Jedro

Sodišče druge stopnje vselej odloča o pritožbi - brez pritožbe v nobenem pogledu ne more preizkusiti sodbe prve stopnje. Ko odloča o pritožbi, obravnava pritožbene razloge, poleg tega pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354.čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365.čl. ZPP). To pomeni, da ugodi pritožbi, če ugotovi razloge, ki jih določa 2. odst. 365.čl. ZPP, četudi jih pritožnik ne uveljavlja. V obrazložitvi pa mora navesti, ali je odločalo o pritožbi na podlagi razlogov, ki jih uveljavlja pritožnik, ali pa na podlagi razlogov, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 777/95 z dne 20.3.1996 razveljavi ter se vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožeči stranki znesek 17.016,00 SIT z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Ugotovilo je, da dolguje toženec najemnino za stanovanje za leto 1992 v tem znesku. Lastnik stanovanja je M. R. S., ki pa je tožeči stranki s pogodbo poverilo izvajanje določenih storitev upravljanja stanovanjskih hiš, med drugim tudi obračunavanje in izterjevanje najemnine. Zato je tožeča stranka aktivno legitimirana v tem sporu.

Sodišče druge stopnje je ugodilo toženčevi pritožbi in je spremenilo sodbo prve stopnje ter zavrglo tožbo. Ugotovilo je, da na podlagi pogodbe med Ministrstvom za notranje zadeve RS in tožečo stranko le-ta ni upravičena v svojem imenu izterjati neplačane najemnine. Je le pooblaščena, da za lastnika stanovanj obračunava in izterjuje najemnino. V tem sporu je nastopila kot stranka, čeprav ne more biti stranka.

Proti tej sodbi vlaga Državno tožilstvo Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. drugega odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem ZPP) in po 1. odst. 354.čl. ZPP v zvezi s 77.čl. ZPP ter zaradi kršitev po 7. in 10. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP ter napačne uporabe 3. odst. 369.čl. ZPP. Sodbi očita nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. V izreku je navedeno, da se ugodi pritožbi, v obrazložitvi pa, da je pritožbeno sodišče dolžno po 2. odst. 365.čl. ZPP in 3. odst. 369. čl. ZPP uradoma razveljaviti sodbo in zavreči tožbo. Tudi razlogi sodbe so med seboj v nasprotju. Po obrazložitvi sodbe tožeča stranka v tem postopku ne more biti stranka in to šteje za bistveno kršitev določb postopka po 7. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP. To so razlogi za kršitev po 10. tč.

354.čl. ZPP, ne pa po 7. tč. istega člena. Napačno je uporabljen tudi 77.čl. ZPP, ki določa, da je lahko pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. Tožeča stranka je pravna oseba in je torej lahko pravdna stranka. Napačno je uporabljena tudi določba 3. odst. 369.čl. ZPP. Ob sklicevanju na 10.tč. drugega odst. 354.čl. ZPP bi moralo sodišče sodbo razveljaviti in tožbo zavreči, ne pa sodbo prve stopnje spremeniti. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki pa nanjo nista odgovorili (3. odst. 390.čl. v zvezi z 2. odst. 408.čl. ZPP).

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Tudi če se šteje, da je v sodbi druge stopnje opredelitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 7. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP zgolj pomota - saj je iz razlogov razvidno, da je imelo sodišče v mislih kršitev po 10. tč. istega člena - je izpodbijana sodba napačna. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 10. tč.

drugega odst. 354.čl. ZPP sodišče obrazlaga s tem, da tožeča stranka v tem sporu ne more biti stranka. To pa ni točno. Tožeča stranka je pravna oseba in kot taka lahko nastopa kot pravdna stranka (1. odst. 77.čl. ZPP). Povsem drugo pa je vprašanje, ali je v tem sporu aktivno legitimirana. Razlogi izpodbijane sodbe, po katerih je lastnik stanovanja tožečo stranko pooblastil, da zanj opravlja storitve, med drugim obračunava in izterjuje najemnino, in da tožeča stranka potemtakem ni upravičena v svojem imenu izterjati neplačane najemnine, kažejo na to, da ima sodba v mislih materialnopravno upravičenje za uveljavljanje sporne terjatve, ne pa razlogov postopkovne narave, ki se tičejo predpostavk za pravdno sposobnost. Zato je drugostopna odločitev, da se zavrže tožba, napačna. Razlogi, ki jih v zvezi s tem uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, so utemeljeni. Ne gre za kršitev po 10. tč. drugega odst. 354.čl. ZPP, prav tako ne po 7. tč. istega člena, poleg tega je napačno uporabljena določba 3. odst. 369.čl. ZPP. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in razveljavilo sodbo druge stopnje ter vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. V ponovnem postopku na drugi stopnji bo moralo sodišče vsebinsko obravnavati pritožbo tožene stranke ter sprejeti stališče o njeni aktivni legitimaciji in o ugovoru zastaranja.

Neutemeljen pa je očitek zahteve, da je izrek sodbe, s katerim je ugodeno pritožbi, v neskladju z obrazložitvijo, ki po uradni dolžnosti upošteva bistvene kršitve določb postopka. Sodišče druge stopnje namreč vselej odloča o pritožbi - brez pritožbe v nobenem pogledu ne more preizkusiti sodbe prve stopnje. Ko pa odloča o pritožbi, obravnava pritožbene razloge, poleg tega pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odst. 354.čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 365.čl. ZPP). To pomeni, da ugodi pritožbi, če ugotovi razloge, ki jih določa 2. odst. 365.čl. ZPP, četudi jih pritožnik ne uveljavlja. V obrazložitvi pa mora navesti, ali je odločalo o pritožbi na podlagi razlogov, ki jih uveljavlja pritožnik, ali pa na podlagi razlogov, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti.