Jedro

Določba točke 5 b prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, na katero opira svojo odločitev sodišče prve stopnje, pri naštevanju ene izmed pristojnosti socialnega sodišča res navaja tudi socialne prejemke iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca, in če je za priznanje pravice odločilen premoženjski cenzus. Toda v obravnavanem primeru ne gre za socialni prejemek, ki bi kot takšen bil opredeljen v Zakonu o socialnem varstvu, Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih ali Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in bi se izplačeval študentom. Gre za subvencijo, ki jo za bivanje študentov glede na določbo 73. b člena Zakona o visokem šolstvu in v skladu z navedenim Pravilnikom prejmejo javni in zasebni zavodi. Za to obliko subvencije v navedenih predpisih tudi ni predvidena pristojnost socialnega sodišča v smislu tretjega odstavka 7. člena ZDSS-1. Zato za razmejitev pristojnosti med upravnim sodiščem in delovnim ter socialnim sodiščem, kot to določa ZDSS-1, obravnavani primer ne more biti opredeljen kot socialni spor, temveč kot spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, ki ga je izdala tožena stranka. O zakonitosti takšnega akta pa je pristojno glede na določbo drugega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odločati upravno sodišče.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Tožnica je pri sodišču prve stopnje 17. 2. 2011 vložila tožbo zoper odločbo študentskih domov v Ljubljani, št. 6001-7943/2010/P z dne 25. 10. 2010. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njena prošnja za podaljšanje subvencioniranega bivanja študentov za študijsko leto 2010/2011, ker ni priložila dokazov o težkem zdravstvenem in socialnem položaju. Tožena stranka je pritožbo tožnice zoper navedeno odločbo zavrnila z odločbo 6001-162/2010/4 z dne 1. 1. 2011. 2. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom v tej zadevi izreklo za stvarno nepristojno (1. točka izreka) in sklenilo, da se zadeva po pravnomočnosti sklepa odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka). V razlogih sklepa se sklicuje na Pravilnik o subvencioniranju bivanja študentov (Pravilnik) in navaja, da je pravica do subvencioniranega bivanja v študentskih domovih po vsebini in naravi enaka pravicam, kot jih navaja Zakon o socialnem varstvu. Zato je za obravnavo te zadeve pristojno Delovno in socialno sodišče (točka 5 b, prvi odstavek 7. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1).

3. V pritožbi tožena stranka navaja, da je stališče sodišča prve stopnje napačno. Ne gre za socialni spor. Subvencija za bivanje v študentskem domu ni socialni prejemek. Pri subvencioniranju se upoštevajo različni kriteriji. Gre za spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta. Podana je pristojnost Upravnega sodišča. Takšna je tudi dosedanja sodna praksa.

4. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Določba točke 5 b prvega odstavka 7. člena ZDSS-1, na katero opira svojo odločitev sodišče prve stopnje, pri naštevanju ene izmed pristojnosti socialnega sodišča res navaja tudi socialne prejemke iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca, in če je za priznanje pravice odločilen premoženjski cenzus. Toda v obravnavanem primeru ne gre za socialni prejemek, ki bi kot takšen bil opredeljen v Zakonu o socialnem varstvu, Zakonu o socialnovarstvenih prejemkih ali Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev in bi se izplačeval študentom. Gre za subvencijo, ki jo za bivanje študentov glede na določbo 73. b člena Zakona o visokem šolstvu in v skladu z navedenim Pravilnikom prejmejo javni in zasebni zavodi. Za to obliko subvencije v navedenih predpisih tudi ni predvidena pristojnost socialnega sodišča v smislu tretjega odstavka 7. člena ZDSS-1).

7. Zato za razmejitev pristojnosti med upravnim sodiščem in delovnim ter socialnim sodiščem, kot to določa ZDSS-1, obravnavani primer ne more biti opredeljen kot socialni spor, temveč kot spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, ki ga je izdala tožena stranka. O zakonitosti takšnega akta pa je pristojno glede na določbo drugega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odločati upravno sodišče. Takšna je tudi uveljavljena sodna praksa (na primer sodba Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici, U 699/2008-8, US RS I U 1530/2009-29).

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo.