Jedro

Do dejanskega odvzema zarubljenih stvari dne 30. 10. 2015 so bile slednje zgolj v hrambi pri dolžniku oziroma tožnici (67. člen Pravilnika), zato za odločitev v zadevi ni bistveno, da je zakoniti zastopnik dolžnika in tožnice izvršitelju dne 30. 10. 2015 pokazal (tedaj še nepravnomočno) sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 711/2015 z dne 12. 10. 2015 in morebiti tudi Pogodbo o izročitvi stvarnega vložka z dne 11. 2. 2013 (kar je sicer med pravdnima strankama sporno), saj navedena sodba v času oprave rubeža še ni bila izdana oziroma navedena Pogodba o izročitvi stvarnega vložka izvršitelju ob opravi rubeža ni bila predložena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe znesek 2.099,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (točka I izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti 8,5 % njegovih pravdnih stroškov, tožnica pa je dolžan tožencu in njegovemu stranskemu intervenientu povrniti 91,5 % njunih pravdnih stroškov (točka III izreka):

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženca.

Bistvo pritožbene graje je, da bi moral toženec ob rubežu z dne 19. 2. 2015 preveriti utemeljenost navedb tožnice in priče M.Ž., da predmeti, ki jih želi zarubiti, niso v lasti dolžnika P.L. d.o.o., temveč so last tožnika, ki je navedene predmete oddal v najem G.L. d.o.o.. Tožnik je namreč svoje trditve podkrepil z listinskim dokazom, in sicer Pogodbo o izročitvi stvarnega vložka z dne 11. 2. 2013 in sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 711/2015 z dne 12. 10. 2015, s katero je bilo njegovi tožbi na nedopustnost izvršbe ugodeno. Obe listini skupaj sta tako z veliko verjetnostjo izkazovali resničnost tožnikovih navedb, zato je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je Pogodba o izročitvi stvarnega vložka z dne 11. 2. 2013 za odločitev v zadevi nerelevantna, zmotna. V nadaljevanju pritožba dodaja, da toženec ni ne navedel, ne dokazal, kaj točno je ob odvzemu predmetov dne 30. 10. 2015 poizvedoval na sodišču, katere podatke je sodišču posredoval in kakšna navodila je od sodišča dobil, zato slednje ne more biti dokaz o skrbnem ravnanju izvršitelja, kar bi ga ekskulpiralo odgovornosti. Prav tako toženec ni dokazal, da dolžniku v izvršilnem postopku ni mogel zarubiti dovolj drugih premičnin, glede katerih ni bilo danih ugovorov, ki preprečujejo izvršbo, česar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sploh ni presojalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in posledično pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

5. Pregled zadeve pokaže, da je Okrajno sodišče v Mariboru izdalo sklep o izvršbi, opr. št. In 1046/2014 z dne 19. 12. 2014, s katerim je ugodilo predlogu za izvršbo upnice I.S. s.p. in zoper dolžnika L.P. d.o.o. dovolilo izvršbo z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin dolžnika, kjerkoli se te nahajajo (priloga spisa B1). Na podlagi navedenega sklepa o izvršbi je toženec kot določen izvršitelj dne 19. 2. 2015 opravil rubež premičnin na naslovu S. trg, S.O.D. Na navedenem naslovu je namreč dolžnik navkljub uradnemu poslovnemu naslovu na M. ulici v M. (priloga spisa B18) oglaševal sedež svojega podjetja (priloga spisa B3) oziroma svojo podružnico "Bar ..." (priloga spisa B2), pri čemer sta imela tukaj uradna poslovna naslova prijavljena tudi (najemnik) M.L. d.o.o. in (podnajemnik) G.L. d.o.o. (prilogi spisa B19 in B20). Pritožbeno nesporno je, da sta priči M.Ž. in G.L. toženca ob opravi rubeža dne 19. 2. 2015 obvestila, da rubež opravlja na napačnem naslovu in da rubi predmete, ki niso dolžnikova last, zaradi česar so M.L. d.o.o., G.L. d.o.o., in G.L. v izvršilnem postopku vložili zahteve za odpravo nepravilnosti, ki pa jih je Okrajno sodišče v Mariboru s sklepi opr. št. In 1046/2014 z dne 20. 1. 2016, opr. št. In 1046/2014 z dne 4. 2. 2016 in opr. št. In 1046/2014 z dne 16. 3. 2018 (priloge spisa B11, B12 in B13) vse v celoti zavrnilo.

