Jedro

Konceptualno se je veljavnost ustne daritve pogojevala z dejansko izročitvijo. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je temeljila na prejšnjih pravnih pravilih, je zahtevke za izpolnitev pogodb (v primeru ustne podaritve in izročitve v posest) priznavala preko uporabe teorije o realizaciji oziroma konvalidaciji.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je o zahtevku po tožbi razsodilo, da je toženec dolžan izprazniti mansardno stanovanje na naslovu ..., parc. št. 1, k. o. X (ID ...), ID znak ..., in se iz njega izseliti v roku 60 dni od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ter da je toženec dolžan povrniti tožnikoma pravdne stroške v višini 785,92 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku paricijskega roka dalje do plačila (1. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, da je toženec (po tožbi) do 1/8 solastnik nepremičnine parc. št. 1, k. o. X (ID znak ...) in da sta tožnika (po tožbi) v roku 15 dni dolžna izstaviti tožencu (po tožbi) za vknjižbo solastninske pravice primerno listino, na podlagi katere bo na nepremičnini parc. št. 1, k. o. X (ID znak ...) mogoč zemljiškoknjižni prenos solastninske pravice na toženca do 1/8, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba, ter da sta tožnika (po tožbi) dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec (po tožbi, tožnik po nasprotni tožbi, v nadaljevanju toženec) in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je svoj solastniški status uveljavljal s trditvami, da sta sporno mansardno stanovanje izdelala skupaj z bivšo soprogo, ki je hči tožnikov, ob soglasju tožnikov, ki sta jima ustno podarila tedaj popolnoma neurejeno podstrešje hiše in jima dovolila, da si v njem izdelata stanovanje. Tožnika (toženca po nasprotni tožbi, v nadaljevanju tožnika) sta navajala, da sta toženec in hči dobila v uporabo mansardno stanovanje, kar pa ne drži, saj stanovanje ni obstajalo in sta si ga izdelala sama, s svojim denarjem, v popolnoma neurejenem podstrešju. Podstrešja nista dobila zgolj v uporabo, pač pa jima je bilo podarjeno, da si na njem izdelata stanovanje. Tožnika nista ničesar kupila, vse sta financirala toženec in njegova bivša soproga. Tožnika sta prerekala njegova vlaganja in delo, pa vendarle sta v odgovoru na nasprotno tožbo priznala vsaj to, da je toženec prispeval les za ostrešje. Glede ostalih vlaganj je toženec predlagal zaslišanje prič J. in Z. B., M. in B. Z. ter S. N., a je sodišče ta dokazni predlog zavrnilo. Ključno za zavrnitev teh dokazov in posledično za razsojo je zaključek sodišča, da tudi če bi toženec uspel dokazati, da sta tožnika ustno dajala obljube, da njemu in hčeri v last podarita stanovanje oziroma podstrešje, bi bila to zgolj darilna obljuba, ki pa ni iztožljiva. To stališče sodišča čudi, saj je toženec v spornem stanovanju s soprogo mirno živel od leta 1991 (in z njim do leta 2011 tudi soproga, pri čemer sta ga imela v posesti od leta 1988, ko sta ga pričela urejati), zato je v materialno pravnem smislu sklepati, da ni šlo zgolj za darilno obljubo, pač pa za darilno pogodbo, ki je bila tudi dejansko izpolnjena. Sodišče bi zato moralo zaslišati predlagane priče, še posebej zato, ker nihče od tožnikov ni bil zaslišan, pač pa le toženčeva bivša soproga, ki do njega goji izrazito negativna čustva in ni govorila čisto po pravici. Zaradi zmotnega oziroma preuranjenega sklepanja o obstoju darilne pogodbe in posledično zavrnitve zaslišanja predlaganih prič je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zmotno glede toženčevih trditev o vlaganju v izdelavo stanovanja v neurejenem podstrešju poudarilo, da je to lahko le predmet obligacijskopravnega zahtevka lastnika iz naslova vlaganj, ki pa ga toženec v tem sporu ni postavil. Pri tem je sodišče spregledalo, da stanovanje ni bilo izdelano v času, ko je že veljal Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki je opustil možnost pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu, pač pa že prej in sicer v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ki je to možnost izrecno dopuščal, zato je njegov stvarnopravni zahtevek povsem upravičen, posledično pa je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Ker sta tožnika vedela in se strinjala s tem, da toženec s soprogo stanovanje zgradi v njuni hiši, in ker sta jima na razpolaga dala prostor ter jima tudi jasno dala vedeti, da je to sedaj njuno, je šlo smiselno za dogovor o nastanku solastnine, pri čemer je za natančnejšo določitev solastniških deležev potreben tudi dokaz s postavitvijo izvedenca, ki ga je sodišče zavrnilo in s tem onemogočilo pravilno ugotovitev dejanskega stanja. S tem, ko je toženec sporno stanovanje uporabljal in imel v posesti od leta 1988 do 2011, torej 23 let, ves čas prepričan, da je njegova posest zakonita in dobroverna, je v smislu 28. člena ZTLR pridobil solastninsko pravico že s priposestvovanjem. Zasleduje se zgolj namen toženca odpraviti s čim manjšimi stroški. V stanovanju živi brez elektrike, vode in ogrevanja, vse so mu izklopili. Tudi toženčeva bivša žena bi morala imeti interes, da se tako njemu kot njej prizna solastnina vsaj iz naslova vlaganj, saj bo v nasprotnem primeru stanovanje morala deliti z ostalimi dediči tožnikov. Ne priglaša stroškov pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnikoma, ki nista podala odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - tožnika sta solastnika nepremičnine parc. 1, k. o. X, vsak do 1/2; - navedena nepremičnina v naravi predstavlja stanovanjsko hišo z mansardnim stanovanjem na naslovu ...; - med tožencem in A. A., ki je hči tožnikov, je bila 24. 10. 1987 sklenjena zakonska zveza; - v predmetnem mansardnem stanovanju je toženec najprej živel skupaj z ženo in hčerama, A. A. pa se je 16. 7. 2012 po razvezi zakonske zveze s tožencem odselila in se preselila v spodnje stanovanje, kjer živita tožnika, skupaj z njo pa živita tudi hčeri, študentki, ki ju A. A. vzdržuje; - toženec še vedno živi v mansardnem stanovanju.

