Jedro

Ker je v konkretnem primeru tožnica vložila tožbo za plačilo zahtevane razlike stroškov prevoza na delo in z dela, ne da bi sprožila arbitražni postopek pri svojem delodajalcu, kot je bilo določeno s pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je v sporu zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zavrglo tožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo. Poleg tega je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 227,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo, medtem ko tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi dne 1. 7. 2004 v času, ko je 2. odstavek 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) določal, da se lahko delavec in delodajalec dogovorita s pogodbo o zaposlitvi o reševanju spora pred arbitražo, medtem ko je bila s spremembo tega zakona (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 103/2007) navedena določba spremenjena v tem, da se lahko delodajalec in delavec najkasneje v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti oziroma odpravi kršitve sporazumeta o reševanju spora pred arbitražo. Zakonodajalec je v tako spremenjeni določbi črtal besedilo, da se delavec in delodajalec lahko dogovorita v takšnem reševanju medsebojnih sporov v pogodbi o zaposlitvi. Takšna sprememba navedene določbe je bila sprejeta z namenom preprečitve, da bi delodajalec kot močnejša stranka izkoristil svoj položaj in prisilil delavca k sklenitvi arbitražnega sporazuma v pogodbi o zaposlitvi. V skladu z navedenimi razlogi meni, da je določba 23. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2004 nična. Stranki naj bi reševali medsebojne spore strpno, mirno in brez zavlačevanja. Po določbi 2. odstavka 186. člena Kolektivne pogodbe poslovnega sistema A. d.d. (v nadaljevanju PKP) lahko delavec v roku 30 dni od poteka za izpolnitev obveznosti oziroma odprave kršitve s strani delodajalca vloži tožbo na delovno sodišče ali sproži arbitražni spor. Navedena določba v PKP ne predvideva izključne pristojnosti arbitraže, temveč daje delavcu izbiro, pri katerem organu bo uveljavil varstvo svojih pravic. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje v sporu pravilno odločilo. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi sporazumeli, da bosta vse spore, ki bi nastali pri uresničevanju pravic obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, reševali pred arbitražo. Šele če arbitraža o morebitnem zahtevku v postavljenem roku ne bi odločila, bi lahko tožnica svoj zahtevek uveljavila pred delovnim sodiščem. V konkretnem primeru tožnica ni imela izbirne pravice, saj je reševanje spora lahko zahtevala samo pred arbitražo tožene stranke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi z izdanim sklepom kot z izvedenim postopkom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

V tem sporu je pravna podlaga za uveljavljanje sodnega varstva določena v 23. členu ZDSS-1, po katerem je v primeru, ko je z zakonom ali kolektivno pogodbo določen obvezen postopek za mirno rešitev spora, dopustna tožba pod pogojem, da je bil takšen postopek predhodno začet, pa ni bil uspešen. Šteje se, da ni bil uspešen, če med strankama ni bil dosežen sporazum v 30 dneh od začetka postopka za mirno rešitev spora. Tožnica v sporu uveljavlja od tožene stranke plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela, nastalih v času od meseca januarja 2005 do decembra 2006. Sodišče prve stopnje je v sporu tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke, ker tožnica predhodno v zvezi z navedenim zahtevkom ni sprožila postopka pri arbitraži tožene stranke.

Procesne predpostavke so okoliščine in lastnosti, ki morajo biti podane, da je lahko dopustno obravnavanje zadeve pred sodiščem. Sodišče pazi na procesne predpostavke po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru je imela tožnica v določbi 23. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med strankama dne 1. 7. 2004, dogovorjen obvezen postopek za mirno rešitev spora. Takšen način reševanja sporov je predpisan tudi v določilih PKP. V tej zvezi pa ni tožnica v ničemer izpodbijala pogodbe o zaposlitvi, posebno v določbah varstva pravic in obveznosti, ki se nanašajo na postopek reševanja sporov pred arbitražnim organom tožene stranke.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča predstavlja arbitražni dogovor pravico in dolžnost pogodbenih strank, da bosta reševali medsebojne spore na način, kot je zapisan v pogodbi o zaposlitvi. Ta je bila sklenjena še v času prejšnje določbe 2. odstavka 205. člena ZDR, ki je predpisovala možnost sklenitve arbitražnega dogovora v pogodbi o zaposlitvi. Zato se tožnica na kakršnokoli spremembo navedene določbe, da ni bilo podane pravne podlage za sklenitev takšnega dogovora, ne more sklicevati. Poleg tega se njeni zahtevki, ki so predmet spora, nanašajo na obdobje pred sprejetjem ZDR-1. Ker je v konkretnem primeru vložila tožbo za plačilo zahtevane razlike prevoznih stroškov, ne da bi sprožila arbitražni postopek pri svojem delodajalcu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je v sporu zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zavrglo tožbo.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Zato je zavrnilo tožničino pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Tožena stranka je v zvezi z odgovorom na pritožbo priglasila stroške. Pritožbeno sodišče je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške, saj njen odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).