Jedro

Za priznanje zavarovalne dobe v pokojninsko dobo morajo biti izjave prič o trajanju zaposlitve in bistvenih elementih delovnega razmerja tako popolne, da je mogoč prepričljiv zaključek o obstoju takšnega pravnega razmerja na podlagi katerega je bila določena oseba tudi dejansko pokojninsko in invalidsko zavarovana. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj za priznanje zahtevane zavarovalne dobe niso izpolnjeni pogoji po členu 126 TZPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da se ji v pokojninsko dobo všteje čas zatrjevane zaposlitve pri podjetju xy od 2.1.1929 do 31.8.1935 in pri xy od 1.3.1946 do 31.12.1947. Zoper citirano sodbo se pritožuje pooblaščenka tožeče stranke iz vseh pritožbenih razlogov. Mnenja je, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, oz. da izvedeni dokazi niso bili pravilno ocenjeni.

Poudarja, da so zaslišane priče potrdile, da je res delala pri navedenih podjetjih, naivno pa je pričakovati, da bo zadoščeno vsem pogojem, ki jih je zahteval 126. člen TZPZ, ker je gospodarstvo takrat delovalo po zakonitostih kapitalističnega sistema. Dejstvo je, da je delala pri navedenih podjetjih in da je njeno razmerje imelo, če že ne vseh, vsaj bistvene sestavine rednega delovnega razmerja.

Zaključka, da ni šlo za redno delovno razmerje ni mogoče utemeljevati z dejstvom, da je obenem obdelovala kmetijo. Še v socialističnih časih so skoraj vsi delavci v rednem delovnem razmerju obdelovali svoje kmetije, če so sploh hoteli preživeti. Poudarja, da je tožena stranka v preteklih letih enaka razmerja priznavala kot delovna, sedaj pa je iz neznanih razlogov svoje stališče spremenila. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ter hkrati priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Bistveno za odločitev v sporni zadevi je, ali je bila tožeča stranka v obravnavanem obdobju v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega je bila pokojninsko in invalidsko zavarovana. Zgolj dejstvo, da je delala pri podjetju xy in pri xy in za delo prejemala plačilo, še ne zadostuje za priznanje pokojninske dobe po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Po 2. alinei 1. odst. 202. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96) obsega pokojninska doba, na podlagi katere se pridobijo in uveljavijo pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja med drugim tudi čas, dopolnjen do uveljavitve tega zakona, ki se všteva v pokojninsko dobo po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, razen če ni s tem zakonom drugače določeno. Citirano določilo odkazuje na uporabo temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju iz leta 1964, (v nadaljnjem besedilu TZPZ). V poglavju o pokojninski dobi 125. člen TZPZ načelno opredeljuje, da obsega pokojninska doba čas, prebit v zavarovanju pred začetkom in po začetku uporabe tega zakona (zavarovalna doba) in obdobja, prebita izven zavarovanja do začetka njegove uporabe, ki se vštevajo v pokojninsko dobo po tem zakonu (posebna doba). V poglavju o zavarovalni dobi nato 126. člen jasno določa, da se v zavarovalno dobo všteva čas, ki ga je zavarovanec prebil v delovnem razmerju ali na kakšnem drugem delu, na podlagi katerega je bil zavarovan. Ugotavljanje bistvenih elementov delovnega razmerja v sodnih socialnih sporih ob citirani pravni podlagi zato dejansko služi le dokazovanju zavarovalne dobe. Ob pomanjkanju listinskih dokazov, s katerimi se praviloma dokazuje zavarovalna doba, ki se všteva v pokojninsko dobo, je dokazovanje elementov delovnega razmerja na podlagi izjav prič le eno od dokaznih sredstev pri ugotavljanju časa, prebitega na tej podlagi v zavarovanju. Da bi bilo mogoče v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo všteti čas zatrjevane zaposlitve, morajo biti izjave prič o trajanju zaposlitve in bistvenih elementih delovnega razmerja tako popolne in nedvoumne, da je na njihovi podlagi mogoč prepričljiv zaključek o obstoju takšnega pravnega razmerja, na podlagi katerega je bila določena oseba tudi dejansko pokojninsko in invalidsko zavarovana.

Sodišče prve stopnje je popolnoma pravilno ocenilo, da ni dokazano, da bi bila tožeča stranka v obravnavanem obdobju pri navedenih delodajalcih v delovnem razmerju. Že samo ta ugotovitev je bistvena in nadaljnje razlogovanje v obrazložitvi izpodbijane sodbe s tem, da je tožeča stranka sočasno delala še na kmetiji, na pravilnost sodne odločbe ne more vplivati. Ker zgolj delo in plačilo za opravljeno delo, kar sta sicer potrdili priči I.S. in A.V., ne da bi pri tem natančno opredelili časovnega obdobja ali vedeli karkoli konkretnejšega o drugih pravicah tožeče stranke iz delovnega razmerja, kaj šele o dejanskem zavarovanju na tej podlagi oz. je priča I. S. le izrazila domnevo o socialnem zavarovanju v času zatrjevane zaposlitve pri firmi xy, še ne dokazuje, da bi tožeča stranka bila v takšnem pravnem razmerju, na podlagi katerega bi bila pokojninsko in invalidsko zavarovana, je sodišče prve stopnje, njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. Za priznanje zahtevane zavarovalne dobe niso izpolnjeni pogoji po 126. členu TZPZ, ker dejansko zavarovanje tudi po oceni pritožbenega sodišča z ničemer ni dokazano. Iz navedenih razlogov je morala pritožba ostati brezuspešna, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, navajeno drugačno obravnavanje tovrstnih razmerij pri tožencu v preteklih letih, ob ugotovljenem dejanskem stanju v konkretni zadevi, pa tudi ne more biti upoštevno.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje ter hkrati odločiti, da tudi priglašene pritožbene stroške v skladu s 1. odst. 36. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. list RS št. 19/94) nosi tožeča stranka sama.