Jedro

S tem, ko je sodišče stranki določilo rok za odgovor na vlogo druge stranke in jo opozorilo, da kasnejših trditev ne bo upoštevalo, je postavilo nov časovni mejnik nastopa prekluzije pred glavno obravnavo.

Če je mogoče krivdnemu ravnanju delavca pripisati odgovornost za nastanek škodnega dogodka, potem povzročitelj v regresni pravdi ni odgovoren za vso škodo.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati znesek 22.720,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 22.136,77 EUR od 10. 9. 2012 dalje do plačila in od zneska 583,50 EUR od 10. 9. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka); zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 1.540,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2012 dalje do plačila (III. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 1.996,65 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje do plačila (IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper II. in IV. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba tožeče stranke je bila toženi stranki vročena v odgovor, vendar ta nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju - ZPP), ker ni upoštevalo njene vloge z dne 2. 2. 2015. Višje sodišče namreč soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka z novimi dejstvi in novimi dokazi iz te vloge prekludirana. Načeloma drži, kar navaja tožena stranka v pritožbi, da lahko stranka še do prvega naroka za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga dokaze; in ker je bil prvi narok za glavno obravnavo 5. 2. 2015, tožena stranka pa je vlogo vložila 2. 2. 2015, bi nova dejstva in novi dokazi iz te vloge lahko bila (bili) še pravočasna (prvi odstavek 286. člena ZPP). Vendar je sodišče prve stopnje s tem, ko je toženi stranki na naroku dne 11. 12. 2014 dodelilo petnajstdnevni rok za odgovor na tedaj prejeto vlogo tožeče stranke, in jo izrecno opozorilo, da kasnejših trditev in dokazov ne bo upoštevalo, skladno z določbo drugega odstavka 286. člena ZPP prestavilo časovni mejnik nastopa prekluzije, in sicer na iztek petnajstdnevnega roka za odgovor na vlogo tožeče stranke. Ni odveč pripomniti, da je tožena stranka v tem roku odgovorila na vlogo tožeče stranke, vendar je nato tik pred naslednjim narokom (prvim narokom za glavno obravnavo) sodišču posredovala še eno vlogo, vendar ker za v njej navedena nova dejstva (in nove dokaze) ni navedla opravičljivih razlogov za zamudo, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je z njimi prekludirana. Višje sodišče nadalje pojasnjuje še, da so pritožbeni očitki o pomanjkljivem oziroma nenatančnem materialnem procesnem vodstvu nekonkretizirani, zaradi česar se višje sodišče do njih ne more opredeliti.

6. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na podlagi poslovne odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da se protipravnost ravnanja tožene stranke kaže v kršitvi pogodbenih zavez. Tožena stranka se je namreč s pogodbami (priloga A2 in A3 spisa) zavezala, da bo pri tožeči stranki vodila aktivnosti v zvezi z varstvom in zdravjem pri delu, da ji bo svetovala glede opreme delovnih mest in delovnega okolja, da bo izdelovala strokovne podlage za ocenilo tveganja z izjavo o varnosti in revizije, ter da bo opravljala ostale strokovne naloge po veljavnih določbah Zakona o varstvu in zdravju pri delu (ZVZD), za kar ji bo tožeča stranka plačevala pavšal v višini 230,00 EUR na mesec + DDV. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožene stranke, da se ne more strinjati z oceno sodišča prve stopnje, da ni izpolnila svojih pogodbenih zavez. Inšpekcijski nadzor (odločba Inšpektorata za delo na prilogi A6 spisa) je namreč ugotovil, da delodajalec (tožeča stranka) ni imel ustrezno ocenjenih tveganj in predvidenih ukrepov zaradi spolzkih tal in jaškov v kuhinji. To pomeni dvoje - da so bila tla in jašek (oz. pokrov jaška) spolzka in da tveganje ni bilo ustrezno ocenjeno. Slednje nenazadnje izhaja tudi iz Poročila o oceni talnih pohodnih površin (priloga A18 spisa), ki ga je po škodnem dogodku pripravila tožena stranka, in iz katerega izhaja, da je bila ocena tveganja za zdrs na dosedanjih pokrovih talnih jaškov zaradi nefiksne umeščenosti povečana, oziroma da je bila v primeru mokrih površin (kar se v kuhinji pogosto dogaja) velika, zaradi česar - tako tožena stranka v poročilu - je tožeča stranka dne 6. 2. 2008 gladke pokrove zamenjala z ustreznejšimi hrapavimi, precizno umeščenimi kovinskimi pokrovi. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da s tem, ko ni predlagala zamenjave pokrovov jaškov, ni kršila nobene pogodbene obveznosti, saj se je s pogodbo zavezala, da bo tožeči stranki svetovala glede ustrezne opreme delovnih mest in delovnega okolja. Neutemeljene so tudi njene pritožbene navedbe, da je bil pokrov jaška v kuhinji povsem ustrezen, ter da je imel poslovni prostor uporabno in obratovalno dovoljenje. Na tem mestu višje sodišče pripominja, da v kolikor bi bilo mogoče sklepati, da je poslovni prostor z uporabnim in obratovalnim dovoljenjem obenem tudi varen za delo zaposlenih, tožeča stranka storitev tožene stranke sploh ne bi potrebovala. Zato torej ni pravno pomembno, ali je imel poslovni prostor uporabno in obratovalno dovoljenje, saj se tožena stranka zgolj zaradi tega - četudi bi se ta dejstva izkazala za resnična - ne bi mogla razbremeniti svoje odgovornosti. Zato sodišče prve stopnje v tej smeri tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov ter so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem kršilo načelo kontradiktornosti in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, neutemeljene.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do vzroka padca delavca. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja presoja sodišča prve stopnje, da je bil vzrok za padec delavca drseč pokrov jaška, ki ni bil trdno pritrjen in se je premikal v vzdolžni smeri za 1 do 2 cm (9. točka obrazložitve). Štelo je, da to dejstvo med pravdnima strankama ni bilo sporno, česar tožena stranka s pritožbo ne izpodbija, temveč navaja zgolj, da sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odgovornosti za nastanek škodnega dogodka - presodilo je namreč, da je zanj odgovorna tožena stranka, ker tožeče stranke kljub pogodbeni zavezi ni opozorila na drseč in nestabilen pokrov jaška, ki je bil neposreden vzrok za padec delavca na delovnem mestu.

