Jedro

Stališče, da je Pravilnik o potrjevanju učbenikov za objavo v katalogu za naslednje šolsko leto določal izpolnitev samo enega pogoja in sicer predložitev gradiva v potrditev komisiji, najkasneje do konca koledarskega leta, je materialnopravno zmotno. Kot to pravilno navaja pritožnica gre le za formalni pogoj, kar pa ne pomeni, da predložitev gradiva v potrditev komisiji do konca koledarskega leta, že sama po sebi zadostuje za objavo gradiva v tiskanem katalogu učbenikov za prihodnje šolsko leto in jo zagotavlja.

Tožeča stranka bi morala v konkretnem primeru, glede na njeno strokovno usposobljenost, gre namreč za založnika z dolgoletno prakso, v postopku predložitve in dopolnjevanja učnega gradiva, če je želela objavo gradiva v katalogu za naslednje šolsko leto, postopati hitreje. Od tožeče stranke je namreč pričakovati, da bo ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 39.241,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila v roku 15 dni, pod izvršbo in tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.095,00 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (pritožbeni razlogi po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži, da povrne stroške pritožbenega postopka oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje pred drugim sodnikom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi neobjave učnega gradiva „Glasba danes in nekoč 8“ v katalogu učbenikov za šolsko leto 2006/2007. Trdila je, da je pravočasno oddala gradivo za objavo, tožena stranka pa je v postopku potrjevanja konkretnega učnega gradiva ravnala protipravno, zato gradivo ni bilo objavljeno v katalogu učbenikov za šolsko leto 2006/2007. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v ravnanju tožene stranke ni zaslediti protipravnega ravnanja, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno stališče, da je Pravilnik o potrjevanju učbenikov (Ur. l. RS, št. 81/02 in št.5 /2003, v nadaljevanju Pravilnik) za objavo v katalogu za naslednje šolsko leto določal izpolnitev samo enega pogoja in sicer predložitev gradiva v potrditev komisiji, najkasneje do konca koledarskega leta, je materialnopravno zmotno. Kot to pravilno navaja pritožnica gre le za formalni pogoj, kar pa ne pomeni, da predložitev gradiva v potrditev komisiji do konca koledarskega leta že sama po sebi zadostuje za objavo gradiva v tiskanem katalogu učbenikov za prihodnje šolsko leto in jo zagotavlja. Določbe 10. člena Pravilnika o potrjevanju učbenikov namreč ni mogoče razlagati izven konteksta ostalih členov tega pravilnika. V katalogu učbenikov se objavijo le tisti učbeniki oziroma tisto učno gradivo, ki je potrjeno na pristojnem strokovnem svetu (16. člen Pravilnika). Če gradivo ni potrjeno do izida kataloga učnih gradiv, potem v katalogu ne more biti objavljeno, ne glede na dejstvo, da je bil predlog v potrditev komisiji poslan pravočasno.

Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da bi bil datum sprejema vloge tožeče stranke v obravnavani zadevi odločilen le v primeru, če tožena stranka gradiva ne bi objavila v katalogu za šolsko leto 2006/2007 zato, ker naj bi bilo gradivo predloženo po izteku koledarskega leta. Ker pa je tožena stranka vlogo tožeče stranke sprejela in jo obravnavala po predpisanem postopku ne glede na datum prejema, v obravnavanem primeru ni bistveno, ali je bila vloga tožeče stranke oddana 29.12.2005, kot to trdi tožeča stranka, ali 3.1.2006, kot to trdi tožena stranka. Stališče sodišča prve stopnje glede ugotovitve dejstva pravočasne predložitve gradiva ni arbitrarno in nerazumno, saj je sodišče prve stopnje v zadostni meri pojasnilo, da ni sledilo navedbam tožene stranke, da je bila vloga oddana šele 3.1.2006 (5. odstavek na tretji strani obrazložitve sodbe), torej je verjelo tožeči stranki, da je bila vloga oddana 29.1.2005. Prav tako pa je sodišče prve stopnje v zadostni meri pojasnilo svoje stališče, da bi bil postopek potrjevanja učnega gradiva v primeru, če bi tožeča stranka učno gradivo oddala prej in ne šele tik pred iztekom roka določenega v pravilniku, končan prej, kar bi v primeru pravočasne oddaje popolnega gradiva omogočilo objavo učbenika v katalogu za naslednje šolsko leto.

Pritožbene trditve, da je tožeča stranka že s samo predložitvijo gradiva komisiji dne 29.12.2005 v celoti izpolnila pogoj za objavo učbenika v katalogu za šolsko leto 2006/2007 in je bila od pravočasne predložitve gradiva dalje odgovornost za pravočasno izpeljavo postopka potrjevanja učnega gradiva v celoti na toženi stranki, torej ne držijo. Takšne trditve bi bile utemeljene v primeru, če bi tožena stranka že ob prvi oddaji gradiva predložila vsebinsko popolno gradivo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da učno gradivo tožeče stranke ob oddaji vsebinsko ni bilo popolno, zato je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala dopolnitev gradiva. Tožeča stranka sama priznava, da je zahtevam komisije sledila in gradivo večkrat dopolnila, vse do izdaje sklepa o potrditvi učnega gradiva z dne 5.7.2006, čeprav naj bi bile vedno nove zahteve komisije za popravo in dopolnitev učnega gradiva neutemeljene, zato je tožeča stranka po svoji pooblaščenki 14.4.2006 na toženo stranko naslovila zahtevo za končno oceno. Tožeča stranka je nadalje trdila, da tožena stranka v postopku potrjevanja učnega gradiva ni upoštevala rokov, predpisanih s Pravilnikom in je podala neupravičene zahteve za popravo. Tako je postopek potrjevanja, ki po 2. odst. 15. člena Pravilnika lahko traja največ 90 dni, trajal 133 dni.

Iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da je tožeča stranka gradivo glede na zahteve komisije dopolnjevala od 21.3. do 29.3.2006, od 11.4. do 20.4.2006 in od 18.2. do 17.3. 2006, kar pomeni, da je tožena stranka pri obravnavi gradiva upoštevala rok iz 2. odst. 15. člena Pravilnika, saj se v primeru poprave učnega gradiva postopek potrjevanja prekine z obvestilom predlagatelja in se nadaljuje z dnem, ko je bilo učno gradivo ponovno vloženo (2. odstavek 14. člena Pravilnika). Pritožbene trditve, da je bila od izpolnitve pogoja oddaje učnega gradiva dalje, odgovornost za pravočasno izpeljavo postopka potrjevanja v celoti na toženi stranki oziroma njeni komisiji, se tako izkažejo za neutemeljene. Tožeča stranka res ni imela vpliva na to, kako hitro bo njena vloga po dopolnitvi obravnavana, samo od nje pa je bilo odvisno v kolikšnem času bo vlogo dopolnila oziroma v primeru, če je menila, da so zahteve tožene stranke za dopolnitev in popravo gradiva neutemeljene, bi lahko uporabila možnost iz 3. odst. 14. člena Pravilnika in zahtevala končno oceno že 17.2.2006, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je svoj zaključek, da je tožeča stranka sama odgovorna za trajanje predmetnega postopka potrjevanja učbenika v zadostni meri obrazložilo. Tak zaključek zato ni arbitraren in je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilen, saj je razlika med celotnim trajanjem postopka in seštevkom dni, ki jih je tožeča stranka porabila za dopolnitev vloge, manjša od 90 dni. Rok iz 2. odstavka 15. člena Pravilnika, ob upoštevanju določil 2. odstavka 14. člena Pravilnika o prekinitvi postopka, v obravnavanem primeru ni bil prekoračen.

Tudi pritožbene trditve, da je komisija tista, ki vodi postopek in je dolžna paziti na to, da se postopek potrjevanja izpelje pravočasno tako, da strokovni svet še pred tiskanjem kataloga za prihodnje šolsko leto izda bodisi pozitiven ali bodisi negativen sklep, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je komisija pri svojem delu upoštevala s Pravilnikom določene obveznosti in roke. Za trditve, da bi morala komisija predlagatelju določiti rok za dopolnitev gradiva ter mu ne bi smela nalagati novih dopolnitev in pripomb, pa ni nobene podlage. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da bi morala v konkretnem primeru tožeča stranka, glede na njeno strokovno usposobljenost, gre namreč za založnika z dolgoletno prakso, v postopku predložitve in dopolnjevanja učnega gradiva, če je želela objavo gradiva v katalogu za naslednje šolsko leto, postopati hitreje. Od tožeče stranke je namreč pričakovati, da bo ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (2. odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika). Za prvo dopolnitev učnega gradiva je potrebovala kar 31 dni, za drugo dopolnitev 9 dni, kar je glede na datum oddaje gradiva in datum objave kataloga preveč. Glede obvestila komisije tožeči stranki o oceni zavoda o skladnosti učnega gradiv, za katero je komisija potrebovala 20 dni, pa je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi priče V. F.. Z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je izpoved navedene priče, da je bilo v obravnavanem primeru treba upoštevati čas za pošto (ker je avtorica ocene iz Ptuja), jasna in logična, pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavanem primeru pravilno in popolno ugotovilo.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je postopek potrjevanja učnega gradiva tekel v skladu z roki, navedenimi v Pravilniku, glede na dinamiko ravnanja tako tožeče kot tožene stranke ter tožena stranka ni ravnala v nasprotju s Pravilnikom, je po oceni pritožbenega sodišča pravilen. Preglednica vlog za potrditev učnega gradiva v letih 2004 do 2008 (85 vlog), v ničemer ne dokazuje, da se je v obravnavanem primeru postopek vodil prepočasi, neučinkovito in z nepotrebnimi zavlačevanji, saj iz omenjene preglednice ne izhajajo dejstva v zvezi z obravnavanim postopkom, zgolj pavšalna primerjava dolžine postopkov potrjevanja drugih gradiv, pa za obravnavani primer ni upoštevna.

Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj ima razloge o odločilnih dejstvih zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ugotovitve o neobstoju protipravnega ravnanja na strani tožene stranke v postopku potrjevanja učnega gradiva ni obrazložilo na način, da bi bilo to ugotovitev sploh mogoče preizkusiti, glede na navedeno ni podana.

Pritožbenih navedb, ki zadevajo pomanjkljivost in nepravilnost sodbe v zvezi z obstojem vzročne zveze in škode pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala protipravnega ravnanja tožene stranke, zato se sodišču prve stopnje z ostalimi elementi civilnega delikta ni bilo treba ukvarjati in pritožbene navedbe v tej smeri za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.