6. Z navedenimi sklepi je izvršilno sodišče sklenilo, da dolžnik pri opravi rubeža z dne 19. 2. 2015 ni storil nobenih nepravilnosti, saj je izvršitelj v skladu z določbo prvega odstavka 49. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) dolžan opraviti neposredna dejanja izvršbe ne glede na ovire dejanske in pravne podlage, ki jih navajajo stranke oziroma udeleženci postopka, razen če sodišče odredi drugače. Prav tako 76. člen Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju: Pravilnika) določa, da izvršitelj opravi rubež stvari ne glede na ugovore, da se z rubežem kršijo katerekoli pravice drugih oseb na določeni stvari. Ti lahko namreč svoje zahtevke uveljavljajo le pri sodišču oziroma pri drugem pristojnem organu. S strani tretjega zatrjevana lastninska pravica na premičnih stvareh torej ni ovira za opravo rubeža, zato tudi ni mogoče govoriti o nepravilnem ravnanju izvršitelja.

7. Izvršilno sodišče je tako že pravnomočno sklenilo (res iudicata), da toženec pri opravi rubeža z dne 19. 2. 2015 ni ravnal protipravno, saj ustno zatrjevanje zakonitega zastopnika dolžnika v telefonskem pogovoru ne zadošča za utemeljen dvom, ki bi bil ovira za opravo izvršbe oziroma razlog za opravljanje dodatnih poizvedb, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Osebe, ki zatrjujejo, da na predmetih rubeža obstajajo pravice ali bremena, ki preprečujejo izvršbo oziroma jih je v postopku izvršbe potrebno upoštevati, morajo namreč v skladu z drugim odstavkom 76. člena Pravilnika za to predložiti pisne dokaze, iz katerih izhaja verjetnost obstoja njihove pravice ali bremena. Posledično so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene in se sodišče druge stopnje do njih ne bo podrobneje opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. V tej zvezi sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da je bil rubež premičnin opravljen že dne 19. 2. 2015 in ne šele dne 30. 10. 2015, kot si to zmotno razlaga tožnica, saj se rubež v skladu s prvim odstavkom 78. člena Pravilnika opravi tako, da izvršitelj zarubljene stvari vidno označi in o njih sestavi rubežni zapisnik, kar vse je toženec storil dne 19. 2. 2015. Do dejanskega odvzema zarubljenih stvari dne 30. 10. 2015 so bile slednje zgolj v hrambi pri dolžniku oziroma tožnici (67. člen Pravilnika), zato za odločitev v zadevi ni bistveno, da je zakoniti zastopnik dolžnika in tožnice izvršitelju dne 30. 10. 2015 pokazal (tedaj še nepravnomočno) sodbo na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. I Pg 711/2015 z dne 12. 10. 2015 in morebiti tudi Pogodbo o izročitvi stvarnega vložka z dne 11. 2. 2013 (kar je sicer med pravdnima strankama sporno), saj navedena sodba v času oprave rubeža še ni bila izdana oziroma navedena Pogodba o izročitvi stvarnega vložka izvršitelju ob opravi rubeža ni bila predložena.

9. Sodišče druge stopnje potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec tudi ob odvzemu zarubljenih premičnin ravnal v skladu s četrtim odstavkom 39. člena Pravilnika in je od izvršilnega sodišča zahteval ustna navodila, v skladu s katerimi je z izvršilnimi dejanji nadaljeval. Ne ZIZ ne Pravilnik od izvršitelja ne zahtevata sestave pisnega zaznamka o ustnih navodil izvršilnega sodišča, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, hkrati pa predstavljajo pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tožnica do vključno prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 286. člena ZPP) ni navedla, da toženec ni zatrjeval in dokazal, kaj vse je izvršilnemu sodišču ob telefonskem posvetu predočil. Smiselno enako velja tudi za nadaljnje pritožbene navedbe v smeri, da toženec ni izkazal, da dolžniku ni mogel zarubiti dovolj drugih premičnin, glede katerih ni bilo danih ugovorov, ki preprečujejo izvršbo. Posledično sodišče prve stopnje navedenega v izpodbijani sodbi tudi ni bilo dolžno presojati.

10. Ob tem sodišče druge stopnje še izpostavlja, da (nepravnomočna) sodba civilnega sodišča nima neposrednega učinka na rubež stvari v izvršilnem postopku, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravna teorija1 in sodna praksa2 sta zavzeli skladno stališče, da je treba izhajati iz (relativne) samostojnosti civilnega pravdnega postopka in izvršilnega postopka. V skladu s tem naziranjem izvršilni postopek ne predstavlja sestavnega dela pravde, ampak gre za samostojen postopek, zato lahko dolžnik ali tretji na podlagi (nepravnomočne) odločbe civilnega sodišča zahteva le izdajo ustrezne odločbe izvršilnega sodišča, na katero bo izvršitelj vezan (npr. odlog izvršbe ali (delna) ustavitev izvršbe).

11. Glede na obrazloženo in dejstvo, da pritožba argumentirano ne izpodbija presoje skrbnosti toženca kot dobrega strokovnjaka, obsega prisojene škode in višine prisojene odškodnine, je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Ur. l. RS, Ljubljana, 2002, str. 75. 2 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Cpg 219/2016 z dne 24. 2. 2016.