Jedro

Ker tožničin nastop koriščenja letnega dopusta s strani tožene stranke ni bil formalno in izrecno odobren, pri tem pa je šlo za koriščenje letnega dopusta o trajanju nad 3 dni, je tožena stranka utemeljeno štela, da je bila tožnica neupravičeno odsotna z dela več kot 5 dni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu tožbenemu zahtevku in sklep tožene stranke z dne 28.8.2000, o prenehanju delovnega razmerja tožnice zaradi več kot pet neupravičenih dni odsotnosti z dela spremenilo tako, da tožnici delovno razmerje namesto s prvim dnem odsotnosti, to je s 4.8.2000, preneha z dnem vročitve dokončnega sklepa, to je s 27.11.2000. Hkrati je tožnici do tega dne v breme tožene stranke priznalo pravice iz delovnega razmerja. V presežku, to je glede razveljavitve sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dne 28.8. in 20.11.2000 ter priznanja pravic iz delovnega razmerja od 27.11.2000 dalje in vrnitve tožnice na delo ter plačila razlike plače za mesece februar, april in maj 2000, pa je tožničin zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, prečiščeno besedilo - URL RS, št. 12/03) in zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da sodbi sodišč druge in prve stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih, tako da ju ni mogoče preizkusiti. Revizija hkrati zatrjuje, da je sodišče premalo upoštevalo posebnosti tožničinega dela zastopnika pri prodaji knjig na terenu. Tožnica se ni bila dolžna osebno javljati pri toženi stranki. Prejšnja leta je bilo odrejeno, naj zastopniki letni dopust koristijo v mesecu avgustu in je temu ustrezno tožnica tudi v letu 2000 nastopila dopust s 5.8.2000. Zaradi kadrovskih sprememb pri toženi stranki tožnica niti ni vedela, komu je organizacijsko podrejena. Zato je 3.8.2000 o koriščenju dopusta utemeljeno pismeno obvestila komisijo za pritožbe. Če pa je tožnica že storila napako, ker je dopust koristila brez ustreznega dovoljenja, pa bi jo tožena stranka lahko obravnavala le v postopku za ugotavljanje kršitev delovne discipline, ne pa da je v nasprotju s sodno prakso štela, da je tožnica neupravičeno izostala z dela. Pri tem bi moralo sodišče upoštevati, da bi morala tožena stranka tožnico izrecno opozoriti na spremenjeno prakso, to je da dopusta v mesecu avgustu ne more koristiti. Hkrati tožnica ni bila obveščena, da bi v mesecu avgustu 2000 morala delati. Ker sodišči nista upoštevali teh obveznosti tožene stranke do tožnice, tožnici ni bilo zagotovljeno enako varstvo pravic pred sodiščem.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Obe sodbi nižjih sodišč imata razloge o odločilnih dejstvih, tako da ju je mogoče preizkusiti. Za odločitev o tožničinem tožbenem zahtevku so bistvene ugotovitve obeh sodišč, da je tožnica dne 5.8.2000 samovoljno odšla na letni dopust brez odobritve koriščenja dopusta s strani nadrejene delavke B., na kar je bila tožnica izrecno opozorjena ter po tem datumu bila neupravičeno odsotna z dela več kot pet zaporednih delovnih dni. Revizijsko sodišče je na te dejanske ugotovitve sodišča druge in prve stopnje vezano, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP).

V skladu s 3. in 4. odstavkom 6. člena kolektivne pogodbe časopisno informativne, založniške in knjigotržne dejavnosti (Uradni list RS, št. 43/2000, z dne 24.5.2000), ki velja za toženo stranko in je v času izdaje spornih sklepov že veljala, ima delavec tri dni letnega dopusta pravico izrabiti tiste dneve, ki jih sam določi, če o tem pravočasno obvesti nadrejenega vodjo, preostali del letnega dopusta pa delavec izkoristi v skladu z zakonom in letnim planom dopustov v podjetju. V postopku pred sodiščem druge in prve stopnje ni bilo ugotovljeno, da bi bil pri toženi stranki za leto 2000 sprejet plan koriščenja dopustov. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ureja način izrabe letnega dopusta tako, da ima delavec pravico le en dan dopusta izrabiti po svoji odločitvi (60. člen ZDR (1990)). Čas izrabe oziroma koriščenja preostalega dopusta je torej vezan na soglasje oziroma odobritev delodajalca.

Ker tožničin nastop koriščenja letnega dopusta s strani tožene stranke ni bil formalno in izrecno odobren, pri tem pa je šlo tudi za koriščenje letnega dopusta v trajanju nad tri dni, je tožena stranka utemeljeno štela, da je bila tožnica od 5.8. do 28.8.2000 neupravičeno odsotna z dela. Pri tem se tožnica ne more uspešno sklicevati na posebnosti dela zastopnika na terenu in preteklo prakso ter kadrovske spremembe pri toženi stranki, saj to ni vplivalo na njeno dolžnost, da si vnaprej izrecno zagotovi odobritev koriščenja letnega dopusta.

Revizijskemu sodišču ni poznana sodna praksa, na katero se pavšalno sklicuje tožeča stranka in po kateri naj bi sodišča štela, da samovoljno koriščenje letnega dopusta oziroma koriščenje letnega dopusta brez ustrezne odobritve delodajalci ne bi mogli šteti za neupravičeno odsotnost, tudi neupravičeno odsotnost v smislu določb 5. in 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990), ki je v primeru trajanja pet dni in več lahko samostojni zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Prav nasprotno, Vrhovno sodišče RS je že večkrat štelo izostanek delavca zaradi samovoljnega koriščenja letnega dopusta za neupravičen odsotnost v smislu določb 5. in 6. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990) (glej npr. sklep opr. št. VIII Ips 134/99, z dne 23.11.1999, objavljen v zbirki odločb 1998 - 2000 Delovno socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, Ljubljana 2001, stran 284). Ker je tožnica v mesecu avgustu 2000 neupravičeno izostala več kot pet dni zaporedoma, revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker sta nižji sodišči ugotavljali, da je bil podan zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja tožnice v smislu 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR (1990), ni utemeljen.

Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče v skladu z določbami 379. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.