniti je treba splošno zatrjevanje, da je bil tožnik v postopku ugodneje obravnavan kot šibkejša stranka, saj je sodišče prve stopnje ugotovljene kršitve ustrezno ovrednotilo glede na konkretno ugotovljene okoliščine primera. Pravilno je zaključilo, da je toženka ravnala protipravno, saj je bil tožnik v določenih časovnih obdobjih zaposlitve prekomerno obremenjen, kar je po vsebini takšna kršitev zakonskih omejitev in običajno pričakovanih delovnih obremenitev v delovnem okolju, ki utemeljuje denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo.

23.Toženka protipravnosti svojega ravnanja ne more izključiti s sklicevanjem na druga obdobja, ko je bil tožnik prost daljši čas od zakonsko predpisanega. Pretirane obremenitve v več ugotovljenih obdobjih namreč s stališča varovanja zdravja in varnosti pri delu ter osebnega in družinskega življenja delavcev in njegovega usklajevanja s poklicnim življenjem življenjsko logično ne morejo biti sanirane z ne zadosti pogostimi (a zatrjevano daljšimi) počitki niti s plačilom opravljenih presežnih ur. Za ugotovitev, da je toženka celokupno v obdobju 52 mesecev ravnala protipravno, ni odločilno, da je v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje ugotovilo manjše število kršitev kot v prvem postopku. Toženka neutemeljeno izpodbija ugotovitev, da so ugotovljene kršitve posledica organizacije dela pri njej, pri kateri zaradi neustrezne skrbnosti v daljšem obdobju niso bile dosledno upoštevane delovnopravne kogentne norme, tako da ni mogoče slediti njenemu zavzemanju, da gre zgolj za posamične in občasne kršitve. Tudi njeno sklicevanje na naravo dejavnosti, s katero se ukvarja (nepričakovani prihodi ... ipd.), ne more opravičiti njenega dalj časa trajajočega neskrbnega ravnanja. Tudi v zvezi s tovrstno dejavnostjo je mogoče in nujno delovni proces organizirati tako, da pravice delavcev iz delovnega razmerja niso kršene in se ne poseže v njihove osebnostne pravice. Prav tako na pravilnost presoje o protipravnosti ne vpliva zatrjevanje, da tožnik pri toženki ni zahteval odprave nepravilnosti v zvezi z delovnim časom. Za odškodninsko odgovornost delodajalca za storjene kršitve pravic iz delovnega razmerja se ne zahteva, da bi delavec najprej skušal doseči odpravo kršitev pri delodajalcu, tudi sicer pa je tožniku s kopičenjem preobremenitev škoda nastajala postopoma skozi leta, kar pojasni dejstvo, da se že od začetka ni uprl prekomernemu delu (česar sicer od delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju, ki je življenjsko odvisna od plačila za delo, niti ni mogoče realno pričakovati).

24.Zaradi ugotovljene intenzivnosti kršitev ter zaradi daljšega obdobja, v katerem so se dogajale, je tožniku zaradi psihofizičnega izčrpavanja postopoma nastala nepremoženjska škoda - okrnitev osebnostne pravice (zlasti pravic do osebnega in družinskega življenja ter usklajevanja dela pri toženki z njima). Na pravilnost odločitve ne vpliva utemeljena pritožbena navedba, da tožniku z opisanim kršenjem pravic iz delovnega razmerja ni mogla biti kršena ustavna pravica do zdravega življenjskega okolja iz 72. člena URS, ki se nanaša na drugačne dejanske in pravne okoliščine (denimo imisije). Dejstvo pa je, da je toženka z opisanimi ravnanjI posegla v njegove osebnostne pravice in ogrozila tudi njegovo zdravje, kar je pravno priznana škoda. Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo na odločitev SES C-243/09, iz katere izhaja, da kršitev določb v zvezi z delovnim časom že samo po sebi pomeni prikrajšanje delavca za počitek in mu že samo po sebi škoduje, saj se s tem ogrozita njegovo varstvo in zdravje.

