Jedro

Obveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi. Tožnik je zato v razmerju do pritožnice upravičen le do tistega denarnega zneska, ki bi ga ta zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati njegovemu delodajalcu (v primeru, da bi ta plačal odškodnino tožniku in uveljavljal regres pri zavarovalnici), torej z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da se znesek 7.500,00 EUR zniža na 2.500,00 EUR, - v II. točki izreka tako, da se znesek 2.500,00 EUR nadomesti z zneskom 7.500,00 EUR, - v III. točki izreka pa tako, da se znesek 1.744,83 EUR zniža na 1.450,69 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje pritožbene stroške v znesku 251,25 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje vzelo na znanje delni umik tožbe za znesek 5.000,00 EUR in postopek v tem delu ustavilo. Tožnici je naložilo, naj tožniku plača odškodnino v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2009 naprej do plačila ter pravdne stroške v višini 1.744,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku (2.500,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje toženka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa se naloži plačilo stroškov celotnega pravdnega postopka toženke. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je zavarovanec toženke v celoti odgovoren za tožnikov padec. Tekom postopka se je ugotovilo, da je delodajalec z zadostno skrbnostjo nadzoroval in čistil tako parkirišče kot pohodne površine. Poskrbel je, da je bil novo zapadli sneg redno odstranjen, vse površine pa ustrezno posipane s soljo in peskom. V zimskem času je sneg oziroma led na talnih površinah pričakovan. Kljub rednemu čiščenju površin in posipavanju s soljo namreč lahko pride še vedno do zaplat snega ali ledu. Skrbnost uporabnikov zunanjih površin v zimskem času je zato treba presojati strožje, saj se morajo zavedati takšnih nevarnosti. Sodišče bi zato moralo strožje presojati tudi skrbnost tožnika. Ta je imel možnost, da do vhoda pride po osvetljenem delu poti, kjer je hodila večina delavcev. Moral bi iti počasneje in bolj previdno. Odgovornost za nastali škodni dogodek bi zato bilo treba pripisati tožniku, če ne v celoti, pa vsaj deloma. Dosojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je glede na ugotovljen potek in način zdravljenja tožnikove poškodbe ter ugotovljeno stopnjo bolečin previsoka in nesorazmerna s sodno prakso. Ker je bila v konkretnem primeru dogovorjena z zavarovalno pogodbo med tožnikovim delodajalcem in toženko odbitna franšiza, bi moralo sodišče od odmerjene odškodnine odšteti odbitno franšizo v višini 5.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da je tožnikov delodajalec, ki je imel pri toženki zavarovano civilno odgovornost, z zadostno skrbnostjo nadzoroval ter čistil parkirišče in pohodne površine, na katerih je prišlo do padca tožnika dne 12. 1. 2009. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ne izpodbija, izhaja, da je zimska služba družbe K. d.d. (tožnikov delodajalec), v noči iz 8. 1. 2009 na 9. 1. 2009 izvedla temeljito čiščenje in soljenje vseh površin na vseh lokacijah družbe K. d.d., v vmesnem času od 9. 1. 2009 do 12. 1. 2009, ko je prišlo do škodnega dogodka, pa čiščenje in soljenje površin ni bilo več opravljeno, kljub temu da so bile vremenske razmere takšne, da se je sneg talil in je nastajal led. Ugotovilo je tudi, da je tožnik padel na poledeneli pohodni površini, ki vodi do vhodnih vrat poslovne stavbe in jo uporablja večje število ljudi. Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da zimska služba tožnikovega delodajalca ni opravila vseh dolžnih ravnanj, da je pri opravljanju zimske službe ravnala malomarno ter da je zato tožnikov delodajalec odškodninsko odgovoren za obravnavani škodni dogodek. Res je, kot opozarja pritožba, da lahko pride, kljub temu da pristojne službe redno opravljajo svoje naloge, na posameznih mestih še vedno do zaplat snega ali ledu, ki nastanjeno v vmesnem času, ko služb slučajno ni na teh mestih, vendar pa sklicevanje na to okoliščino v konkretnem primeru ne more pripeljati do razbremenitve odgovornosti tožnikovega delodajalca za konkretni škodni dogodek. V obravnavanem primeru je bil namreč vmesni čas, v katerem zimska služba tožnikovega delodajalca ni čistila pohodnih površin in jih posipavala s soljo, predolg, saj čiščenje in soljenje ni bilo opravljeno več kot tri dni, in to kljub temu, da se je zaradi nizkih temperatur in zelo visokega odstotka vlage v zraku sneg topil in je nastajal led.