6. Sodišče prve stopnje je v sodbi povzelo bistvo trditev tožnikov, in sicer, da s tožbo od toženca zahtevata, da izprazni predmetno stanovanje in se iz njega izseli, saj po njunem mnenju v predmetnem stanovanju biva brez pravne podlage in brez soglasja tožnikov (lastnikov).

7. Povzelo je tudi bistvo trditev toženca, ki je po nasprotni tožbi zahteval, da se ugotovi, da je do 1/8 solastnik predmetne nepremičnine, ker sta tožnika njemu in njegovi bivši ženi ustno podarila tedaj popolnoma neurejeno podstrešje hiše in jima dovolila, da si v njem izdelata stanovanje, kar sta tudi storila, pri čemer naj bi bil njun vložek približno enak. Tožnika sta se zahtevku toženca upirala s trditvami, da stanovanja tožencu nista nikoli podarila, niti ni bila z njim sklenjena darilna pogodba, ampak sta tožencu in hčeri A. A. zgolj dovolila uporabo tega stanovanja, oziroma jima omogočila bivanje v tem stanovanju, ta namen (da toženec lahko biva v mansardnem stanovanju) pa je odpadel v trenutku razveze zakonske zveze.

8. Utemeljeno pritožba graja, da je zaključek, ki ga je upoštevaje (izpostavljeno) trditveno podlago sprejelo sodišče prve stopnje, zmoten oziroma preuranjen. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je zavrnilo predlog za zaslišanje prič, ki bi izpovedale, kako naj bi tožnika ustno dajala obljube, da tožencu in hčeri v last podarita predmetno stanovanje oziroma podstrešje, ker tudi če bi toženec to dokazal, bi bila to zgolj darilna obljuba, ki ni iztožljiva ter da na podlagi ustno sklenjene darilne pogodbe, ki ni hkrati tudi izpolnjena (k temu sodišče prve stopnje doda še golo ugotovitev, da konkretno ustno sklenjena darilna pogodba ni bila izpolnjena), ni iztožljiva.

