Jedro

Po določbah desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, veljavnih ob izbrisu, so zahtevki iz prvega in šestega odstavka tega člena in torej tudi zahtevki za plačilo obveznosti izbrisane družbe od osebno odgovornih družbenikov (iz 1. točke prvega odstavka tega člena) zastarali v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Postopek izbrisa brez likvidacije je po splošnem pravilu iz prvega odstavka 424. člena ZFPPIPP dovoljeno voditi nad vsako pravno osebo, ki je subjekt vpisa v sodni register. Po prvem odstavku 3. člena ZSReg je subjekt vpisa v sodni register tudi družba z neomejeno odgovornostjo.

Družbenikom je bila dne 12. 3. 2010 izdana ter istega oziroma naslednjega meseca vročena odmerna odločba in s tem, z ozirom na sklep o izbrisu (z dne 16. 12. 2009), nedvomno uveljavljena znotraj predpisanega enoletnega roka. Z akti, izdanimi v letu 2013, na katere se sklicuje tožba, so se le ponovila nekatera dejanja znotraj postopka nadzora in kot takšna na (po)tek zastaralnega roka nimajo vpliva. Po ustaljeni upravnosodni praksi je namreč odmera opravljena z izdajo in vročitvijo izvršljive odločbe, kar pomeni, da zadostuje, da je bila odmerna odločba izdana in vročena stranki pred potekom zastaralnega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo in dopolnilno odločbo v ponovnem postopku inšpiciranja davka na dodano vrednost za davčno obdobje od 1. 1. 2008 do 30. 6. 2009 tožnikom kot aktivno solidarno odgovornim družbenikom izbrisane družbe A. d.n.o., odmeril davek na dodano vrednost, s pripadajočimi obrestmi v skupnem znesku 131 829,00 EUR ter jim ob upoštevanju delnega plačila ter naknadno ugotovljenih plačil v znesku 15 522,14 EUR naložil v plačilo davčno obveznost v skupnem znesku 92 766,72 EUR.

2. Drugostopenjski davčni organ je na pritožbo tožnikov pritožbena postopka zoper izpodbijani odločbo in dopolnilno odločbo s sklepom v I. točki izreka združil v en sam pritožbeni postopek ter pritožbo zoper odločbi v točki II/1 izreka in zahtevo za povračilo stroškov v točki II/2 izreka zavrnil. 3. Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in predlagajo njeno odpravo. V tožbi menijo, da je stališče tožene stranke, po katerem se davek odmeri tožnikom v zvezi s poslovanjem družbe, ki je bila že v letu 2009 izbrisana, zmotno. Odmerni postopek za davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) se je vodil proti družbi in v času obstoja družbe ni bil zaključen. Davčna obveznost izbrisanega podjetja zato ni nastala. Do izbrisa podjetja dolga ni bilo. Tožniki kot družbeniki bi lahko po našem, mnogokrat spremenjenem zakonu, odgovarjali samo določen čas po izbrisu in to samo za že ugotovljene obveznosti družbe. Družba pa je bila iz sodnega registra nesporno izbrisana s sklepom z dne 16. 12. 2009, medtem ko se je postopek zoper tožnike za ugotovitev obveznosti družbe začel šele s sklepom prvostopenjskega davčnega organa z dne 19. 9. 2013 oziroma 30. 8. 2013. Po zakonodaji pa je mogoče v določenih primerih pričeti postopek zaradi obveznosti družbe zoper družbenike le v roku enega leta po objavi izbrisa. V konkretnem primeru so iztekli vsi roki in zato postopek zoper tožnike ni mogoč. Poleg tega so vsi tožniki v postopku zatrjevali, da nimajo statusa aktivno solidarno odgovornih družbenikov izbrisane družbe. Odgovornost družbenikov je namreč opredeljena v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), ki v 442. členu ne izhaja iz univerzalnega nasledstva družbenikov Tožniki torej niso univerzalni pravni nasledniki izbrisane družbe, zato proti njim ni mogoče voditi odmernega postopka že izbrisane družbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V odgovoru, enako kot pred tem v odločbi druge stopnje, navaja, da je bila družba, zoper katero se je začel postopek inšpiciranja, družba z neomejeno odgovornostjo in torej osebna družba. Družba je bila med postopkom inšpiciranja izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije dne 16. 12. 2009. Tožniki so bili do sklepa o izbrisu vpisani v sodni register kot ustanovitelji in družbeniki inšpicirane družbe. Zato je bilo po mnenju tožene stranke dovoljeno nadaljevanje postopka inšpiciranja zoper družbenike, saj je v tem primeru potrebno upoštevati, da pravne posledice izbrisa ter odgovornost družbenikov, določene v 440. do 442. členu ZFPPIPP, ne veljajo za osebne gospodarske družbe. Ob zakonsko določeni osebni odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo namreč subsidiarno odgovarjajo vsi družbeniki s svojim premoženjem. Odgovornost družbenika preneha le, če preneha njegovo članstvo v družbi. V tem primeru družbenik odgovarja za obveznosti družbe, ki so nastale do objave vpisa prenehanja članstva, kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Vsi trije tožniki so bili vpisani v sodni register kot družbeniki družbe z neomejeno odgovornostjo do datuma sklepa o izbrisu, zato odgovarjajo za obveznosti družbe ne glede na svojo vlogo v družbi ter kot takšni vstopijo kot stranke v postopek, ki se je začel zoper družbo. Odgovornost za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo, vključno s petletnim rokom za njeno uveljavljanje, je določena v 133. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Glede na to se je postopek inšpiciranja po presoji tožene stranke pravilno in v skladu z zakonom nadaljeval proti družbenikom v okviru petletnega zastaralnega roka od dneva izbrisa iz sodnega registra ter je posledično (pravilno) izdana izpodbijana odločba.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V zadevi ni spora o tem, da je bila družba A. d.n.o. na podlagi določb ZFPPIPP izbrisana iz sodnega registra s sklepom z dne 16. 12. 2009 in s tem med postopkom davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se je začel s sklepom z dne 23. 7. 2009. Spora tudi ni o tem, da gre oziroma da je šlo pri omenjeni družbi za družbo z neomejeno odgovornostjo in torej za družbo, za katere obveznosti so po določbah ZGD-1 upnikom odgovorni vsi družbeniki z vsem svojim premoženjem.

