Jedro

Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) je kršeno, če stranki pred izdajo prvostopne odločbe ni dana možnost, da se o pridobljenih podatkih oziroma dokazih, ki so bili odločilni za izdajo prvostopne odločbe, izjavi in ponudi dokaze za obrambo svojih pravic.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije z dne 26. 2. 2001 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A, Izpostave A z dne 10. 10. 2000, s katero mu je bila v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1997. V obrazložitvi izpodbijane odločbe citira 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00), 4. alineo prvega odstavka 15. člena, 5. alineo prvega odstavka 16. člena in četrti odstavek 18. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 7/95 in 44/96) ter ugotavlja, da je iz spisov zadeve razvidno, da je organ prve stopnje izvedel za nova dejstva po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 1997 že dokončna. Z dopisom Davčnega urada B z dne 29. 8. 2000 je bil prvostopnemu organu namreč posredovan podatek iz postopka nadzora poslovanja družbe AAA d.o.o., B, da so bile pri družbi ugotovljene nepravilnosti pri obračunavanju davka od osebnih prejemkov. S prvostopno odločbo je po mnenju tožene stranke prvostopni organ v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 1997 poleg dohodkov, ki so že bili upoštevani pri odmeri dohodnine, tožniku v osnovo za dohodnino pravilno vštel tudi znesek drugih prejemkov v višini 2.133.333 SIT, pri čemer se je skliceval na ugotovitve nadzornega postopka. Iz odločbe z dne 7. 8. 2000, izdane družbi AAA d.o.o., B je razvidno, da je družba zaposlenim od leta 1995 do leta 1998 izplačala 38 milijonov tolarjev denarnih nakazil, ki naj bi predstavljala posojila, vendar za nobeno nakazilo ni predložila dokumenta, iz katerega bi bila razvidna narava nakazila (poslovnega dogodka) v času njegovega nastanka. Posojilne pogodbe za nakazila zaposlenim v letu 1997, ki so bile davčnemu organu predložene v postopku nadzora, so bile sklenjene naknadno v letu 2000, zaradi česar jih davčni organ ni mogel upoštevati. Poslovna listina, ki izpričuje poslovni dogodek, mora biti namreč sestavljena ob času in na kraju njegovega nastanka. V nadaljevanju obrazložitve še ugotavlja, da iz podatkov spisa izhaja tudi to, da zaposleni v letu 1997 niso začeli vračati prejetih nakazil, temveč so nekateri kredit začeli vračati šele v letu 2000, nekateri pa sploh še ne. Iz plačilnih list, ki jih je tožnik priložil k pritožbi, pa se ne da ugotoviti, ali odtegljaj kredita predstavlja vračilo v letu 1997 nakazanih sredstev. Tako tožena stranka zaključuje, da je tožnik v obravnavanem letu iz naslova kratkoročnih finančnih naložb prejel nakazilo v višini 1.600.000 SIT, kar preračunano v bruto osnovo predstavlja prejemek v višini 2.133.333 SIT in se v skladu z določbo 5. alinee prvega odstavka 16. člena ZDoh všteva v osnovo za odmero dohodnine.

Tožnik v tožbi navaja, da je od družbe AAA d.o.o., B, v kateri je zaposlen, v letu 1997 prejel posojilo v višini 1.600.000 SIT, ki ga redno odplačuje. Z nakazilom posojila s strani družbe AAA d.o.o. in s prejemom le-tega s strani tožnika, kot konkludentnim dejanjem, je bila sklenjena posojilna pogodba ter izkazana volja družbe AAA d.o.o., da da posojilo in tožnika, da posojilo sprejme. Pri tem se sklicuje na določbe 557. in 562. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78). Iz njegovih plačilnih list za marec, oktober in november 2000 izhaja, da je plačal obroke posojila v znesku 20.000 SIT, 5.734 SIT, 30.000 SIT, 2.898 SIT, 30.000 SIT in 2.898 SIT. Pravi, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov, kot tudi ne razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in citira 214. člen ZUP. Dalje navaja, da je tožena stranka posojilno pogodbo, sklenjeno med tožnikom in družbo AAA d.o.o. samovoljno preoblikovala v osebni prejemek, s čimer je spremenila pravno podlago. Sodišču predlaga, da tako izpodbijano kot prvostopno odločbo odpravi in razsodi, da je mu je tožena stranka dolžna povrniti vse stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. točke 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Iz upravnih spisov zadeve izhaja, da je Davčni urad B z dopisom z dne 29. 8. 2000 prvostopnemu organu sporočil, da je v postopku inšpiciranja pravne osebe AAA d.o.o. ugotovil, da le-ta od drugih prejemkov z značajem nagrad in od izplačil za pogodbena dela ni obračunala in plačala davka od osebnih prejemkov, in sicer je posredoval podatek, da je tožnik od navedene pravne osebe v letu 1997 prejel neto znesek 1.600.000 SIT. Na podlagi teh podatkov in citirane določbe 1. točke 260. člena ZUP je prvostopni organ dne 31. 8. 2000 izdal sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za leto 1997 tožniku, nato pa dne 10. 10. 2000 ob upoštevanju pridobljenih podatkov prvostopno odločbo. Pri tem pa po podatkih spisov tožniku pred izdajo prvostopne odločbe ni bila dana možnost, da se o pridobljenih podatkih oziroma dokazih, ki so bili odločilni za izdajo prvostopne odločbe, izjavi in ponudi dokaze za obrambo svojih pravic. S tem je bilo kršeno temeljno načelo upravnega postopka - načelo zaslišanja stranke, ki je določeno v 9. členu ZUP in po katerem je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tako ima stranka v skladu z določbo prvega odstavka 146. člena ZUP pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba (četrti odstavek 146. člena ZUP). Po povedanem torej tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v obnovljenem postopku zaradi varstva njegovih pravic in pravnih koristi. Te kršitve pa ni odpravila niti tožena stranka, čeprav po določbi 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Ker so bila torej kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotovljeno pomanjkljivost odpraviti tako, da bo dala tožniku možnost udeležbe v postopku ter o zadevi ponovno odločiti v roku, določenem v tretjem odstavku 60. člena ZUS. Ker je bilo izpodbijano odločbo treba odpraviti že iz navedenega razloga bistvene kršitve določb postopka, sodišče ni presojalo tožbenega ugovora glede narave spornih prejemkov.

Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka pa je bilo treba zavrniti, ker je sodišče odločalo le o zakonitosti upravnega akta. V takem primeru v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.