9. Višje sodišče pojasnjuje, da se je do uveljavitve Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) za darilno pogodbo uporabljal splošni del Zakona o obligacijskih razmerjih, v ostalem delu pa pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Konceptualno se je veljavnost ustne daritve pogojevala z dejansko izročitvijo. Sodna praksa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je temeljila na prejšnjih pravnih pravilih, je zahtevke za izpolnitev pogodb (v primeru ustne podaritve in izročitve v posest) priznavala preko uporabe teorije o realizaciji oziroma konvalidaciji.1

10. Toženec je navedel, kar ponavlja tudi v pritožbi, da sta njemu in ženi tožnika ustno podarila neurejeno podstrešje, ki sta ga počasi pričela urejati leta 1988, vselitev pa je bila leta 1991 (list. št. 8). Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje (povzeta v 5. točki te obrazložitve) je, da je toženec skupaj z ženo živel v mansardnem stanovanju. Pritrditi je torej pritožbi, ki smiselno očita, da ob takih ugotovitvah ni jasno, na čem temelji zaključek sodišča prve stopnje, da "ustno sklenjena darilna pogodba ni bila izpolnjena". Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu v nasprotju, oziroma iz sodbe ni razvidno, na čem zaključek sodišča o neizpolnjeni darilni pogodbi (sploh) temelji (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

11. Posledično je utemeljena tudi pritožbena graja, da bi sodišče o obstoju darilne pogodbe, oziroma o trditvah, ki jih je s tem v zvezi navedel toženec, moralo izvesti predlagane dokaze (zaslišati predlagane priče), česar ni storilo. Dejansko se sodišče prve stopnje v posledici zaključka, da ustno sklenjena darilna pogodba ni bila hkrati tudi izpolnjena, do obstoja ustno sklenjene darilne pogodbe sploh še ni opredelilo.

12. Višje sodišče je iz navedenih (odločilnih) razlogov sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti, saj bi s tem strankama odvzelo ustavno pravico do pritožbe (354. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se mora v ponovljenem sojenju opredeliti tako do toženčevih navedb glede ustne darilne pogodbe, kot tudi do ostalih trditev toženca glede nastanka solastnine (pritožba izrecno izpostavlja tudi zatrjevani dogovor o nastanku solastnine). Glede priposestvovanja je sodišče prve stopnje navedlo, da toženec "ni navedel niti enega od zakonitih pogojev za priposestvovanje, še manj pa katerega od njih izkazal", glede česar višje sodišče poudarja, da je ob izčrpni trditveni podlagi in zatrjevanem priposestvovanju na mestu materialno procesno vodstvo sodišča prve stopnje (285. člen ZPP). Ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec obligacijskopravnega zahtevka zoper lastnika iz naslova vlaganj ni postavil, je pravilna.

13. Posledično, upoštevajoč, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, je preuranjen tudi soodvisen zaključek sodišča prve stopnje glede zahtevka po tožbi za toženčevo izselitev (glede česar je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj, "da toženec v stanovanju biva nezakonito, saj za bivanje na tem naslovu nima nobenega pravnega naslova, najemnega razmerja pa niti ne zatrjuje"), zato je sodišče prve stopnje razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu.

14. Višje sodišče ob robu izpostavlja še, naj sodišče prve stopnje, ob ugotovitvi, da je drugi tožnici M. O. postavljena skrbnica za poseben primer zaradi zastopanja pravic, koristi in interesov za pričanje pred sodiščem v predmetni zadevi, in sicer hči A. O., preveri pravilnost pooblaščenčeve pooblastitve.

1 Primerjaj 8. in 9. točko obrazložitve VSRS sodba in sklep II Ips 53/2010 z dne 18. 10. 2012.