7. Po določbah 50. člena ZUP, ki se v skladu z 2. členom ZDavP-2 uporablja tudi v davčnem postopku, se v primeru, če pravna oseba kot stranka med postopkom preneha, postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. V konkretnem primeru gre za vprašanje obveznosti omenjene družbe kot pravne osebe iz naslova DDV in s tem za davčno obveznost, ki tako po določbah ZGD-1 kot po določbah ZFPPIPP, ki so bile pravna podlaga za prenehanje družbe, lahko preide na pravne naslednike - družbenike omenjene družbe. Zato je davčni organ lahko nadaljeval s postopkom nadzora po izbrisu družbe iz sodnega registra in je na podlagi ugotovitev, zbranih v postopku nadzora, lahko odmeril premalo plačani davek (DDV) ter ga z odločbo z dne 12. 3. 2010 naložil v plačilo tožnikom kot družbenikom omenjene družbe. Tožbena trditev, da zaradi izbrisa družbe iz registra davčna obveznost ni nastala in tudi ni mogla nastati, torej ne vzdrži pravne presoje.

8. Pravne presoje pa tudi ne vzdrži tožbena trditev, da ni bil spoštovan rok, v katerem je mogoče uveljavljati odgovornost družbenikov za obveznosti družbe. Po določbah desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, veljavnih ob izbrisu, so zahtevki iz prvega in šestega odstavka tega člena in torej tudi zahtevki za plačilo obveznosti izbrisane družbe od osebno odgovornih družbenikov (iz 1. točke prvega odstavka tega člena) zastarali v enem letu po objavi izbrisa pravne osebe iz sodnega registra. Postopek izbrisa brez likvidacije je po splošnem pravilu iz prvega odstavka 424. člena ZFPPIPP dovoljeno voditi nad vsako pravno osebo, ki je subjekt vpisa v sodni register. Po prvem odstavku 3. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg) je subjekt vpisa v sodni register tudi družba z neomejeno odgovornostjo. To pa po presoji sodišča (in drugače kot meni tožena stranka) pomeni, da pravne posledice izbrisa ter odgovornost družbenikov, določene v 440. do 442. členu ZFPPIPP, veljajo tudi za te družbe ter da se zadevne določbe tega zakona (ZFPPIPP) uporabljajo za odločanje tudi v konkretnem primeru.

9. V konkretnem primeru je bila, kot že rečeno, družbenikom dne 12. 3. 2010 izdana ter istega oziroma naslednjega meseca vročena odmerna odločba in s tem, z ozirom na sklep o izbrisu (z dne 16. 12. 2009), nedvomno uveljavljena znotraj predpisanega enoletnega roka. Z akti, izdanimi v letu 2013, na katere se sklicuje tožba, so se le ponovila nekatera dejanja znotraj postopka nadzora in kot takšna na (po)tek zastaralnega roka nimajo vpliva. Po ustaljeni upravnosodni praksi (npr. sodba Vrhovnega sodišča X Ips 498/2009 z dne 17. 2. 2011) je namreč odmera opravljena z izdajo in vročitvijo izvršljive odločbe, kar pomeni, da zadostuje, da je bila odmerna odločba izdana in vročena stranki pred potekom zastaralnega roka. S tem trenutkom začne pravno učinkovati, saj pritožba nima suspenzivnega učinka (87. člen ZDavP-2). To pa hkrati pomeni, da zastaranje odmere ne more nastopiti med upravnim postopkom na drugi stopnji oziroma med sodnim postopkom in je zato v konkretnem primeru kot pravočasni zahtevek za plačilo davčnih obveznosti pravne osebe od osebno odgovornih družbenikov utemeljeno šteti prvo izdano odmerno odločbo.

10. V vsebinskem pogledu tožniki odločitvi, ki jo vsebujeta izpodbijana odločba in dopolnilna odločba, ne ugovarjajo. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, tudi ni našlo. Zato v tem pogledu sledi odločitvi in razlogom davčnih organov, ki jih po pooblastilu iz prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne ponavlja.

11. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama niso sporne (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).