Jedro

ZOZP v 18. členu tožeči stranki izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je njihov obseg ožji v primerjavi z ZPIZ-1. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon te pravice ne daje.

Tožeča stranka kljub (zatrjevanemu) malomarnemu ravnanju od direktnega povzročitelja prometne nesreče ne more zahtevati povrnitve nadomestila za primer invalidnosti. Njegova odgovornost je namreč predmet avtomobilskega zavarovanja; odgovornost zavarovalnice pa je limitirana na tisto vrsto škode, ki jo določa 18. člen ZOZP.

Drugače pa je v primerih, ko ima odgovornostna zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Ti primeri so taksativno našteti v 7. členu ZOZP. Čeprav tudi v teh primerih tožeča stranka od odgovornostne zavarovalnice ne more uspešno zahtevati povrnitve nadomestila za invalidnost, ki ga izplačuje svojemu zavarovancu, pa ima pravico, da na podlagi prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala, od direktnega povzročitelja nezgode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki naj bi tožeči stranki nastala z izplačevanjem nadomestil za invalidnost poškodovancu v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 90/2013-9 z dne 12. 2. 2014 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravna podlaga za zahtevek tožeče stranke določba 18. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) ali določbi 271. in 274. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) oziroma ali so določbe ZPIZ-1 glede na določbe ZOZP lex specialis.

3. Na podlagi navedenega sklepa vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi; podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). V zvezi z očitki, da sodišči prve in druge stopnje nista pojasnili, na kakšen način sta ugotovili, da že plačani znesek ustreza vrednosti sorazmernega dela prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter da tega zneska ni mogoče izračunati oziroma kapitalizirati, revizija ni bila dopuščena; zato se Vrhovno sodišče do njih ni opredeljevalo.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da se je v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, huje poškodoval zavarovanec tožeče stranke, zaradi česar je pridobil pravico do nadomestila za invalidnost v znesku 258,64 EUR mesečno od 2. 9. 2009. Tožena stranka je tožeči stranki že poravnala sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.(1)

8. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev škode, ki naj bi ji nastala z izplačevanjem nadomestila za invalidnost svojemu zavarovancu za leta 2009, 2010 in 2011. Sklicevala se je na določbe ZPIZ-1, ki naj bi predstavljale podlago za njen regresni zahtevek.

9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da določbe ZPIZ-1 dajejo podlago (le) za regresni zahtevek tožeče stranke zoper direktnega povzročitelja prometne nesreče. Na podlagi določb ZOZP sta zaključili, da tožeča stranka kot posredni oškodovanec od zavarovalnice ne more uspešno terjati povračila celotne škode. Po mnenju sodišč prve in druge stopnje tožeča stranka od tožene stranke lahko zahteva le sorazmerni del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar pa ji je bilo že izplačano.

10. Med pravdnima strankama ostaja sporno, ali je tožeča stranka aktivno stvarno legitimirana za uveljavljanje pravice za povrnitev nadomestila za invalidnost od odgovornostne zavarovalnice.

11. ZPIZ-1 določa, da tožeča stranka zahteva povrnitev povzročene škode od tistega, ki je namenoma ali iz velike malomarnosti povzročil invalidnost, telesno okvaro, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovanca (prvi odstavek 271. člena). Odškodnina, ki jo ima tožeča stranka v takem primeru pravico zahtevati, obsega nastale stroške in celotne zneske pokojnine oziroma drugih dajatev, ki jih plačuje tožeča stranka (drugi odstavek 274. člena).

12. ZOZP določa, da so z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote (prvi odstavek 18. člena).

13. Tožeča stranka zahteva povračilo nadomestila za invalidnost, do katerega je upravičen njen zavarovanec. Po vsebini gre za regresni zahtevek.

14. Pravno podlago za odškodninske zahtevke tožeče stranke predstavlja prvi odstavek 271. člena ZPIZ-1. Vendar pa je, kadar škoda nastane kot posledica prometne nesreče, primarno treba uporabiti določbe ZOZP, saj je odgovornost povzročitelja nezgode predmet zavarovanja v prometu. ZOZP namreč ureja ravno obvezna zavarovanja v prometu; zato je v takih primerih v razmerju do ZPIZ-1, ki na splošno ureja regresne zahtevke tožeče stranke, lex specialis.

