Jedro

Dokazni postopek ni potrdil trpinčenja (nedopustnih ravnanj) s strani A.A. in B.B. Ker toženki ni mogoče očitati opustitve skrbnosti in nezagotovitve ustreznega varnega delovnega okolja tožnici, se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja že prve predpostavke odškodninske odgovornosti ni bilo dolžno opredeljevati do ostalih predpostavk, tudi ne do vzročne zveze.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici obračunati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 12.000,00 EUR bruto in razlike v plači za posamezne mesece v obdobju od junija 2019 do oktobra 2022 v mesečnih bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter da ji mora po odvodu dajatev od teh bruto terjatev plačati neto zneske s pripadajočimi obrestmi. Tožnici je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da je bila kot samostojna strokovna sodelavka v kadrovski službi toženke izpostavljena trpinčenju s strani vodje te službe A.A. in pomočnika generalnega direktorja B.B. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Dokazne ocene ni opravilo skladno z metodologijo iz 8. člena ZPP. Ni izvedlo vseh dokazov, kar bi moralo ustrezno obrazložiti. Pritožba se sklicuje na judikat ESČP v zadevi Dombo Beheer proti Nizozemski in izpostavlja načelo enakega varstva pravic (22. člen URS). Dokazna ocena ne sme biti selektivna in pavšalna. Sodišče je v nasprotju z navedenim sledilo izpovedim prič C.C., D.D., E.E. in F.F., katerih zaslišanje je predlagala toženka in ki so bile podrejene delavki, na katero se nanašajo očitki trpinčenja. Te interesne povezanosti sodišče ni kritično ovrednotilo. Nasprotno je izpovedi prič G.G. in H.H. presojalo strožje in jih je zavrnilo zaradi domnevne pristranskosti, ki naj bi bila podana izključno zato, ker sta imela tudi sama slabe izkušnje in pripombe na odnos nadrejenih. Sodišče tako ni uporabilo enakih meril pri presoji verodostojnosti izpovedi prič obeh strank. Razlogi sodbe so v tem delu neprepričljivi in nelogični, zaradi česar je podana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP ter kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do očitnih protislovij v izpovedih toženkinih prič. C.C. je izpovedal, da mesečnih poročil ni pisal, čeprav je toženka zatrjevala, da so jih pisali vsi zaposleni. F.F. je zanikala, da bi tožnici nalagala delo, čeprav iz listinske dokumentacije izhaja nasprotno. Pritožnica se ne strinja z oceno izpovedi I.I., ki je pred Skupnim odborom za ugotavljanje trpinčenja na delovnem mestu pričala v korist tožnice, na sodišču pa je svojo izpoved bistveno spremenila. Sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo kasnejši izpovedi. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča glede premestitve tožnice in ustreznosti ukrepov toženke v zvezi z ugotovitvami o razmerah na delovnem mestu tožnice, ki jih je ugotovil Skupni odbor za ugotavljanje trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče je ugotovilo, da je bila tožnica najprej premeščena v notranjo revizijo, čeprav ni tu nikoli opravljala dela. Napačna ugotovitev glede predhodne premestitve ni nebistvena, saj je sodišče nanjo oprlo zaključek, da je toženka tožnico ustrezno zaščitila. Nepravilne so ugotovitve glede bolniškega staleža in opozorila pred odpovedjo. Tožnica je po pričanju pred Skupnim odborom nastopila bolniški stalež, v času njene odsotnosti pa je A.A. zoper njo vložila nasprotno prijavo, v postopku katere tožnica ni bila zaslišana. Teh okoliščin sodišče ni vsebinsko presojalo, čeprav so pomembne za razumevanje časovnega zaporedja dogodkov in presojo verodostojnosti ravnanj nadrejene. Nepravilna je presoja glede zdravstvenega stanja tožnice oziroma vzrokov za takšno stanje. Iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da tožnica pred zatrjevanimi ravnanji ni imela primerljivih zdravstvenih težav. Tudi iz mnenja tožničinega osebnega zdravnika izhaja, da je doživela mobing. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predmet spora je plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo zaradi trpinčenja na delovnem mestu oziroma mobinga (četrti odstavek 7. člena, 8. člen in 47. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje izčrpno obrazložilo, da očitana ravnanja ne pomenijo trpinčenja tožnice, zato toženkina odškodninska odgovornost ni podana. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

6.Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Upoštevalo je ključne trditve strank o odločilnih dejstvih, o njih je izvedlo vse predlagane dokaze glede temelja odškodninske odgovornosti, jih vestno presodilo in strnilo v prepričljiv zaključek o neobstoju toženkine odškodninske odgovornosti. Do vseh ravnanj, ki jih je tožnica opredelila kot mobing, se je zelo natančno opredelilo. S tem je v celoti zadostilo metodološkemu napotku iz citirane določbe ZPP.