6. Ob neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnik imel ustrezno obutev ter da je kritičnega dne uporabil pot, ki je bila v delu, ki ga je prehodil, očiščena, zaradi česar je utemeljeno pričakoval, da ni poledenela, pa tudi ni moč pritrditi pritožbeni navedbi, da tožnik ni ravnal dovolj skrbno in da je zato, če ne v celoti, pa vsaj deloma odgovoren za škodni dogodek. Tožnik ni bil dolžan uporabiti druge dostopne poti, saj je bila sporna pot očiščena in so jo tudi drugi uporabljali za dostop do vhodnih vrat poslovne stavbe. Pritožbene navedbe, da bi tožnik moral iti počasneje, so nedovoljena pritožbena novota, saj toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

7. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje za znižanje prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo tožnika sta 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode in pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ). V obravnavanem škodnem dogodku je po neizpodbijanih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik utrpel udarnino leve rame in levega kolka ter prekinitev kontinuitete ene od mišic rotatorne manšete v premeru 5 milimetrov v srednji tretjini mišice in par kalcinacij v sprednjem delu mišice. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožnik zaradi telesnih poškodb opravil štiri preglede pri kirurgu, dvakrat pri fiziatru ter večkrat pri osebnem zdravniku, štirikrat je bil za krajši čas izpostavljen ionizirajočemu sevanju, opravil je preiskavo levega ramena z ultrazvokom ter dvajset fizikalnih terapij, za lajšanje bolečin je jemal analgetike, v bolniškem staležu je bil od 12. 1. 2009 do 5. 3. 2009 ter od 24. 3. 2009 do 12. 5. 2009. 10 dni je trpel hude bolečine, srednje hude 2-3 tedne, zmerne bolečine ves čas zdravljenja, občasno pa so se pojavljale tudi še po končanem zdravljenju in jih tožnik čuti še sedaj ob hudih fizičnih naporih, nepravilnih gibih v poškodovanem ramenu in spremembi vremena. Upoštevajoč ugotovljeno trajanje in intenzivnost pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem ter prisojene odškodnine v primerljivih zadevah (prim. odločbe VS RS: II Ips 558/2004, II Ips 38/2009 in II Ips 847/2008), je odškodnina v znesku 5.000,00 EUR, ki jo je tožniku za obravnavano obliko škode prisodilo sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina, ki je ni mogoče znižati.

8. Je pa nepravilna odločitev sodišča prve stopnje o neupoštevanju dogovorjene odbitne franšize. Pritožba utemeljeno opozarja, da obveznost zavarovalnice v nobenem primeru ne more presegati zneska obveznosti, ki je določen v zavarovalni pogodbi (prvi odstavek 965. člena OZ). Tožnik je v razmerju do pritožnice upravičen le do tistega denarnega zneska, ki bi ga ta zaradi zavarovalnega primera sicer morala plačati njegovemu delodajalcu (v primeru, da bi ta plačal odškodnino tožniku in uveljavljal regres pri zavarovalnici), torej z upoštevanjem pogodbeno določene odbitne franšize (primerjaj odločbo VS RS II Ips 751/2005). Ker iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila dogovorjena odbitna franšiza v znesku 5.000,00 EUR, toženka torej ni dolžna tožniku plačati odmerjene odškodnine v znesku 7.500,00 EUR, temveč v znesku 2.500,00 EUR.

9. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo na 2.500,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), v preostalem delu pa jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Sprememba sodbe sodišča prve stopnje je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi sodbe je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 62,5 % (po temelju je uspel 100 %, po višini 25 %), uspeh toženke pa 37,5 %. Pravdne stroške pravdnih strank je odmerilo že sodišče prve stopnje (tožniku je priznalo 2.333,10 EUR, toženi pa 20,00 EUR), njihove odmere pa pritožba ne izpodbija. Upoštevajoč ugotovljen uspeh pravdnih strank v postopku je tožnik upravičen do povračila 1.458,19 EUR, toženka pa do 7,5 EUR. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem delnem pobotanju toženka dolžna tožniku plačati 1.450,69 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Toženka je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov upoštevajoč pritožbeni uspeh (drugi odstavek 154. člena ZPP). Ker je bilo v pritožbi spornih še 7.500,00 EUR, pritožbeno sodišče pa je prisojeni znesek znižalo za 5.000,00 EUR, znaša toženkin pritožbeni uspeh približno 67 %. Pritožbeno sodišče je v skladu z Zakonom o sodnih taksah toženki priznalo priglašeno sodno takso za pritožbo v znesku 375,00 EUR. Upoštevajoč 67 % uspeh je tožnik dolžan toženki povrniti pritožbene stroške v znesku 251,25 EUR.