Jedro

Prva toženka ni izkazala upravičenih razlogov za preložitev naroka. O tem sodišče nobene od strank ni dolžno obveščati. Če namreč stranka ne prejme obvestila sodišča o preložitvi, to pomeni, da bo sodišče narok opravilo. Če se stranka naroka ne udeleži, mora trpeti morebitne škodljive posledice svoje odsotnosti.

Pravna posledica pristopa k dolgu je, da podpisnik pogodbe upniku odgovarja tako kot dolžnik, to je prva tožena stranka, kot tudi pristopnika k dolgu, mož in sin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.010,31 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v petnajstih dneh, od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. V izpodbijani sodbi je sodišče toženi stranki naložilo, da je dolžna nerazdelno plačati tožeči znesek 27.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2013 do plačila (I.) ter pravdne stroške v višini 1.969,04 EUR s pripadki (II.).

2. Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi navaja, da druga in tretja tožena stranka tožbe nista prejeli, da je vse tri vročilnice podpisala prva tožena stranka in to celo s podpisom „M. K.“, zato vročitev ni bila opravljena skladno z določilom 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da se tožba vroča stranki osebno, pri čemer se za osebno vročitev šteje vročitev, ki je skladna s 141. a členom ZPP. Druga in tretja tožena stranka nista prejeli niti naslednjih pisanj: vabilo na narok 16. 10. 2018, obvestilo o preklicu naroka z novim vabilom za dan 5. 12. 2018, pa tudi če bi bili pravilno vabljeni, od prejema vabila do razpisanega naroka stranki nista imeli na voljo trideset dni. Zato drugo in tretje toženi nista mogli sodelovati v postopku in podlage za izdajo zamudne sodbe ni. Sodišče ni izvedlo pripravljalnega naroka in ni sprejelo programa vodenja postopka. Iz zapisnika ni razvidno, ali je bila glavna obravnava javna. Prva tožena je na tožbo odgovorila, nato pa izostanek na narok dne 5. 12. 2018 opravičila. Sodišče prošnji za preložitev naroka ni ugodilo, a stranke o tem ni obvestilo, niti je ni pozvalo, naj predloži ustrezno zdravniško potrdilo, da ni zmožna udeležbe na naroku, ker ji to kot laični osebi ni bilo znano. Sodišče je prezrlo, da je bilo dokazno breme, da je bil denar prvi toženki izročen, na tožeči strani. Zmoten je materialnopravni zaključek, da sta drugo in tretje tožena stranka pristopili k dolgu, saj to iz izjave, na katero se sodišče sklicuje, ne sledi. Na koncu podaja še ugovor zastaranja obresti, ki so v plačilo zapadle več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče v konkretnem primeru ni odločilo z zamudno sodbo, ampak po izvedenem naroku za glavno obravnavo, na katerega nobena od pravilno vabljenih toženih strank ni pristopila. Pritožbena navedba, da obravnava ni bila javna, je pavšalna in zato neutemeljena. Sodišče je razpisalo pripravljalni narok, a zaradi odsotnosti vseh treh toženih strank ni bilo možnosti, da bi skupaj s tožečo stranko odprto razpravljali o pravnih in dejanskih vidikih spora. Sodišče je skladno z določilom 279. člena ZPP sprejelo sklep glede predlaganih dokazov in obravnavo zaključilo na prvem naroku za glavno obravnavo, ker je ocenilo, da je zadeva zrela za odločitev in da zato prelaganje obravnave ni smiselno (279. c člen v zvezi z 279. č členom ZPP).

6. Kot sledi iz podatkov v spisu, vse tri tožene stranke živijo v istem gospodinjstvu, na naslovu ... M. in F. K. sta zakonca, A. pa njun sin. V pritožbenem postopku ni spora o okoliščini, da je bila tožba prvi toženi stranki M. K. pravilno vročena z osebno vročitvijo. Skladno z določilom prvega odstavka 140. člena ZPP, ji je bila vročena tudi tožba za njenega moža. Ker pritožba niti ne navaja, da M. in F. K. ne bi bila člana istega gospodinjstva, je vročitev tožbe za drugi toženi stranki skladna s prvim odstavkom 140. člena ZPP in zato pravilna. Iz vročilnice za vročanje tožbe tretji toženi stranki izhaja, da je kot prejemnik podpisan K., torej tretje toženi, in da mu je bilo pisanje izročeno 30. 4. 2018. Tretje toženi sicer ima možnost, da dokazuje, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, ali da je javna listina nepravilno sestavljena, a bi to lahko dosegel samo z dokazno podprtimi trditvami v smislu določila četrtega odstavka 224. člena ZPP. Na tretjem tožencu je bilo dokazno breme, da dovolj konkretizirano izpodbija pravilnost izpolnjene vročilnice in zato ponudi tudi kakšen dokaz, vsaj lastno zaslišanje, vendar tega bremena ni zmogel, zato pritožbena navedba o nepravilnem vročanju tožbe tretje toženi stranki ni utemeljena.

7. Glavna obravnava za 21. 11. 2018 je bila preklicana in stranke so bile na obravnavo 5. 12. 2018, kot sledi iz povratnic, pripetih k list. št. 12, vabljene z vabilom ZPP-E Vab-pln.e1, z obrazcem, ki je dostopen na spletni strani sodišč. Iz obrazca sledi, da je to vabilo strankam na pripravljalni in prvi narok za glavno obravnavo. Iz priloženih vročilnic za vabilo na narok 5. 12. 2018 sledi, da je bilo obvestilo o prispeli pošiljki drugo in tretje toženi stranki vročeno 25. 10. 2018 in da se je torej 15-dnevni rok iztekel 9. 11. 2018. Vabilo za glavno obravnavo se šteje za vročeno 10. 11. 2018 (fikcija vročitve), kar je res pet dni manj, kot je predpisano v tretjem odstavku 279.c člena ZPP, vendar pa je to relativna kršitev postopka in ker pritožnik ne navaja, kako je ta kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, se pritožbena navedba v smislu določila prvega odstavka 339. člena ZPP pokaže kot neutemeljena.

8. V smislu določila 115. člena ZPP lahko stranka zaradi zdravstvenih razlogov doseže preložitev naroka le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Opravičilo mora biti vedno podprto z dokazom, zdravniškim opravičilom, izdanim na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

9. Prva tožena stranka je 30. 11. 2018 zaprosila sodišče, da zaradi njene bolezni preloži narok, razpisan za 5. 12. 2018. Sodišče njenemu predlogu utemeljeno ni sledilo, ker ni zadostila pogojem, kot jih določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Kot sledi iz uradnega zaznamka na strani 22 spisa, je sodišče zaključilo, da prva toženka ni izkazala upravičenih razlogov za preložitev naroka. O tem sodišče nobene od strank ni dolžno obveščati. Če namreč stranka ne prejme obvestila sodišča o preložitvi to pomeni, da bo sodišče narok opravilo. Če se stranka naroka ne udeleži, mora trpeti morebitne škodljive posledice svoje odsotnosti. Prva tožena stranka niti v pritožbenem postopku, kjer jo zastopa odvetnik, dokaza, da je za odsotnost na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo imela upravičene razloge, ni predložila. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je opravilo narok za glavno obravnavo v odsotnosti vseh treh toženih strank, na naroku izvedlo dokaze in odločilo na podlagi tako izvedenih dokazov. S tem nista bili kršeni pravici toženih strank do izjave in načelo kontradiktornosti.

10. Sodišče je odločalo v okviru trditev, ki jih je tožeča stranka podala v tožbi in prvotožena v odgovoru na tožbo, ter na podlagi dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka (tožena dokazov ni predlagala). Navedb in ugovora zastaranja, ki jih je tožena stranka prvič navedla v pritožbi, višje sodišče ne more upoštevati, saj razlog, s katerim opravičuje zamudo, po vsem navedenem ni opravičljiv (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Iz izpovedbe tožnice izhaja, da je prvi toženi stranki 15. 11. 2010 v gotovini posodila 27.000 EUR, da bo poplačala kredite, in da se je prva tožena zavezala, da bo ta znesek vrnila najkasneje do 30. 6. 2013. Prva tožena je to potrdila s podpisom sklenjenega ustnega dogovora (A2). Prva tožena stranka je v odgovoru na tožbo sicer navedla, da ji denar nikoli ni bil izročen in da je ustni dogovor podpisala zaradi ustrahovanja, a hkrati tudi navedla, da je sama denarne zneske izročala D. Š., ki naj bi jih izročala tožeči stranki, in da ji je skupaj izročila 13.080 EUR, tretje toženi pa 14. 10. 2013 še znesek v višini 14.000 EUR, skupaj 27.080,00 EUR.

12. Navedbe prve tožene stranke v odgovoru na tožbo so kontradiktorne. Po eni strani zanika, da bi ji bil znesek 27.000 EUR kadarkoli izročen, po drugi strani pa skuša prepričati sodišče, da sta celoten znesek, skupaj s sinom, vrnila. Tudi navedba prve tožene stranke, da je izjavo z dne 15. 11. 2010 podpisala zaradi ustrahovanja, je pavšalna in neargumentirana. Glede na to, da sta skupaj njen mož in sin po dveh letih in pol od prejema denarja (19. 6. 2013) s podpisom potrdila, da se z izjavo žene oziroma matere strinjata, in se zavezala, da bo dolg poplačan v čimkrajšem možnem času, in je tretje toženi 26. 6. 2013 svoj podpis overil še na Upravni enoti, tudi pritožbeno sodišče ne more slediti verziji dogodka, kot ga ponuja prva tožena stranka.

13. Pristop k dolgu je opredeljen v 432. členu Obligacijskega zakonika. To je pogodba med upnikom in tretjim, s katero se ta upniku zavezuje, da bo izpolnil njegovo terjatev do dolžnika, s čimer stopi tretji v zavezo poleg dolžnika. Pravna posledica pristopa k dolgu je, da podpisnik pogodbe upniku odgovarja tako kot dolžnik, to je prva tožena stranka, kot tudi pristopnika k dolgu, mož in sin.

14. Tožena stranka tožbenim navedbam, da sta drugo in tretje toženi pristopila k dolgu prve toženke do konca obravnave na prvi stopnji ni ugovarjala. Zato sodišče ni imelo podlage, da izjave, da se drugo in tretje toženi strinjata z izjavo prve tožnice, da bodo posojilo poplačali v čimkrajšem možnem času s posojilom, ne obravnava drugače kot pristop k dolgu.

15. Ker tožena stranka ugovor zastaranja zamudnih obresti za tri leta pred vložitvijo tožbe uveljavlja šele v pritožbenem postopku, je ugovor prepozen in zato neutemeljen.

16. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožena stranka, ki je v pritožbenem postopku propadla, mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo. Stroški so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo, njihova natančna specifikacija sledi iz stroškovnika, ki je v spisu (184. člen v zvezi z 176. členom ZPP).