Jedro

Na glavni obravnavi dne 20.5.1992 je tožnica popravila tožbeni zahtevek in je tedaj izrečno zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti od tolarske protivrednosti 10.000 DEM. Tožena stranka je tedaj na istem naroku pripoznala ugotovitveni obrestni zahtevek od 70.000,00 Sit od 20.7.1990 do plačila. To pripoznavo je sodišče upoštevalo in v sodbi opr.št. VIII P 1659/91 z dne 20.5.1992 med drugim izreklo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za zakonite zamudne obresti od glavnice 70.000,00 Sit od 20.7.1990 do plačila. Ko je sodišče druge stopnje to upoštevalo v svoji sodbi, ki jo tožena stranka izpodbija z revizijo, ni kršilo določbe 1. odst. 2.čl. ZPP. Glede na navedeno je namreč sodišče odločalo o jasno postavljenem tožbenem zahtevku in v skladu z izrečno pripoznavo tega dela zahtevka s strani tožene stranke. Ker tega dela prve prvostopne sodbe stranki nista izpodbijali in je postal pravnomočen, mora sodišče v nadaljnjem postopku to pravnomočno odločitev upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti od tolarske protivrednosti 10.000 DEM po srednjem tečaju banke Slovenije na dan plačila od 20.7.1990 do plačila in zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja tožničine terjatve do tožene stranke v višini tolarske protivrednosti 10.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izplačila, kolikor ta presega že priznani znesek 70.000,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1990 do plačila. Ugotovilo je, da med strankama ni bila dogovorjena valutna klavzula. Tudi če bi bila dogovorjena, je ne bi bilo mogoče uporabiti pri razdrtju pogodbe, temveč le pri njeni izpolnitvi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in je spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je ugotovilo obstoj tožničine terjatve do tožene stranke v višini tolarske protivrednosti 10.000 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, kolikor ta presega že priznani znesek 70.000,00 Sit. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne 35.200,00 Sit stroškov pravdnega postopka. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje o zavrženju tožbe. Na podlagi listin je ugotovilo, da sta stranki dogovorili valutno klavzulo.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje tako, da zavrne tožničino pritožbo in potrdi sodbo prve stopnje, ali pa, da sodbo druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Meni, da je bila tožeči stranki priznana višja terjatev, kot jo je prijavila v stečaju in kot znaša njen tožbeni zahtevek. Tožnici je bila namreč priznana terjatev 70.000,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 20.7.1990 ter razlika med tolarsko protivrednostjo zneska 10.000 DEM in 70.000,00 Sit. S tem je prekršena določba 1. odst.2.čl. ZPP. Zanika tudi dogovor o valutni klavzuli. V zvezi s tem očita sodišču druge stopnje, da je prezrlo določila 3. in 7. točke dogovora.

Tožnica na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Na glavni obravnavi dne 20.5.1992 je tožnica popravila tožbeni zahtevek in je tedaj izrečno zahtevala plačilo zakonitih zamudnih obresti od tolarske protivrednosti 10.000 DEM. Tožena stranka je tedaj na istem naroku pripoznala ugotovitveni obrestni zahtevek od 70.000,00 Sit od 20.7.1990 do plačila. To pripoznavo je sodišče upoštevalo in v sodbi opr.št. VIII P 1659/91 z dne 20.5.1992 med drugim izreklo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke za zakonite zamudne obresti od glavnice 70.000,00 Sit od 20.7.1990 do plačila. Ko je sodišče druge stopnje to upoštevalo v svoji sodbi, ki jo tožena stranka izpodbija z revizijo, ni kršilo določbe 1. odst. 2.čl. ZPP. Glede na navedeno je namreč sodišče odločalo o jasno postavljenem tožbenem zahtevku in v skladu z izrečno pripoznavo tega dela zahtevka s strani tožene stranke. Ker tega dela prve prvostopne sodbe stranki nista izpodbijali in je postal pravnomočen, mora sodišče v nadaljnjem postopku to pravnomočno odločitev upoštevati. Revizijsko sklicevanje na izračunani znesek obresti samo pove, koliko je tožničina terjatev zaradi razvrednotenja denarja med tem izgubila na vrednosti. Na preostali del tožničine terjatve, priznan z izpodbijano sodbo, pa obresti niso prisojene, ker je bila tožba v tem delu pravnomočno zavržena.

Pravdni stranki sta sklenili dogovor z dne 20.7.1990 o vlaganju sredstev za pridobitev blaga po leasing pogojih (1. točka dogovora). Zato je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da so leasing pogoji sestavni del dogovora. Iz teh pogojev pa jasno izhaja valutna klavzula. Določila 3. in 7. točke dogovora, na katere se sklicuje tožena stranka, te ugotovitve ne morejo spremeniti. V 3. točki je dogovorjena obrestna mera za vezana sredstva, v 7. točki pa so urejene pravice drugega udeleženca, če se odreče vezavi. Valutna klavzula je dogovorjena zaradi varstva drugega udeleženca, da njegova plačila ohranijo realno vrednost, kar pride v poštev tudi tedaj, ko do izpolnitve pogodbe ne pride iz razlogov na strani prvega udeleženca.

Ker so leasing pogoji sestavni del dogovora, ni mogoče sprejeti stališča tožne stranke, da bi bila valutna klavzula dogovorjena šele s sklenitvijo leasing pogodbe, ki jo napoveduje 6. točka dogovora. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP) je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).