U-I-95/00

4. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Iztoka Daria Šilca iz Ljubljane in Želimirja Šetine iz Novega mesta na seji dne 4. julija 2002

s k l e n i l o:

Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 - popr., 72/98, 6/99, 66/2000 in 111/01) se zavrnejo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Prvi pobudnik meni, da je Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) protiustaven, ker ne predvideva možnosti oprostitve plačila povprečnine za oškodovanca, ki prevzame kazenski pregon od državnega tožilca, enako, kot je to predvideno za obdolženca. Sam je bil v kazenskem postopku, ki ga je prevzel od državnega tožilca, obsojen na plačilo povprečnine, ki je po lastnih trditvah ne more plačati, saj prejema le denarni dodatek, vzdrževati pa mora sebe in hčerko. Skladno s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je mogoče oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. ZKP tega vprašanja za druge udeležence kazenskega postopka, konkretno za oškodovanca kot tožilca, ne ureja, zato je po njegovem mnenju v tem pogledu protiustaven. Ustavnemu sodišču predlaga, naj to protiustavnost ugotovi in naloži Državnemu zboru, naj uredi oprostitev plačila povprečnine tudi za oškodovanca, ki prevzame pregon od državnega tožilca, na način, kakor je to urejeno za obdolženca.

2.Drugi pobudnik je vložil dve med seboj enaki pobudi za oceno ustavnosti. V obeh meni, da je določba 95. člena ZKP protiustavna, ker spravlja njega kot subsidiarnega tožilca v neenakopraven položaj. Obdolženca je mogoče oprostiti povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati, taka možnost pa ni predvidena za oškodovanca kot tožilca. Ker je sam brez službe in ker bi plačilo stroškov kazenskega postopka ogrozilo vzdrževanje njegove družine, je v neenakopravnem položaju z obdolžencem in tako niso vsi pred zakonom enaki.

3.O navedbah v prvi pobudi so se izjavili Ministrstvo za pravosodje, Vlada ter Sekretariat Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve (v nadaljevanju Sekretariat DZ). Na ostali dve pobudi o njej obveščeni organi niso odgovorili.

4.Ministrstvo za pravosodje in Vlada sta poslala enaki mnenji. V njih pojasnjujeta, da je zakonodajalec s takšno ureditvijo želel preprečiti nekritična in nepotrebna prevzemanja kazenskega pregona. Poleg tega naj bi bil državni tožilec skladno z legalitetnim načelom dolžan preganjati storilca, če je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, zato oškodovancu zaradi pregona v resnici ni treba trpeti nobenih stroškov.

5.Sekretariat DZ v svojem odgovoru poudarja, da je pregon storilcev kaznivih dejanj in njihovo kaznovanje v splošnem interesu. Sprožitev in vodenje kazenskih postopkov je funkcija državnih organov, ki se financirajo iz proračuna, zato oškodovanec v tem postopku ne nosi nobenih stroškov. Oškodovančevi interesi so posebej zavarovani z možnostjo dejavne udeležbe pri različnih procesnih dejanjih, poleg tega pa lahko oškodovanec predlaga izvedbo dokazov. Pravica, da lahko oškodovanec nastopi kot subsidiarni tožilec, pomeni za oškodovanca sicer dodatno možnost zavarovanja svojih interesov, hkrati pa tudi tveganje in lastno odgovornost, če se izkaže, da je državni tožilec z odstopom od pregona ravnal pravilno. Da ne bi oškodovanci po nepotrebnem in preveč lahkotno ter neodgovorno prevzemali kazenskega pregona, je bilo upravičeno zaostriti odgovornost oškodovanca kot tožilca tudi tako, da ga je mogoče obremeniti s stroški kazenskega postopka.

Oškodovanec kot tožilec prav tako uživa ustrezno varstvo v primeru nezmožnosti plačila stroškov kazenskega postopka. Skladno s 131. in 132. členom ZKP se sodba oziroma sklep o stroških izvršita po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek, v katerem se vedno upošteva socialni položaj zavezanca.

6.Na navedbe Sekretariata DZ se je odzval prvi pobudnik. Meni, da je kazenski postopek samostojen postopek, zato bi bilo treba vprašanje oprostitve plačila stroškov oškodovanca kot tožilca urediti v ZKP. Že samo dejstvo, da je vprašanje oprostitve plačila stroškov, ki bi jih moral nositi obdolženec, urejeno v ZKP, oškodovanca kot tožilca pa se napotuje na druge predpise in postopke, kaže na neenakost strank v kazenskem postopku. Zato bi bilo spričo določbe drugega odstavka 14. člena Ustave treba obe vprašanji urediti v ZKP.

B.

7.Temeljni namen kazenskega postopka je zagotoviti, da se nikogar, ki je nedolžen, ne bi obsodilo in da bi se vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, omogočilo pošteno sojenje. Spričo posebej občutljivega položaja obdolženca je ta deležen posebnega pravnega varstva, ki se izraža skozi ustavne določbe, določbe veljavnih mednarodnih dokumentov in določbe zakona, ki ureja kazenski postopek. Kazenski postopek zato tožilca in obdolženca ne obravnava enako, temveč upravičeno daje poseben poudarek varovanju pravic obdolženca. Če se oškodovanec odloči, da bo nadaljeval oziroma prevzel kazenski pregon, se mora podrediti temeljnemu namenu kazenskega postopka, pravilom, ki urejajo ta namen, in sprejeti nesimetrično urejen postopek. Oškodovanca k prevzemu kazenskega pregona ne sili nobena določba pravnega reda. S tem, ko se je svobodno odločil za nadaljevanje oziroma prevzem kazenskega postopka, se šteje, da je svobodno in v celoti prevzel tudi breme formalno neenakega položaja z obdolžencem. Na dejstvo, da mora oškodovanec, ki prevzame kazenski pregon od državnega tožilca, sprejeti namen kazenskega postopka, se podrediti pravilom, ki urejajo ta namen, in upoštevati z Ustavo zagotovljene pravice obdolženca, je Ustavno sodišče opozorilo že v odločbi št. Up- 285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 115).

8.Ni mogoče zanikati, da lahko posamezne odločbe, ki jih izda sodišče v kazenskem postopku na podlagi zakona, ki ureja ta postopek, neposredno ali vsaj posredno posegajo v pravice ali pravne interese oškodovanca, ki je prevzel kazenski pregon od državnega tožilca. Takšna odločba je lahko v določenih primerih tudi odločba o stroških, ki jih skladno z določbo tretjega odstavka 96. člena ZKP nosi oškodovanec kot tožilec.

9.Zaradi omejitve števila nepotrebnih prevzemov kazenskega pregona s strani oškodovanca se je zakonodajalec odločil, da v primeru končnega neuspeha oškodovanca kot tožilca obremeni s plačilom stroškov kazenskega postopka, kot to določa tretji odstavek 96. člena ZKP. Čeprav je takšna rešitev v posameznih primerih, še posebej, kadar gre za oškodovanca v slabem gmotnem položaju, trda, pa očitno ni v nasprotju z Ustavo glede na povedano o temeljnem namenu kazenskega postopka (točki 7 in 8 te obrazložitve). Obdolženec in oškodovanec kot tožilec sta v kazenskem postopku v tolikanj neenakem položaju, da je tudi vprašanje oprostitve plačila stroškov zakonodajalec lahko uredil različno. Skladno s širokim poljem proste presoje je tako smel odločiti, da za oškodovanca kot tožilca sploh ni predvidel možnosti, da bi ga sodišče, ki odloča v kazenskem postopku, oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

10.Glede na navedeno ZKP očitno ni v neskladju z Ustavo, čeprav ureja vprašanje oprostitve plačila stroškov kazenskega postopka za obdolženca, ne pa tudi za oškodovanca kot tožilca.

11.Če pa se oškodovanec v slabem gmotnem položaju kljub tveganju odloči in prevzame kazenski pregon, pa je na koncu obsojen na plačilo dela ali vseh stroškov kazenskega postopka, se odločba o stroških skladno s prvim odstavkom 131. člena ZKP izvrši po določbah, ki veljajo za izvršilni postopek. Če bi bil socialni položaj dolžnika zaradi slabega gmotnega položaja ogrožen z neposredno izvršitvijo odločbe o stroških, lahko po določbah zakona, ki ureja izvršilni postopek, uveljavlja oprostitve in omejitve izvršbe.

12.Ker so pobude za oceno ustavnosti ZKP očitno neutemeljene, jih je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam - Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejelo soglasno.

PREDSEDNICA dr. Dragica Wedam-Lukić