8. S tem je po prepričanju višjega sodišča izkazana tudi vzročna zveza, ki jo tožena stranka zanika in navaja, da so lahko pravno upoštevni samo najbližji, najbolj vidni in najbolj pomembni vzroki. Tudi višje sodišče je mnenja, da je vzročna zveza podana, saj bi bilo mogoče padec delavca na delovnem mestu preprečiti, v kolikor bi tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno zavezo in tožečo stranko opozorila na drseč in nestabilen pokrov jaška. Opustitev izpolnitve pogodbene zaveze tožene stranke je torej v vzročni zvezi s padcem delavca in tudi ni mogoče reči, da gre za nek oddaljen, nepomemben in neviden vzrok. Ravno za preprečevanje takšnih škodnih dogodkov je namreč tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo in ji v ta namen mesečno plačevala pavšalni znesek. Ob povedanem se izkaže, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da padec delavca ni v nikakršni pravno relevantni vzročni zvezi z opustitvijo pogodbenih zavez.

9. Tožena stranka se skuša razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti z navedbami, da pravilna ocena tveganja (izjava o oceni tveganja) ne bi preprečila nastanka škodnega dogodka, ker je namenjena zgolj delodajalcu, vendar pozablja, da njena pogodbena zaveza ni bila zgolj v pripravi izjave o oceni tveganja, temveč v celoviti skrbi za varno delovno okolje pri tožeči stranki (kot pojasnjeno v 6. točki obrazložitve te sodbe). Ker se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki svetovala glede opreme delovnih mest in delovnega okolja, ter celo, da bo izvajala periodične preglede delovnega mesta, ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da dodatna pisna navodila delavcem ne bi ničesar spremenila ter da bi do škodnega dogodka prišlo v vsakem primeru. Njena pogodbena zaveza je bila namreč tudi ta, da opozori na drseč in spolzek pokrov jaška, ki bi ga tožeča stranka lahko zamenjala (kar se je kasneje tudi zgodilo). Zato tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da so bili vsi delavci tožene stranke v okviru rednih usposabljanj iz varnosti in zdravja pri delu poučeni o navodilih za varno delo in o nujnosti stalne skrbi za čistočo in suhost tal ipd. Enako velja za pritožbene navedbe, da bi se poškodovani delavec moral zavedati, da lahko v kuhinji drsi, ker so tla mokra, mastna in spolzka (pri čemer tožena stranka navaja tudi, da so se delavci tega zavedali, ker so nosili obutev proti drsenju, kar pomeni, da so si njene pritožbene navedbe nasprotujoče).

10. Nadalje treba pojasniti, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da ni pravno relevantno, ali je delavec prispeval k nastanku škodnega dogodka, ali ne. Namreč, če je mogoče tudi delavcu (oz. njegovemu krivdnemu ravnanju) pripisati odgovornost za povzročitev škode, potem povzročitelj (tožena stranka) ni odgovoren za celotno škodo, ki je sicer nastala tožeči stranki (delodajalcu).(1) Vendar pa tožena stranka s temi pritožbenimi navedbami kljub temu ne more uspeti, saj v tej smeri - torej glede krivdnega ravnanja delavca - ni podala nobene konkretizirane trditvene podlage. Zatrjevala je le, da je delavec s podpisom poravnave priznal 20 % soprispevek (list. št. 23), da je bil na usposabljanju za varstvo pri delu in je bil opozorjen na možnost zdrsa, da je nosil predpisano obutev, ter da bi se moral zavedati, da lahko v kuhinji drsi.

11. Tožena stranka se skuša razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti tudi z navedbami, da je delodajalec (tožeča stranka) tisti, ki je vsakodnevno prisoten v kuhinji in delavcem daje navodila, ter je seznanjen s stanjem tal, zaradi česar bi moral delavcem zagotoviti varen delovni prostor. Vendar s temi pritožbenimi navedbami ne more uspeti, saj je tožeča stranka s toženo stranko sklenila pogodbo (z mesečnim „pavšalom“) ravno zato, da bi bilo profesionalno poskrbljeno za varno delovno okolje njenih delavcev, s tem pa je tožena stranka v celoti prevzela skrb za področje varnosti in zdravja pri delu (prim. 6. točka obrazložitve in pogodba na prilogi A2 - 4. člen ter pogodba na prilogi A3, str. 2 in 3).

12. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker uspeh pravdnih strank ostaja isti, je višje sodišče potrdilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka, v zvezi s katerimi tožena stranka v pritožbi navaja, da naj jih višje sodišče spremeni.

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) prim. sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 1/2014 z dne 25. 2. 2014, v katerem je le-to zavzelo stališče, da če delodajalec napram ZZZS ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, njegov delavec, mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost, in je v primeru soodgovornosti delavca regresni zahtevek ZZZS omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec.