Jedro

Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da pravilno glasi: "Odločbi tožene stranke št. ... z dne 13. 5. 2014 in št. ... z dne 19. 11. 2013 se odpravita in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje."

II. V preostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu (III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 13. 5. 2014 in št. ... z dne 19. 11. 2013 (I. točka). Z II. in III. točko izreka pa je zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnilo in tožencu naložilo povračilo stroškov postopka v višini 439,98 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo v I. in III. točki izreka je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je bil tožnik s pravnomočno odločbo toženca z dne 3. 10. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo diplomirani inženir strojništva z omejitvami s polnim delovnim časom od 20. 9. 2012 dalje. Tožnik je uveljavil izbirno pravico do poklicne rehabilitacije, ki je bila predvidena v obliki izobraževanja ob delu. Vendar do podpisa pogodbe o poklicni rehabilitaciji in tudi do dejanskega nastopa poklicne rehabilitacije, ni prišlo. Dne 4. 7. 2013 se je na predlog tožnikovega osebnega zdravnika začel nov postopek za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja, v katerem sta bili izdani odločbi z dne 19. 11. 2013 in z dne 13. 5. 2014. V tem socialnem sporu se lahko zato zgolj ugotavlja, ali je v času po razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti na podlagi pravnomočne odločbe z dne 3. 10. 2012, in do izdaje izpodbijane dokončne odločbe z dne 13. 5. 2014, pri tožniku prišlo do poslabšanja že obstoječe invalidnosti oziroma do nastanka nove invalidnosti. Zgolj v tem primeru bi bilo namreč tožniku mogoče priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja. Na podlagi že predhodno ugotovljene invalidnosti pa glede na to, da tožnik ni uspešno zaključil poklicne rehabilitacije, ki mu je bila priznana z odločbo z dne 3. 10. 2012, ne more pridobiti nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja. Poudarja, da po mnenju izvedenca pri tožniku v obdobju od 24. 10. 2012 do 13. 5. 2014 ni prišlo do spremembe zdravstvenega stanja oziroma do poslabšanja invalidnosti. Takšna ugotovitev je nesporna, saj tožnik nanjo ni podal nobenih pripomb. Navedeno pomeni, da je izpodbijana dokončna odločba z dne 13. 5. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo z dne 19. 11. 2013 pravilna in zakonita in sodišče ni imelo nobene podlage za odpravo navedenih odločb. Sodni izvedenec je potrdil, da pri tožniku ni prišlo do spremembe zdravstvenega stanja. Zato mu ni bilo mogoče priznati novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi ugotovljene III. kategorije invalidnosti. Dejstvo je, da je odločba toženca z dne 3. 10. 2012 pravnomočna in zato vanjo v tem socialnem sporu ni mogoče poseči. Meni, da je sodišče preseglo okvir tega sodnega postopka s tem, ko se je s pomočjo sodnega izvedenca spustilo v ugotavljanje, ali se je bil tožnik glede na svoje psihično stanje, zmožen odločiti za poklicno rehabilitacijo v predhodnem invalidskem postopku pri tožencu v letu 2012. 3. V odgovoru na pritožbo se tožnik strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in s tem, da mu ni mogoče odvzeti pravnomočno priznanih pravic. Poudarja, da je izvedenec ugotovil, da je bila predlagana poklicna rehabilitacija že 24. 10. 2012 za tožnika preveliko breme in da se v celotnem obdobju ni bil sposoben realno odločiti za poklicno rehabilitacijo in da so obstajali opravičljivi zdravstveni razlogi, zaradi katerih ni nastopil oziroma končal poklicne rehabilitacije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno in nepravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih nepravilnosti pa pritožba ne uveljavlja.

6. V tem postopku je predmet sodne presoje dokončna odločba toženca št.... z dne 13. 5. 2014, s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 11. 2013. S slednjo je toženec odločil, da tožnik na podlagi III. kategorije invalidnosti nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Sporno v tej zadevi je, ali ima tožnik na podlagi III. kategorije invalidnosti pravice iz invalidskega zavarovanja.