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da iz sodbe ne izhaja objektivizacija višine prisojene odškodnine. Odločitev o višini odškodnine namreč temelji na ugotovljeni protipravnosti ravnanja toženke in na ugotovljenih posledicah, ki jih je tožnik utrpel zaradi kršenja osebnostnih pravic. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo pomen kršenih dobrin, in sicer varstvo zdravja oziroma varovanja psihofizičnih sposobnosti tožnika (škoda na zdravju se zaradi kršitev pravil o počitku domneva), ter varovanje družinskega življenja tožnika, pri čemer je ugotovilo, da so dolgotrajne kršitve vplivale na tožnikovo osebno in družinsko življenje, ker je bil po neprekinjenih dvanajstih dneh dela preutrujen, da bi se ukvarjal z otroki, bil je nervozen in se je kregal z ženo, prenehal se je ukvarjati s športom - nogometom, v času izrabe počitkov pa je večinoma spal. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na tožnikovo izpoved o posledicah preobremenjenosti pri delu, saj pravila pravdnega postopka ne poznajo dokaznih pravil, ki bi temu dokazu pripisovala nižjo dokazno vrednost kot drugim. Ob tem je dokazno oceno o škodi pravilno oprlo tudi na izpovedi tožnikovih sodelavcev, ki so potrdili posledice v zasebnem in družinskem življenju zaradi preutrujenosti (B. B., C. C. in D. D.). Za odločitev v tem sporu ni bistveno, da je zoper toženko zaradi njene organizacije dela in posledično nastale nepremoženjske škode tožbe vložilo več delavcev ter da naj bi vsi zahtevali odškodnino v enakih zneskih, bistveno je, da je sodišče prve stopnje upoštevalo okoliščine, ki se nanašajo na tožniku nastalo škodo. Toženkina trditev, da je ugotovljena tožnikova škoda posledica tri‑izmenskega in nočnega dela, v zvezi s katerim ji ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, se ni izkazala za resnično. Zgolj dejstvo, da se je tožnik v zvezi s težavami pri spanju skliceval (tudi) na nočno delo, je namreč ne potrdi; izvedeni dokazi so pokazali, da je tožnik utrpel škodo prav zaradi ugotovljenih kršitev pravic iz delovnega razmerja. Sklicevanje na drugačno zadevo Pdp 416/2019 na pravilnost odločitve v tej zadevi prav tako ne vpliva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo vso zahtevano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR. Kot navedeno, ni odločilno, da je število ugotovljenih kršitev manjše kot v prvem postopku pred sodiščem prve stopnje, prisojena odškodnina je namreč ustrezna ugotovljeni škodi (posegu v kogentne pravice glede delovnega časa ter stopnji duševnega trpljenja tožnika, povezanega s kršitvami) in ne podpira teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Zavrniti je treba zatrjevanje, da je glede na druge primere (ki jih pritožba niti ne navaja) odškodnina previsoka ali celo kaznovalna. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odmerjeno višino pravilno uporabilo materialno pravo.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na ugovor zastaranja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku zaradi ponavljajočih se kršitev zaradi preobremenjenosti z delom nastala škoda v daljšem časovnem obdobju. Zavrniti je treba pritožbeno zavzemanje, da zastaranje teče za vsako posamezno kršitev posebej. Sodišče prve stopnje je pravilno skladno z določbo 202. člena ZDR-1 upoštevalo, da je zastaralni rok za terjatve iz delovnega razmerja pet let. Neuspešno je sklicevanje na dejansko in pravno drugačna primera iz sodne prakse.12 Zastaranje odškodninskih terjatev je urejeno v 352. členu OZ. Določeno je, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Zastaranje je vezano na zapadlost terjatve, odškodninska obveznost pa se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Glede na to je za presojo zastaranja odločilno dejstvo stabilizacije škode oziroma dokončen obseg škodljivih posledic. V primeru kot je obravnavani, ko je toženka ponavljajoče kršila tožnikove pravice iz delovnega razmerja in je škoda tožniku nastajala postopoma (se postopoma večala), lahko začne teči zastaralni rok šele od nastanka zadnjih škodnih posledic toženkinih kršitev dalje, saj je bila šele takrat tožniku znana vsa nepremoženjska škoda. Ker od spremembe toženkinega urnika dalje ni več prihajalo do kršitev in s tem do škode, je bila tožba vložena znotraj triletnega subjektivnega in petletnega objektivnega roka.