7.Neutemeljena in povsem pavšalna je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo obrazložiti, zakaj posameznih dokazov ni izvedlo. Pritožba ne konkretizira dokaznih predlogov, na katere meri z očitkom. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi obrazložilo, zakaj nekaterih dokazov ni izvedlo in tem razlogom pritožbeno sodišče pritrjuje. Postavitev izvedenca medicinske stroke ni bila potrebna, saj bi njegovo mnenje lahko služilo le ugotavljanju višine škode, medtem ko je bila odškodninska odgovornost toženke zavrnjena že zaradi neobstoja temelja. Pritožba tudi ne problematizira, da sodišče prve stopnje ni naložilo toženki predložitev podpisanega Dogovora o preprečevanju in odpravljanju mobinga v J. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno izhajalo iz dejstva, da tožnica ni zatrjevala, da bi bil predloženi nepodpisan Dogovor po vsebini neustrezen. Glede na obrazloženo ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na odločitev ESČP v zadevi Dombo Beheer proti Nizozemski (pritožba št. ...), saj s tem, ko sodišče prve stopnje v obravnavanem sporu ni izvedlo vseh dokazov, kar je tudi ustrezno obrazložilo, tožničina pravica do enakega varstva pravic ni bila kršena. Posledično je neutemeljeno tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev 22. člena Ustave RS (URS).

8.Napačen je pritožbeni očitek, da je dokazna ocena selektivna, ker je sodišče prve stopnje sledilo izpovedim prič C.C., D.D., E.E. in F.F., ne da bi upoštevalo njihovo interesno povezanost (podrejenost vodji kadrovske službe A.A.), medtem ko naj bi na drugi strani izpovedi prič G.G. in H.H. presojalo strožje zaradi njune domnevne pristranskosti. Sodišče prve stopnje je izpovedi navedenih prič, ki so izpovedale v korist toženke, upoštevalo glede različnih ravnanj, ki ji je očitala tožnica (npr. očitki o privilegiranosti nekaterih delavcev v kadrovski službi, odnosa nadrejenih do tožnice, evidentiranja predčasnih odhodov, pisanja mesečnih poročil, dela na praznike itn.). Pri tem je glede vsakega posameznega očitanega ravnanja skrbno presodilo vsako izpoved posebej in jo ocenilo tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, ugotovitve pa je nato strnilo v prepričljivo dokazno oceno, v katero pritožbeno sodišče ne dvomi in jo v celoti sprejema. Pritožba niti ne opredeli konkretnega dogodka, glede katerega naj bi priče izpovedale v toženkino korist izključno zaradi dejstva, ker so bile podrejene A.A. Zgolj dejstvo, da je priča podrejena vodji kadrovske službe, pa samo zase še ne predpostavlja, da je izpovedala krivo. Pritožba prav tako ne opredeli konkretno, na kateri del izpovedi G.G. in H.H. meri z očitkom, oziroma kateri del njune izpovedi bi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi lahko privedel do drugačne dokazne ocene. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje torej niso neprepričljivi in nelogični, zato ni podana očitana kršitev pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ker je izpodbijano sodbo v celoti mogoče preizkusiti, prav tako ni podana pavšalno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9.Pritožba dokazni oceni neutemeljeno nasprotuje z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do protislovij v izpovedih prič C.C. in F.F. Glede izpovedi C.C. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je izpovedal, da v kadrovski službi niso pisali mesečnih poročil o delu, oziroma da jih on ni pisal, vendar pa temu pravilno ni sledilo. Na podlagi izpovedi E.E., D.D. in G.G., ki so vsi izpovedali, da so mesečna poročila o delu pisali vsi, in e-sporočila A.A. z dne 1. 7. 2019 (A 31), v katerem je zapisala, da delavce prosi, da so pri svojih poročilih o delu od sedaj naprej precej natančni (sporočilo je bilo poslano tudi C.C.), je namreč pravilno zaključilo, da je veljala obveznost pisanja mesečnih poročil o delu. Tožničin očitek o neenaki obravnavi in izvajanju pritiska je zato pravilno štelo za neutemeljenega. Nadalje iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je F.F. zahtevala, naj tožnica pripravi spremembe organigrama. Spremembe je bilo treba vnesti v informacijski sistem. Ker je bila za KIS zadolžena tožnica, reorganizacija v KIS pa ni bila urejena, v EVI-ju, katerega skrbnica je bila F.F., posledično ni bilo pravilnega izpisa, zaradi česar urejevalke plač v EVI-ju določenim zaposlenim niso mogle zaključiti plač. V teh ugotovitvah ni nobenega očitnega protislovja, ki bi kakorkoli vplivalo na pravilnost prvostopenjske dokazne ocene, kot to zmotno očita pritožba.

