Jedro

V opisu očitanega kaznivega dejanja se niti ne zatrjuje, da naj bi obdolženec oškodovanko z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, v posledici česar naj bi mu oškodovanka posodila denar. Strinjati se je potrebno z višjo državno tožilko, da je bil obdolženec partner njene hčerke, zaradi česar mu je zaupala, vendar zgolj njegova obljuba, da ji bo vrnil denar čez mesec dni, ko bo prejel plačo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba višje državne tožilke se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Novi Gorici opr. št. Kt/6406/2020 z dne 30.10.2020, vložen zoper obdolženega S. S., zaradi storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep je višja državna tožilka vložila pritožbo iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP - zaradi kršitve kazenskega zakona. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preučitvi zadeve in pregledu izpodbijanega sklepa v luči pritožbenih navedb, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 ne izhajajo zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja oziroma le-ti niso ustrezno konkretizirani.

5. Kaznivo dejanje goljufije se stori z obarvanim naklepom, pri katerem storilec s preslepitvijo o nekem pomembnem dejstvu želi zavesti oškodovanca, da ta v škodo svojega premoženja kaj stori. O obstoju tega znaka kaznivega dejanja se praviloma sklepa iz okoliščin, pojavnih v zunanjem zaznavnem svetu pred, ob in po storitvi kaznivega dejanja. Namen preslepitve zaradi pridobitve lastne premoženjske koristi in hkratnega oškodovanja drugega z istim dejanjem mora biti objektivno preverljiv, saj je praviloma nepreverljiv dejanski notranji naklep, razen če ne pusti (vsaj posrednih) dokaznih sledi v zunanjem svetu. Zato se glede na ravnanja storilca, zaznana v zunanjem svetu, lahko sklepa, kakšen namen je imel storilec v času relevantnega pravnega posla. Kaznivo dejanje izrecno predvideva položaj, ko storilec oškodovanca zavestno pusti v zmoti glede določenega dejstva (kar pomeni, da je bil v zmoti še pred škodljivim poslom), ki je pomemben z vidika oškodovanca, da ta privoli v zanj škodljiv pravni posel. Zakon izrecno predvideva vzročno povezavo med preslepitvijo in pridobitvijo premoženjske koristi oziroma oškodovanja tretjega.

6. V opisu očitanega kaznivega dejanja se niti ne zatrjuje, da naj bi obdolženec oškodovanko z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto, v posledici česar naj bi mu oškodovanka posodila denar. Strinjati se je potrebno z višjo državno tožilko, da je bil obdolženec partner njene hčerke, zaradi česar mu je zaupala, vendar zgolj njegova obljuba, da ji bo vrnil denar čez mesec dni, ko bo prejel plačo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne zadošča za zaključek o obstoju znakov kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. 7. Glede na povedano, pritožbena izvajanja višje državne tožilke niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.