Jedro

Vsi stroški, ki jih je tožeča stranka priglasila v vlogi z dne 12. 10. 2012, so nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko. Glede na prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP jih je bila zato dolžna poleg glavnice terjatve uveljavljati v stečajnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: zavrglo zahtevek tožeče stranke, da naj ji tožena stranka povrne izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR, zavrglo zahtevek tožeče stranke, da naj ji tožena stranka povrne pravdne stroške, v delu, kjer so bili ti stroški tožeči stranki priznani s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 2543/2011 z dne 14. 9. 2012, zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da naj ji tožena stranka povrne pravdne stroške v delu, kjer teh stroškov ni prijavila v stečajnem postopku nad toženo stranko, kot neutemeljen in zavrnilo zahtevek tožeče stranke za vračilo ustreznega dela plačane sodne takse za redni postopek.

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da predlogu za povrnitev izvršilnih in pravdnih stroškov ter zahtevku za vračilo ustreznega dela plačane sodne takse za redni postopek v celoti ugodi. Podredno je predlagala, da višje sodišče sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje, s stroškovno posledico.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi je bil 22. 5. 2011 na podlagi verodostojne listine zoper toženo stranko izdan sklep o izvršbi VL 68216/2011, ki je bil po obrazloženem ugovoru tožene stranke razveljavljen v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odstopljen pravdnemu sodišču. Pooblaščenec tožeče stranke je 25. 8. 2011 priglasil pooblastilo za zastopanje tožeče stranke, 10. 10. 2011 pa je tožeča stranka doplačala sodno takso za redni postopek po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v znesku 435,00 EUR. Zaradi nastopa posledic stečajnega postopka nad toženo stranko je bil pravdni postopek z 8. 12. 2011 prekinjen. S sklepom z dne 2. 10. 2012 je sodišče prve stopnje postopek nadaljevalo, sklep o izvršbi VL 68216/2011 z dne 22. 5. 2011 razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbo zavrglo, saj je ugotovilo, da je bila terjatev tožeče stranke v celoti priznana v stečajnem postopku. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o predlogu tožeče stranke z dne 12. 10. 2012 za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških izvršilnega in pravdnega postopka ter o zahtevku tožeče stranke za vrnitev sodne takse.

5. Tožeča stranka v zvezi s stroški, ki so bili v stečajnem postopku že prijavljeni, opozarja, da je bil v stečajnem postopku prerekan tek obresti in bi sodišče prve stopnje v tem delu moralo odločati, saj je v izpodbijanem sklepu je samo navedlo, da je bila terjatev delno prerekana. Vendar gre poudariti, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom odločilo le o predlogu tožeče stranke za izdajo dopolnilne odločbe glede stroškov postopka. Na samo terjatev, ki je bila v stečajnem postopku delno priznana, se sklep sodišča prve stopnje z dne 2. 10. 2012 nanaša v delu, v katerem je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi razveljavilo tudi v prvem in tretjem odstavku izreka sklepa ter tožbo zavrglo. Zoper to odločitev pa se tožeča stranka ni pritožila. Za prerekani del terjatve (ki se nanaša na zakonske zamudne obresti) je bila, skladno s sedmim odstavkom 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), tožeča stranka tudi dolžna v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje predmetnega pravdnega postopka, ki je bil zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prekinjen, česar ni storila.

6. Tožeča stranka nadalje uveljavlja, da preostalih stroškov, ki jih v stečaju ni priglasila (torej sodne takse, ki jo je že plačala), do uvedbe stečajnega postopka ni mogla priglasiti, glede na to, da ima v skladu z določili ZPP pravico uveljavljati stroške do zaključka samega postopka oziroma jih mora uveljavljati po 15 dneh po izdaji sklepa o ustavitvi postopka. Navedeno ne drži, saj so vsi stroški, ki jih je tožeča stranka priglasila v vlogi z dne 12. 10. 2012 (stroški v izvršilnem postopku, nagrada za postopek po tar. št. 3100 Odvetniške tarife - OdvT, sodna taksa za redni postopek, pavšalni stroški po OdvT in DDV), nastali pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko. Glede na prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP jih je bila zato dolžna poleg glavnice terjatve uveljavljati v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno, upoštevaje peti odstavek 296. člena ZFPPIPP, stroškovni zahtevek tožeče stranke tudi v tem delu zavrnilo.

7. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve, da tožeča stranka ni mogla z gotovostjo pričakovati rezultata odločitve stečajnega upravitelja glede priznanja same terjatve in so torej zahteve po prijavi vseh stroškov že ob uvedbi stečajnega postopka oziroma v roku treh mesecev po uvedbi, ne da bi se vedelo, kakšen status bo terjatev imela, neutemeljene. V primeru, da stečajni upravitelj terjatev prereka, stečajni upnik, torej tožeča stranka, s predlogom za nadaljevanje predmetnega pravdnega postopka namreč lahko doseže odločitev o utemeljenosti svojega zahtevka, posledično torej tudi zahtevka za povračilo pravdnih stroškov. Odločitev sodišča prve stopnje v I., II. in III. točki izreka izpodbijanega sklepa je zato pravilna.

8. Tožeča stranka v zvezi z zahtevkom za povračilo ustreznega dela plačane sodne takse za redni postopek meni, da odločitev sodišča ni v skladu z namenom in smislom same določbe o vrnitvi sodne takse. Do zavrženja tožbe namreč naj ne bi prišlo zaradi nastopa stečajnega postopka, temveč zaradi dejstva, da je bila terjatev v stečajnem postopku priznana. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, kar je tudi ustaljeno stališče sodne prakse, da ZST-1 za primere, ko je tožba zavržena zaradi dejstva, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, ne predvideva vračila plačane sodne takse, ne glede na dejstvo, da je bila terjatev tožeči stranki priznana. Po 36. členu ZST-1 ima namreč pravico do vrnitve takse, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati, kdor je plačal takso, večjo od predpisane, in kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Tudi zavrženje tožbe je sodno dejanje, zato v obravnavanem primeru ne gre za nobeno od situacij, v kateri je stranka upravičena do vračila sodne takse.

9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora višje sodišče po drugem odstavku 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, je višje sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.