15. ZOZP v 18. členu tožeči stranki izrecno podeljuje aktivno stvarno legitimacijo za zahtevke zoper odgovornostno zavarovalnico. Vendar pa je njihov obseg ožji v primerjavi z ZPIZ-1. Zahtevki tožeče stranke zoper odgovornostno zavarovalnico so namreč omejeni glede na vrsto škode, do katere je tožeča stranka upravičena. Uspešno lahko uveljavlja le povrnitev stroškov zdravljenja in drugih nujnih stroškov ter sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do povrnitve nadomestila za primer invalidnosti pa tožeča stranka ni upravičena, saj ji zakon te pravice ne daje.

16. Ob tem Vrhovno sodišče poudarja, da povrnitev škode, ki nastane kot posledica prometne nesreče, terja specifično ureditev. Zato je določeno obvezno zavarovanje odgovornosti v prometu, predvideno z ZOZP. Upoštevati je treba, da je tudi tožeča stranka dolžna nositi del rizikov, ki so posledica nekaterih nesreč njenih zavarovancev, saj je kot javni zavod nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja (10. člen ZPIZ-1). Poleg tega je namen zavarovanja avtomobilske odgovornosti tudi, da se premoženje lastnika vozila ne zmanjša, če bo moral zaradi škodnega dogodka, ki pomeni zavarovalni primer, tretji osebi plačati odškodnino.(2) Socializacija rizikov namreč omogoča, da kljub nastanku zavarovalnega primera ni prizadeto niti premoženje povzročitelja prometne nezgode niti premoženje oškodovanca. Tako tožeča stranka kljub (zatrjevanemu) malomarnemu ravnanju od direktnega povzročitelja prometne nesreče ne more zahtevati povrnitve nadomestila za primer invalidnosti. Njegova odgovornost je namreč predmet avtomobilskega zavarovanja; odgovornost zavarovalnice pa je limitirana na tisto vrsto škode, ki jo določa 18. člen ZOZP.

17. Drugače pa je v primerih, ko ima odgovornostna zavarovalnica pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov od zavarovanca oziroma od odgovorne osebe. Ti primeri so taksativno našteti v 7. členu ZOZP. Čeprav tudi v teh primerih tožeča stranka od odgovornostne zavarovalnice ne more uspešno zahtevati povrnitve nadomestila za invalidnost, ki ga izplačuje svojemu zavarovancu, pa ima pravico, da na podlagi prvega odstavka 271. člena ZPIZ-1 zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala, od direktnega povzročitelja nezgode. Le-ta v navedenih primerih ne more biti v privilegiranim položaju. Ker v razmerju do odgovornostne zavarovalnice izgubi pravice iz naslova avtomobilskega zavarovanja, lahko zavarovalnica od njega zahteva povrnitev tistega, kar je izplačala oškodovancu. Razlikovanje tako utemeljuje možnost regresnega zahtevka zavarovalnice zoper povzročitelja prometne nezgode.(3)

18. Ureditev je skladna z ureditvijo regresnih zahtevkov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS). Tudi ta je namreč na podlagi 18. člena ZOZP upravičen od odgovornostne zavarovalnice zahtevati povrnitev nekaterih oblik škod, ki mu nastanejo zaradi prometne nesreče njegovega zavarovanca. Regresne zahtevke ZZZS sicer ureja Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ), ki v prvem odstavku 86. člena določa, da ima ZZZS pravico zahtevati povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje (v vseh drugih primerih ima namreč ZZZS pravico zahtevati povrnitev škode od tistega, ki je namenoma ali iz malomarnosti povzročil okvaro zdravja ali smrt zavarovane osebe). ZZZS na podlagi izrecne določbe ZZVZZ zoper direktnega povzročitelja prometne nesreče ne more uspešno uveljavljati povrnitve vsakršne škode, ki ZZZS nastane s prometno nesrečo. Smisel takšne ureditve regresnih zahtevkov namreč ni v obremenitvi direktnega povzročitelja prometne nesreče, razen v taksativno naštetih primerih iz 7. člena ZOZP.

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

20. Izrek o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

Op. št. (1): V tem delu je tožeča stranka tožbo umaknila.

Op. št. (2): Glej Gordana Ristin, Tjaša Korbar, Sergej Simoniti, Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) s komentarjem, komentar k 15. členu, str. 105 – 112. Op. št. (3): Regresni zahtevek le v okviru limita, določenega v šestem odstavku 7. člena ZOZP, ima pravico uveljavljati tudi tožeča stranka.