Toženka s pritožbo izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje pri upoštevanju deleža uspeha v postopku moralo upoštevati, da je s prvo pripravljalno vlogo tožnik povišal zahtevek na 15.353,00 EUR, kar vpliva tudi na izhodišče za računanje nagrade. Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino v skupni vrednosti 9.000,00 EUR, nato je z vlogo z dne 12. 9. 2023 svoj zahtevek zvišal na 15.353,00 EUR (v zvezi s tem sodišče ni odločilo o spremembi tožbe) in nato že čez dva meseca z vlogo z dne 13. 11. 2023 svoj zahtevek skrčil na skupno 11.905,39 EUR. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno izračunalo tožnikov uspeh glede na vrednost spornega predmeta 11.905,39 EUR, tj. 25 %. Pri tej vrednosti spornega predmeta je pravilno skladno z Odvetniško tarifo (OT, tar. št. 15/1a v povezavi s 15/3a in 18) in vrednostjo odvetniške točke 0,60 EUR upoštevalo kot izhodišče za vrednost storitve 400 točk.13 Sodišče prve stopnje toženki pravilno ni priznalo priglašene nagrade za posvet s stranko, saj po ustaljeni sodni praksi nagrada za posvet stranke z odvetnikom ne spada med potrebne stroške, ne gre namreč za samostojno opravilo, temveč je nagrada za tak posvet zajeta v nagrade za sestavo vlog in/ali udeležbo na naroku. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prošnje za preložitev narokov, poizvedba o preklicanih narokih v istovrstnih zadevah, sporočila o plačilu sodne takse in stroškovniki niso vloge, potrebne za postopek, zato toženki teh priglašenih stroškov ni priznalo. Stroška vlog z dne 29. 11. 2024 in 11. 2. 2025, ki ju ni v spisu, toženki ni moglo priznati, saj ji ni nastal. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben, saj ta vloga k odločanju pritožbenega sodišča ni pripomogla ter da strošek končnega poročila stranki ne predstavlja (samostojnega) procesnega dejanja.

Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri zahtevi za povračilo stroškov, ki so nastali njenim pooblaščencem za prihode iz Ljubljane na naroke v E. Sodišče prve stopnje ji pravilno ni priznalo potnih stroškov (kilometrine) pooblaščencev in stroška odsotnosti iz pisarne. Novejša sodna praksa ohranja večinsko stališče, da se kot potrebni stroški postopka praviloma priznajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča,14 pooblaščenci toženke pa imajo sedež zunaj delovnega območja sodišča prve stopnje in tudi zunaj sedeža toženke. To stališče ne posega v strankino pravico do svobodne izbire odvetnika, saj ta ne pomeni, da je breme stroškov, ki so posledica izbire odvetnika zunaj delovnega območja razpravljajočega sodišča, v vsakem primeru dolžna nositi nasprotna stranka. Te bi bilo mogoče naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če bi to utemeljevale posebne okoliščine, ki pa jih je treba zatrjevati in dokazati že ob priglasitvi v postopku na prvi stopnji, česar toženka v tem sporu ni storila. S takim stališčem toženki ni bila kršena pravica iz 22. člena URS, iz katere sicer izhaja tudi pravica do zastopanja po odvetniku in pravica do svobodne izbire odvetnika, vendar to ne pomeni, da je nasprotni stranki v postopku treba naložiti breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika zunaj okrožja sodišča, pri katerem teče postopek, ali zunaj kraja svojega prebivališča oziroma sedeža. Ker gre za svobodno izbiro pooblaščenca, tudi ni utemeljeno uveljavljanje kršitve pravice do svobode dela iz 49. člena URS. Neutemeljeno je zavzemanje toženke, da bi se ji v takem primeru priznalo vsaj potne stroške od meje delovnega območja sodišča do sedeža sodišča in nazaj ter pripadajočo odsotnost iz pisarne, saj take prakse sodišč ni niti ne bi bilo mogoče izračunati stroškov na tak način.

Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Ta odločitev je postala pravnomočna.

2Pritožbi toženke je delno ugodilo le glede višine stroškov, ki jih je dolžna povrniti tožniku.

3Vrhovno sodišče s sklepom VIII Ips 26/2025 sodb nižjih sodišč ni razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode.

4Točka 54 sodbe C-243/09 z dne 4. 10. 2010 navaja: "Kot je razvidno iz zgoraj navedene točke 32, ker je cilj Direktive 2003/88 zagotovitev varstva in zdravja delavcev z zagotavljanjem ustreznega počitka, je zakonodajalec Unije menil, da glede na to, da preseganje najdaljšega povprečnega tedenskega delovnega časa iz člena 6(b) delavca prikrajša za tak počitek, mu že to samo po sebi škoduje, saj se s tem ogrozita njegovo varstvo in zdravje."

5Prim. sklep VSRS VIII Ips 14/2024.

6Prim. odločbe VSRS II Ips 765/2007 in II Ips 160/2013, VSK Cp 503/2013 in I Cp 105/2023 ter prispevek dr. Damjana Možine, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Podjetje in delo št. 2/2016, str. 260.

7Taka je denimo denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu (prim. odločbo VSRS II Ips 69/2020).

8Prim. odločbi VSRS VIII Ips 97/2011, VIII Ips 263/2012.

9Prim. odločbo VSRS VIII Ips 7/2019.

10V posameznem mesecu je dnevno zabeleženim uram dela (ko je tožnik dejansko opravljal delo) prištelo ure plačanih odsotnosti (7,25 oziroma 7,50 ur ob sobotah) ter od vsote odštelo mesečne neodobrene ure in odrejene nadure.

11V citirani zadevi se je ugotovilo, da ni vsa zatrjevana nepremoženjska škoda, ki jo tožnik je zahteval, v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke, temveč je zaradi nezakonitega postopanja pri izdaji prepovedi vstopa in opravljanju dela na veleposlaništvu spornega dne utrpel 20 % vtoževane nepremoženjske škode (tožnik je škodo povezoval z neugodnostmi, ki so nastale časovno pred navedenim dogodkom).

12V zadevi VS RS II Ips 68/2011 je bilo zavzeto stališče, da za odškodninske terjatve za škodo, ki stalno nastaja zaradi učinkovanja prometnih imisij, ni uporabljiv zastaralni režim sukcesivno nastajajoče bodoče škode, ki predpostavlja, da je dejavnost, ki povzroča škodo, že zaključena. V zadevi Pdp 858/2013 pa je v zvezi s plačilom odškodnine zaradi nižje pokojnine pritožbeno sodišče štelo, da je škoda nastajala sukcesivno ob vsakomesečnem izplačilu pokojnine, zaradi česar je začel teči zastaralni rok za uveljavljanje te škode z vsakomesečnim izplačilom nižje pokojnine.

13Od sklepa o reviziji dalje je vrednost spornega predmeta v zadevi znašala le še 3.000,00 EUR, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje za nadaljnja pravdna opravila moralo priznati nagrade z upoštevanjem izhodiščne vrednosti 300 točk. Skladno z določbo 359. člena ZPP navedenega pri presoji pravilnosti odmerjenih stroškov ni mogoče upoštevati, saj se je pritožila samo toženka.

14Prim. odločbe VDSS Pdp 25/2024, Pdp 78/2024, Pdp 448/2023, Pdp 447/2022, Pdp 263/2019, Pdp 264/2019, Pdp 325/2020 idr.