7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 3. 10. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic ali delo diplomiranega inženirja strojništva, to je delo z omejitvami: izven jame, le v dnevnih izmenah, pri ročnem premeščanju bremen do 8 kg, le z občasnim pripogibanjem in le občasno prisilni drži ledvene hrbtenice, pri delu se lahko giba v ledveno-križni hrbtenici le v okviru optimalnih ergonomskih kotov, s polnim delovnim časom od 20. 9. 2012 dalje. Z isto odločbo je bilo odločeno še, da za delo ključavničar vzdrževanja strojnih naprav po opisu z dne 24. 4. 2012 ni zmožen, in da bodo oblika oziroma način, roki za nastop in trajanje poklicne rehabilitacije, natančnejši pogoji za usposabljanje zavarovanca za delo, pogoji ter roki za sklenitev pogodbe o zaposlitvi po končani poklicni rehabilitaciji določeni s posebno pogodbo.

8. Do sklenitve in podpisa takšnega pogodbe pa v konkretnem primeru ni prišlo, niti tožnik poklicne rehabilitacije ni nastopil. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je bil tožnik po izdaji odločbe z dne 3. 10. 2012 v roku dveh mesecev kar trikrat hospitaliziran v Psihiatrični bolnici A.. V novem postopku, ki se je na predlog osebnega zdravnika začel 4. 7. 2013, je bila tako invalidska komisija I. stopnje kot invalidska komisija II. stopnje mnenja, da pri tožniku od zadnje ocenitve septembra 2012 ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi zahtevalo spremembo že podane III. kategorije invalidnosti. Enakega mnenja glede poslabšanja zdravstvenega stanja je bil v sodnem postopku tudi sodni izvedenec psihiater. Menil je, da se v obdobju od 24. 10. 2012 do 15. 3. 2014 njegova delazmožnost ni spremenila. Hkrati pa je ugotavljal, kakšno zdravstveno stanje je obstajalo pri tožniku v celotnem obdobju in vpliv njegovega obolenja na sposobnost izpolnjevanja študija oziroma poklicne rehabilitacije.

9. Na podlagi takšnega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, je pravilno štelo, da niso podani pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Pogoji za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja bi bili namreč izpolnjeni le, če bi pri tožniku prišlo do sprememb v zdravstvenem stanju. Ker pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju ni prišlo pomeni, da je pri njem še vedno podano stanje, kakršno je obstajalo v pravnomočno zaključenem postopku. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja pa v ničemer ni poseglo v pravnomočno zaključen postopek. Če pa je bilo v pravnomočno zaključenem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno tožniku priznana pravica do poklicne rehabilitacije, pa je v tem postopku ključnega pomena za samo odločitev. Zato tudi tega, da je sodišče z izvedencem ugotavljalo tožnikovo zdravstveno stanje in njegovo sposobnost za poklicno rehabilitacijo, ni mogoče šteti za poseg v pravnomočno odločitev.

10. Gre za bistveno vprašanje, ali je toženec v pravnomočno zaključenem postopku (ko je tedaj že sam ugotavljal, da se je tožnik že leta 2006 zdravil v psihiatrični ustanovi in bil v letu 2011 ponovno hospitaliziran zaradi psihoreaktivnega stanja in prilagoditvene motnje) pravilno ocenil tožnikovo sposobnost uveljavljanja izbirne pravice do poklicne rehabilitacije in ali je glede na stanje po neopredeljeni psihotični epizodi F23.2 kot bolezen, ki vpliva na delovno zmožnost, njegovo zmožnost za izobraževanje oziroma poklicno rehabilitacijo pravilno ocenil ter posledično priznal pravice iz invalidskega zavarovanja. S tem v zvezi se izpostavlja predvsem vprašanje, ali so podani pogoji po določbi 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-2) za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe, konkretno odločbe z dne 3. 10. 2012. 11. V prvem odstavku 183. člena ZPIZ-1 je določeno, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. V citirani odločbi je še določeno, da takšna odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

12. Na podlagi citirane določbe se torej lahko odpravijo napake, do katerih je prišlo v postopku ugotavljanja invalidnosti in priznanja pravic iz invalidskega zavarovanja. Utemeljen dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja predvsem v zvezi s priznano pravico do poklicne rehabilitacije, izhaja iz dovolj jasnega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra. Drugačno pritožbeno stališče je pravno zmotno.