10.Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je sledilo kasnejši izpovedi I.I., ki je pred Skupnim odborom za ugotavljanje trpinčenja na delovnem mestu pričala v korist tožnice, na sodišču pa naj bi izpoved bistveno spremenila. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tožnica ni podala navedb o tem, kaj je I.I. izpovedala pred Skupnim odborom, zato niti ni mogoče preveriti očitka, da naj bi svojo izpoved bistveno spremenila. Kot je mogoče povzeti iz 11. točke Poročila Skupnega odbora z dne 16. 2. 2021 (A 82), se notranja revizorka (I.I.) omenja le glede neutemeljenega očitka pomočnika generalnega direktorja toženke (B.B.) tožnici o posredovanju določenih podatkov notranji reviziji, ne da bi bila o tem seznanjena vodja kadrovske službe. Glede tega očitka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bilo ravnanje B.B. neprimerno, vendar pa je pravilno pravno ovrednotilo, da ni predstavljalo mobinga. Tudi sicer iz izpovedi I.I. ne izhaja, da bi glede posredovanja podatkov notranji reviziji izpovedala v škodo tožnici.

11.Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica v notranji reviziji nikoli ni opravljala dela. V izpovedi je namreč sama potrdila, da je po prihodu iz bolniške sodelovala z I.I. O delu tožnice v službi notranje revizije je po pravilni prvostopenjski ugotovitvi izpovedala tudi I.I. Posledično je zmotna tudi pritožbena navedba, da "napačna ugotovitev glede predhodne premestitve ni nebistvena, ker je sodišče prve stopnje nanjo oprlo zaključek, da je toženka tožnico ustrezno zaščitila". Tudi sicer je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila tožnica zaščitena, sprva z ločitvijo skupin in nato s premestitvijo (najprej pod okrilje notranje revizije in nato v Pisarno K.).

12.Neutemeljeno je pritožničino sklicevanje na dejstvo, da je po pričanju pred Skupnim odborom nastopila bolniški stalež, v tem času pa je A.A. zoper njo vložila prijavo, v postopku katere tožnica ni bila zaslišana. Tožnica v prvostopenjskem postopku ni podala navedbe, da v postopku pred Skupnim odborom ni bila zaslišana, zato s pritožbo tega ne more uveljavljati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi sicer sta bili tako tožnica kot tudi A.A. v sodnem postopku izčrpno zaslišani, zato ni jasno, kako naj bi dejstvo, ki ga izpostavlja pritožba, sploh lahko vplivalo na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje glede neobstoja trpinčenja.

13.V zvezi s pritožbeno navedbo, da je toženka po dveh mesecih tožničine bolniške odsotnosti tej podala pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da gre za legitimen ukrep toženke, ki ji ga je zaradi zaznanih tožničinih nepravilnosti pri delu omogočala delovno pravna zakonodaja (drugi odstavek 85. člena ZDR-1).

14.Pritožba neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje ni pravilno presodilo tožničinega zdravstvenega stanja oziroma vzrokov zanj, oziroma da je nepravilno zavrnilo presojo vzročne zveze. Pravilen je prvostopenjski zaključek, da dokazni postopek ni potrdil trpinčenja (nedopustnih ravnanj) s strani A.A. in B.B. Ker toženki ni mogoče očitati opustitve skrbnosti in nezagotovitve ustreznega varnega delovnega okolja tožnici, se sodišče prve stopnje zaradi pomanjkanja že prve predpostavke odškodninske odgovornosti ni bilo dolžno opredeljevati do ostalih predpostavk, tudi ne do vzročne zveze. Pravilno je tudi štelo, da sklicevanje na medicinsko dokumentacijo ne more biti dokaz o obstoju trpinčenja na delovnem mestu.

15.V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, toženkin odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).