Jedro

Pogoj za pravilnost vročitve s fikcijo je, da so vsa ravnanja vročevalca ustrezna zakonskemu določilu. Navedeno pomeni, da mora vročevalec v hišnem predalčniku na naslovu naslovnikovega stanovanja pustiti sporočilo o tem, da se na pošti nahaja sodno pisanje z datumom zapisa obvestila in podpisom ter navedbo, kje je pisanje mogoče dvigniti, navedbo roka in navedbo pravnih posledic po 2. odstavku 141. člena ZPP, zapisani morajo biti tudi zakoniti razlogi za takšno ravnanje vročevalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 14.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe plačati pravdne stroške v znesku 606,46 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da izda zavrnilno sodbo oziroma, da zamudno sodbo razveljavi in zadevo odstopi v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da je štela, da je bila poskušana vročitev 5. 4. 2014, saj je ta datum naveden na vročilnici in v dokaz prilaga kopijo vročilnice. Tako je štela, da je 15-dnevni rok za dvig pošiljke začel teči 6. 4. 2014 in se je iztekel 20. 4. 2014. Ker je bil ta dan praznik, se je rok iztekel naslednji delovni dan, torej 21. 4. 2014, ko je tudi prejela pošiljko. 30-dnevni rok za vložitev odgovora na tožbo bi se tako iztekel 21. 5. 2014, datum oddaje odgovora na pošto dne 20. 5. 2014 je bil tako pravočasen. Po prejemu zamudne sodbe je tožena stranka ugotovila, da je sodišče štelo, da je odgovor na tožbo tožene stranke vložen prepozno. Toženi stranki ni jasno, glede na to, da je datum na vročilnici 5. 4. 2014, kako je lahko sodišče štelo, da je zamudila rok za odgovor na tožbo. Iz vročilnice je razvidno, da je bila poskušana vročitev 5. 4. 2014. Sodišče prve stopnje, ker tožena stranka roka za odgovor na tožbo ni zamudila, njenega odgovora na tožbo neutemeljeno ni upoštevalo. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da so tožbene navedbe in razlogovanja sodišča neskladna in vsebinsko nasprotujoča, saj je iz navedb tožbe razvidno, da je bila izselitev in neuporaba skupne hiše suverena volja tožnika, ne pa posledica ravnanja tožene stranke. Zatrjevana dejstva so tako sama s seboj v nasprotju. Tožnik tudi ne trdi, da je bilo skupno premoženje razdeljeno in da je torej ½ skupnega premoženja njegovega in ga tožena stranka uporablja brez pravnega naslova. Nepremičnina je skupna last in ima tožena stranka pravico uporabljati celotno nepremičnino, če je tožnik ne uporablja, je to njegova stvar, ni pa tožena stranka dolžna ničesar plačati tožniku. Sodišče res piše o nekakšni nedovolitvi uporabe hiše, vendar tožnik tega ni zatrjeval v tožbi. Tožnik tudi ni navedel konkretnih dejstev ali okoliščin, iz katerih bi izhajala nevzdržnost in nadalje zatrjevana prepoved uporabe, vsled česar bi bil sploh upravičen do uporabnine. Dejstva bi morala biti konkretno in realno navedena, zanje pa sodišču ponujeni dokazi. Za izdajo zamudne sodbe materialni pogoji niso izpolnjeni, saj je tožba nesklepčna. Dokazi tožnika ne potrjujejo njegovih trditev, zahtevek ni jasno določen, za določitev zahtevka pa se zahteva izvedba dokaza. Tožnik očitno sam dvomi v pravilnost svoje nerazumno visoke uporabnine. Opozarja na oceno Geodetske uprave RS glede skupnega premoženja pravdnih strank in navaja, da je najemnina 1.200,00 EUR za polovico hiše nerazumna, določitev višine uporabnine je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Ne drži navedba tožnika, da tožniku tožena stranka ne dovoli uporabljati skupne nepremičnine, navaja, da v hiši biva skupaj z otrokoma in tožnikov solastninski delež v višini 50 % uporabljata prav njegova otroka. Glede okoriščenja je tožnik podal le pavšalne trditve in ni izkazal, da mu tožena stranka preprečuje, da bi uporabljal solastno nepremičnino, tudi ni izkazal, da tožena stranka uporablja večji delež solastnih nepremičnin kot ustreza njenemu solastninskemu deležu. V nadaljevanju povzema še vsebino odgovora na tožbo.

3. Tožeča stranka pritožbi nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 318. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izda sodišče sodbo, s katero sodišče ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če tožena stranka v roku ne odgovori na tožbo, pod pogojem, da je toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da je tožba sklepčna in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi ali splošno znanimi dejstvi.

6. Tožena stranka zamudno sodbo utemeljeno izpodbija. V konkretni zadevi je bila toženi stranki tožba vročena s takoimenovano fikcijo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki v odgovor vročena 18. 4. 2014 (upoštevaje podatke obvestila o opravljeni vročitvi). Iz vročilnice oziroma obvestila, pripetega l. št. 32 spisa izhaja, da je bilo dne 3. 4. 2014 v hišnem predalčniku puščeno obvestilo stranki, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem ga mora dvigniti. Ker stranka pisma ni dvignila, je bilo priporočeno pismo po poteku roka puščeno v hišnem predalčniku. Glede na obvestilo, ki se nahaja v spisu, so ugotovitve sodišča prve stopnje pravilne. Ker je bil zadnji dan 30-dnevnega roka za vložitev odgovora na tožbo nedelja, bi se rok iztekel v ponedeljek 19. 5. 2014. 7. Vendar pa je pogoj za pravilnost vročitve s fikcijo, da so vsa ravnanja vročevalca ustrezna zakonskemu določilu. Navedeno pomeni, da mora vročevalec v hišnem predalčniku na naslovu naslovnikovega stanovanja pustiti sporočilo o tem, da se na pošti nahaja sodno pisanje z datumom zapisa obvestila in podpisom ter navedbo, kje je pisanje mogoče dvigniti, navedbo roka in navedbo pravnih posledic po drugem odstavku 141. člena ZPP, zapisani morajo biti tudi zakoniti razlogi za takšno ravnanje vročevalca.

8. Pritožba utemeljeno opozarja, da je v obvestilu o prispelem pismu, ki ga je prejela tožena stranka, vročevalec navedel datum zapisa 5. 4. 2014. V zvezi s tem predlaga tudi dokaz (obvestilo o prispelem pismu), takšne trditve in predložen dokaz predstavljajo dopustno pritožbeno novoto v skladu s 337. členom ZPP. Glede na takšno ravnanje vročevalca, ko je na obvestilu, ki je v spisu, sicer naveden datum 3. 4. 2014, na obvestilu o vročitvi, predloženem s strani tožene stranke, pa tudi datum 5. 4. 2014, je upoštevaje datum 5. 4. 2014 tožena stranka odgovor na tožbo vložila pravočasno, to je 20. 5. 2014 priporočeno po pošti, saj je bil 20. 5. 2014 zadnji dan za odgovor na tožbo (in ne 21. 5., kot sicer zmotno navaja tožena stranka), saj napaka vročevalca ne more iti v škodo stranke.

9. Upoštevaje navedeno dejstvo (obvestilo, datirano z dnem 5. 4. 2014) je torej ugotoviti, da je tožena stranka odgovor na tožbo vložila pravočasno, zato že prvi pogoj za izdajo zamudne sodbe v skladu s 318. členom ZPP ni podan in je bilo treba že iz tega razloga (ker je bila sodba izdana v nasprotju z 318. členom ZPP, absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožbi ugoditi, zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

10. Zaradi razveljavitve iz navedenega razloga, na ostale pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z neizpolnjevanjem ostalih pogojev za izdajo zamudne sodbe ni treba odgovarjati.

11. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 365. člena ZPP.