Jedro

Po ZSVarPre centri za socialno delo pri odločanju o upravičenosti do denarne socialne pomoči ugotavljajo ne samo krivdne razloge, temveč tudi ostale predpisane pogoje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bilo ugotavljanje vseh dejstev, od katerih je odvisno priznanje obravnavanih pravic pred sodiščem lahko dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, medtem ko center za socialno delo kot prvostopenjski organ razpolaga z ustreznimi programi, s katerimi na hiter in enostaven način odloči o uveljavljanih pravicah. Pri tem ima tudi pravico do prostega preudarka v okviru meja zakonskega besedila. Po sodni praksi revizijskega sodišča imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev tožencev, ki so uporabili zakonsko podeljen prosti preudarek. Toženec mora nov upravni akt izdati v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Vezan je na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo (2. odstavek 82. člena ZDSS-1). Pritožbene navedbe v smeri sodnega odločanja o priznanju obravnavanih pravic so zato neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožba v delu glede stroškov postopka se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 7. 2. 2017 in št. ... z dne 23. 8. 2016 (I. točka izreka). Tožencu je naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe izda nova upravna akta o pravici do denarne socialne pomoči, kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje na podlagi vloge z dne 10. 8. 2016 (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo v delu, v katerem ni odločeno o vtoževanih pravicah, torej zoper II. točko izreka, in stroških postopka, se pritožuje tožnica. Že s tožbo je uveljavljala, da o pravicah in koristih odloči sodišče, namesto da zadevo vrača v ponovno upravno odločanje. Opozarja na 56. in 81. člen ZDSS-1 ter neustavnost 1. odstavka 82. člena ZDSS-1. Zaradi negativnih izkušenj s tožencem bi moralo sodišče odločiti vsebinsko, torej ali izpolnjuje pogoje za priznanje uveljavljanih pravic, da ne bi bila tudi v ponovljenem upravnem postopku izdana zavrnilna odločba. V vtoževanem obdobju ni imela dohodkov, zato bi sodišče lahko hitro odločilo o uveljavljanih pravicah. Za narok 15. 11. 2018 je izvedela šele 13. 12. 2018 z vročitvijo sodbe. Vabila na narok ni prejela niti podpisala, saj ga je tretja oseba našla v svojem nabiralniku. Zahteva povrnitev stroškov sodnega in predsodnega postopka, do katerih je zaradi uspeha v sporu upravičena. Sodišče prve stopnje o stroških ni odločilo, čeprav so bili priglašeni sproti in so izkazani v sodnem spisu.

3. Pritožba v delu zoper izpodbijani del sodbe ni utemeljena, v delu glede stroškov postopka pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa.

4. Po preizkusu zadeve v obsegu izpodbijane II. točke izreka in glede stroškov postopka v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani del sodbe izdan na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja in pravilno uporabljenega materialnega prava, o stroških postopka pa ni odločeno. V postopku sicer ni prišlo do procesnih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane nezakonite vročitve vabila na glavno obravnavo.

5. Ker je sodišče prve stopnje tožničinemu tožbenemu zahtevku ugodilo in izpodbijana posamična upravna akta odpravilo, pritožbena zatrjevanja v smeri nezakonite vročitve vabila na glavno obravnavo sploh ne morejo biti relevantna. Tožnica je namreč, četudi se zadnjega naroka za glavno obravnavo ni udeležila, v sporu v celoti uspela. Pojasniti pa je potrebno, da ji je bilo vabilo na narok na podlagi 142. člena ZPP vročeno fiktivno na naslov stalnega prebivališča, ki je hkrati tudi naslov za vročanje. Ker tožnica sodišču naslova stalnega niti dejanskega prebivališča ni sporočila (1. odstavek 145. člena ZPP), na naslovu, na katerega ji je bilo obravnavano vabilo poslano, pa so ji bila sodna pisanja po odpovedi pooblastila odvetnice predhodno (pa tudi naknadno) že vročana2, je bilo realno pričakovati, da se bo z vabilom pravočasno seznanila. Tudi sicer pritožbene navedbe, da naj bi vabilo na narok prejela tretja oseba, niso z ničemer dokazane.

6. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnilnih odločb o pravici do denarne socialne pomoči in vezanih pravic iz javnih sredstev s pogojnim priznanjem pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Ker naj bi bila tožnica kot delovno aktivna oseba sposobna za pridobitno delo, naj bi bil podan krivdni razlog iz 28. člena Zakona o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre)3, zaradi katerega obravnavanih pravic naj ne bi bilo mogoče priznati.

7. Drugače kot toženec je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je tožnica pravnomočno razvrščena v I. kategorijo invalidnosti4, zaključilo, da krivdni razlog ni podan. Posledično je izpodbijana dokončna posamična upravna akta na temelju 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)5 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

8. V socialnih sporih se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb ter odloči o materialnopravni pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku, in je uveljavljana s tožbenim zahtevkom. Po 81. členu ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit in da je izpodbijani upravni akt pravilen ter zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Socialni spori so torej praviloma spori polne jurisdikcije.

9. Vendar pod pogoji iz 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ob odpravi izpodbijanega upravnega akta tožencu naloži izdajo novega upravnega akta, med drugim tudi, če dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem pa bi bilo dolgotrajno ali povezano z nesorazmernimi težavami. Enako razsodi tudi, če v primeru, ko je pristojni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, ugotovi, da je izpodbijani upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali, ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bilo pooblastilo dano. Takšna ureditev odločanja v socialnih sporih po stališču pritožbenega sodišča ni neustavna. Prav takšno stanje, ko so torej izpolnjeni pogoji za odpravo izpodbijanih odločb in vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, je podano v obravnavanem primeru.

10. Po ZSVarPre centri za socialno delo pri odločanju o upravičenosti do denarne socialne pomoči ugotavljajo ne samo krivdne razloge, temveč tudi ostale predpisane pogoje. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, bi bilo ugotavljanje vseh dejstev, od katerih je odvisno priznanje obravnavanih pravic pred sodiščem lahko dolgotrajno in povezano z nesorazmernimi težavami, medtem ko center za socialno delo kot prvostopenjski organ razpolaga z ustreznimi programi, s katerimi na hiter in enostaven način odloči o uveljavljanih pravicah. Pri tem ima tudi pravico do prostega preudarka v okviru meja zakonskega besedila. Po sodni praksi revizijskega sodišča imajo sodišča v socialnih sporih na podlagi ustavnega načela delitve oblasti omejene pristojnosti, ko presojajo zakonitost odločitev tožencev, ki so uporabili zakonsko podeljen prosti preudarek. Toženec mora nov upravni akt izdati v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Vezan je na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki se nanašajo na postopek, prav tako pa ne sme odločiti v škodo stranke, ki je uveljavljala sodno varstvo (2. odstavek 82. člena ZDSS-1). Pritožbene navedbe v smeri sodnega odločanja o priznanju obravnavanih pravic so zato neutemeljene. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da z izpodbijano sodbo o stroških postopka ni odločeno.

11. Po 4. odstavku 163. člena ZPP sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari odloči tudi o stroških postopka. Če ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti ali ni odločilo o delu zahtevka, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga, naj se sodba dopolni. Če se sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbija, ker ni bilo odločeno o vseh zahtevkih, ki so bili predmet spora, se šteje pritožba za predlog stranke za izdajo dopolnilne sodbe (3. odstavek 327. člena ZPP).

12. Kot izhaja iz dokumentacije v spisu, je tožničin predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških postopka sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15. 1. 2019 zaradi poteka roka zavrglo. Ni pa še odločilo o predlogu, ki ga je tožnica podala v pritožbi in v katerem opozarja, da o stroških postopka z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o stroških, priglašenih že med postopkom pred sodiščem prve stopnje oziroma še pred zaključkom glavne obravnave.

13. Glede na vse predhodno navedeno je bilo potrebno na temelju 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani del, torej II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbo v delu glede stroškov postopka je bilo potrebno na podlagi 3. odstavka 327. člena ZPP šteti za predlog za izdajo dopolnilnega sklepa. O predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa, ki se nanaša samo na stroške postopa, odloči predsednik senata brez naroka (4. odstavek 326. člena ZPP). Ostale pritožbene navedbe za rešitev zadeve pravno niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.6 1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Vročilnica na listovni številki 73 in 85 sodnega spisa. 3 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami. 4 Odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije z dne 25. 1. 2008, potrjena s sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 2044/2008 z dne 12. 12. 2010, sodbo pritožbenega sodišča, opr. št. Psp 210/2010 z dne 3. 6. 2010 in s sodbo revizijskega sodišča, opr. št. VIII Ips 250/2010 z dne 20. 2. 2012. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 6 V obrazložitvi sodbe mora sodišče druge stopnje po 360. členu ZPP presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.