Jedro

Sklep o ločenem obravnavanju nasprotne tožbe je sklep procesnega vodstva po 3. odstavku 313. člena ZPP. Sklepi procesnega vodstva niso sklepi, s katerimi se postopek konča. O tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi še sploh ni bilo odločeno. Postopek se bo šele začel oz. nadaljeval, pa čeprav ne skupaj z že razsojeno zadevo. Zoper takšen sklep zato revizija po 400. členu ZPP v nobenem primeru (čeprav bi vrednost spornega predmeta v znesku 85.000,00 SIT zadoščala za dovoljenost revizije in čeprav je sodišče druge stopnje pritožbo zavrglo) ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, glede nasprotnega tožbenega zahtevka pa je odločilo, da ga bo obravnavalo ločeno v samostojnem pravdnem postopku. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sodbo, pritožbo nasprotne tožeče stranke zoper sklep o ločenem obravnavanju nasprotne tožbe pa zavrglo.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena oz. nasprotna tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija ni dovoljena.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku) revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000 SIT. V 3. odstavku 10. člena navedene novele pa je določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe, dne 24.5.1989, je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, presegala 800.000,00 tedanjih din. Vrednost, ki jo je tožnik navedel v tožbi, je 150.000,00 tedanjih din. Revizijsko sodišče je zato moralo revizijo zoper sodbo na podlagi 392. člena ZPP zavreči. Nedovoljena pa je tudi revizija zoper odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je odločilo le o tem, da bo nasprotni tožbeni zahtevek obravnavalo ločeno. Sodišče druge stopnje pa je pritožbo zoper ta sklep zavrglo kot nedovoljeno.

Po 1. odstavku 400. člena ZPP je revizija dovoljena le zoper tiste sklepe sodišča druge stopnje, s katerimi se postopek pravnomočno konča. Postopek se s sklepom pravnomočno konča tedaj, ko ima odločitev, pa čeprav je procesne narave, za posledico končanje postopka o tožbenem zahtevku (prenehanje litispendence). Tudi zoper takšen sklep pa revizija praviloma ni vselej dovoljena. V 2. odstavku 400. člena je dovoljenost vezana na vrednost spornega predmeta, tako kot to velja za revizijo zoper sodbo. Vrednostni kriterij ne velja le za tiste sklepe iz 1. odstavka, s katerimi je bila na drugi stopnji pritožba zavržena ali pa potrjen sklep o zavrženju revizije (3. odstavek 400. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sklep o ločenem obravnavanju nasprotne tožbe sklep procesnega vodstva po 3. odstavku 313. člena ZPP. Sklepi procesnega vodstva niso sklepi, s katerimi se postopek konča. O tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi še sploh ni bilo odločeno. Postopek se bo šele začel oz. nadaljeval, pa čeprav ne skupaj z že razsojeno zadevo. Zoper takšen sklep zato revizija po 400. členu ZPP v nobenem primeru (čeprav bi vrednost spornega predmeta v znesku 85.000,00 SIT zadoščala za dovoljenost revizije in čeprav je sodišče druge stopnje pritožbo zavrglo) ni dovoljena. Ker je nasprotni tožnik revizijo zoper sklep uveljavljal skupaj z revizijo zoper sodbo v eni vlogi, je tudi revizijsko sodišče z zavrženjem te revizije odločilo o obeh v njej uveljavljanih pravnih sredstvih.

Revizijsko sodišče se končno tudi ni smelo spuščati v vprašanje, ali je lahko odločitev o ločenem obravnavanju nasprotnega tožbenega zahtevka vplivala na odločitev o tožbenem zahtevku, ker revizija zoper sodbo, kot je že bilo navedeno, zaradi vrednosti spornega predmeta ni dovoljena.