13. Sodni izvedenec je po proučitvi razpoložljive medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu tožnika in po opravljenem osebnem pregledu menil, da se tožnik vse od priznanja te pravice dalje za poklicno rehabilitacijo ni bil sposoben realno odločiti ter je zaradi psihičnih razlogov ni bil, ni in je tudi v bodoče ne bo sposoben nastopiti. Razumel je sicer, da podpis pogodbe pomeni tudi obveznost z njegove strani, vendar ni bil niti tedaj, niti sedaj sposoben oceniti obsega in teže teh obveznosti. Odločil se je v navalu bolezensko pogojenega navdušenja, ki je neposredna posledica duševne motnje, ki pri njem še vedno traja in ki glede na dosedanji potek, kljub prejeti psihofarmakoterapiji, ne kaže tendenc po radikalnem izboljšanju. V času odločanja za poklicno rehabilitacijo v letu 2012 je bil v psihotičnem obdobju s poslabšanjem odnosa do realnosti, maniformen, nekritičen do pomena svoje odločitve, to je v stanju, ko ni bil sposoben prepoznati obveznosti in posledic morebitnega neizpolnjevanja dogovora. Precenjeval je lastne sposobnosti in je bil pri tem pretirano podjeten. Na dan 13. 12. 2012 sta bili njegova sposobnost izjavljanja svoje volje in sposobnost razumevanja svojega izjavljanja insuficientni. Tega dne je bil tudi hospitaliziran. Psihiatrična preiskava je pri tožniku odkrila povprečno do nadpovprečno razumsko opremljenost, ekstrovertirano osebnost, pri kateri še preostajajo elementi prave duševne bolezni - afektivne motnje maniformnega značaja, ki se odraža v malobrižnosti do dogovorjenih obveznosti in poudarjeni podjetnosti, ki ji manjka kritična distanca, zato neustrezno vrednoti njihov pomen. Gre za kronično potekajočo duševno (bipolarno) motnjo, pri kateri so osnovni psihotični znaki (spremenjen odnos do realnosti) trenutno v remisiji, obstaja pa še lahkomiselnost, neresnost, infantilnost v prevzemanju obveznosti, tudi tistih, ki jim po svojih osnovnih lastnostih ni kos zaradi motenj volje. Izvedenec je izrecno menil, da je predlagana oblika poklicne rehabilitacije, to je napredovanje v študijskem oziru, za tožnikove sposobnosti že tedaj ob koncu leta 2012 pomenila preveliko breme, saj je že po končani srednji šoli poskušal s študijem na fakulteti, pa ni bil uspešen. Zaradi posledic duševne bolezni ter osebnostnih lastnosti v času predlagane rehabilitacije niti sedaj niti kasneje ne bo sposoben izpolnjevati študijskih obveznosti, predvsem ker za študij ni motiviran oziroma je do njega ambivalenten in ker ne zmore dovolj kontinuirane delovne vztrajnosti, ki je potrebna za študij. Večji psihični napor, ki se mu pri študiju ne da izogniti, pri njem sproži poslabšanje duševne bolezni. Po mnenju izvedenca študij zanj ni ustrezen, bi pa predvidoma dovolj dobro funkcioniral ob že zapisanih pogojih pri delu, za katerega je usposobljen, če bo seveda redno jemal antipsihotično terapijo.

14. Na podlagi takšnega mnenja sodnega izvedenca, na katero nobena od strank ni imela nikakršnih pripomb, bo toženec kot pristojen organ v postopku t.i. neprave obnove preveril tožnikovo delazmožnost in sicer, ali je tožnik zmožen za poklicno rehabilitacijo oziroma za katero delo je zmožen brez poklicne rehabilitacije glede na že ugotovljeno III. kategorijo invalidnosti. Na novo ugotovljeno dejansko stanje bo toženec presojal v povezavi z dokončno odločbo z dne 3. 10. 2012. V primeru, da bo ugotovil, da dejansko stanje v pravnomočno zaključenem postopku ni bilo pravilno ugotovljeno v škodo tožnika oziroma tudi toženca, bo ob pravilni uporabi materialnega prava o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja skladno z določbo 183. člena ZPIZ-2 odločil z novo odločbo ob predhodni razveljavitvi dokončne odločbe z dne 3. 10. 2012. 15. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka skladno s 5. alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 13. 5. 2014 in z dne 19. 11. 2013, ker sta nepravilni in nezakoniti, in zadevo tožencu kot pristojnemu organu vrnilo v ponovno upravno odločanje. Posledično je zavrnilo pritožbo zoper III. točko izreka glede stroškov postopka, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljeno naložilo v plačilo tožencu. Ni pa pritožbeno sodišče tožniku priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, saj je v celoti soglašal z odločitvijo sodišča prve stopnje in v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.