Jedro

Odškodninska odgovornost upravljalca smučišča je praviloma krivdna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Takrat 15 - letni tožnik S. U. je 20. 2. 1997 smučal na ... Ko je z zgornjega dela proge K., ki je bila v spodnjem delu zaradi pomanjkanja snega zaprta, zavijal v desno na povezovalno progo (cesto), ki vodi k vmesni postaji vlečnice, je padel in se hudo telesno poškodoval. V tožbi je trdil, da ga je zaradi neurejene in nevarne proge, na kateri so bile velike ledene plošče in globeli, drevje ob njej pa nezaščiteno, odbilo v drevo; če bi bilo drevo zaščiteno, se ne bi poškodoval. Od upravljalca smučišča oziroma njegove zavarovalnice je zahteval odškodnino. Sodišče prve stopnje je (v drugem sojenju, enako kot v prvem) njegov tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi presoje, da upravljalcu ni mogoče očitati nobenih opustitev pri ureditvi, označbi in zavarovanju proge in da je vzrok tožnikovega padca v njegovem ravnanju, saj je zavijal v desno na povezovalno progo glede na stanje smučišča in svoje sposobnosti v neprimerno majhnem loku in s preveliko hitrostjo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilno sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča tožnik izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP) in predlaga njeno spremembo z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe prvostopenjskega sodišča v ugodilno. Meni, da sta nižji sodišči na podlagi ugotovljenih relevantnih dejstev zmotno uporabili pravni standard nevarnega mesta. Ugotovitve, da je bil na nezaprtem delu proge sneg južen in razrit in da so bile na njej zdrsne površine ter da je bila zdrsna površina tudi na mestu nastanka škodnega dogodka, ob njem pa, brez lovilne ograje med progo oziroma potjo in drevjem, drevje z nezavarovanimi debli, bi namreč terjale presojo, da je tožnik padel na nevarnem mestu, ki ga upravljalec smučišča ni ustrezno zavaroval in je zato odgovoren za tožnikovo škodo. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožnik na povezovalno pot zavijal s sredine proge, kjer je ta položnejša kot v desnemu robu bližjem delu (sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je zavijal z desnega, strmega roba proge), potem mu pač ni mogoče očitati krivde v smislu zavijanja v premajhnem loku. Končno izraža dvom v pravilnost in popolnost ugotovitev o tem, ali so bili opozorilni znaki sploh nameščeni tako, da so jih smučarji lahko pravočasno videli in ali je bilo zaradi možnosti hitrih sprememb stanje smučišča tožniku poznano samo zato, ker se je pred poškodbo po njem že peljal. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo. Obseg preizkusa z njo izpodbijane pravnomočne odločbe je zato omejen. Tako revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To pomeni, da revizijsko sodišče ne more obravnavati tistih revizijskih trditev, ki vsebinsko pomenijo prav grajo pravilnosti ali očitek o pomanjkljivosti ugotovitev o odločilnih dejstvih, kot so: ali so bili opozorilni znaki sploh nameščeni in kje, ali je bilo tožniku stanje smučišča znano, kje je tožnik s proge zavil na povezovalno progo oziroma pot in podobno.

Na revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), ampak samo na zahtevo stranke, ki mora biti zato izrecna in obrazložena. Zahtevi po obrazloženosti revident ni zadostil, saj je zgolj v uvodu revizije med uveljavljanimi revizijskimi razlogi navedel tudi pravkar obravnavanega, a v nadaljevanju ni pojasnil, s katerim ravnanjem sta nižji sodišči kršili procesne predpise in katere. Navedel je sicer, da je sodišče druge stopnje spremenilo dejansko ugotovitev prvostopenjskega o tem, kje je tožnik s proge zavijal na povezovalno pot, vendar tega ni uveljavljal kot procesno kršitev, pač pa kot argument, s katerim je poskušal utemeljiti drugačno materialnopravno naziranje o odgovornosti tožene stranke od tistega, ki sta ga sprejeli nižji sodišči. V zvezi s tem torej revizijski razlog procesnih kršitev ni bil uveljavljan izrecno, vrhovno sodišče pa nanj ni moglo paziti po uradni dolžnosti.

Odločitev o odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo je odvisna od presoje, ali je upravljalec smučišča storil vse, kar je bil dolžan storiti za zagotovitev varnosti uporabnikov smučišča, ta presoja pa je odvisna od dejanskega zaključka o vzroku tožnikovega padca, ki temelji na nizu ugotovitev o ("tehničnih") lastnostih (na primer legi, dimenzijah, strmini) in splošni urejenosti smučišča (vključno z označbami in zavarovanjem smučarjev) ter stanju proge v času nastanka škodnega dogodka, o načinu smučanja oškodovanca in podobno.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sprejelo kot pravilne in je revizijsko nanje vezano, so:- S. U. je 20.2.1997 na ... smučal od 9. ure dopoldan dalje. Smučišče je poznal od prej in tudi navedenega dne je po njem vozil tudi že pred padcem. - Zaradi pomanjkanja snega je bil spodnji del proge K., po kateri je vozil, navzdol od prečno ležeče povezovalne poti, ki vodi k vmesni postaji vlečnice, zaprt. Proga je bila zato urejena tako, da so smučarji z vznožja (izteka) zgornjega dela proge K. zavili desno na povezovalo pot; ta je v opisani situaciji predstavljala del proge. - V odprtem delu je bila proga K. srednje zahtevna in je bila kot taka tudi označena z rdečim simbolom. Nad povezovalno potjo je srednje strma, pot sama pa je položna. Zaradi take konfiguracije terena je smučar, ki je zavijal na povezovalno pot z levega roba smučišča (gledano v smeri vožnje) in zato v večjem loku, zavoj odpeljal praktično po ravnini, tisti, ki je zavijal z desnega roba smučišča ter zato v ostrejšem loku, pa v precejšnji strmini, zaradi katere je "padel" na pot in ga je vanjo nekoliko "zabilo". - Smučišče K. je nad povezovalno potjo široko nad 100 metrov, povezovalna pot pa približno 4 metre oziroma toliko kot ratrak. Pod to potjo je gozd. Ob levi strani (glede na smer vožnje) je bil rob poti označen z mrežo, ki pa ni bila hkrati tudi lovilna (ni preprečevala, da bi katerega od smučarjev "odneslo" v gozd), ampak le usmerjevalna. Drevje za mrežo ni bilo obloženo z zaščitno oblogo proti udarcem. - V času nastanka škodnega dogodka ob 13,30 uri je bil sneg na smučišču južen in razrit ( bilo je sončno in temperatura zraka je znašala 5 stopinj Celzija), a ne do take mere, da smučišče ne bi bilo primerno za obratovanje, ponekod pa so bile tudi trde, zdrsane površine. Ledenih ploskev ni bilo ne na progi, ne na povezovalni poti. - Upravljalec je poleg zgoraj že omenjene usmerjevalne mreže namestil znake za težavnost proge, za (delno) zaporo proge, za zožitev proge nad zaporo, za splošno nevarnost, za spremembo smeri (obvezno zavijanje v desno). - Tožnik je pri prehodu s proge na povezovalno pot na trdem snegu padel zaradi glede na zgoraj opisane razmere na smučišču prevelike hitrosti in zaradi preostrega zavijanja, "priletel" v drevo pod povezovalno potjo in se hudo poškodoval. Odškodninska odgovornost upravljalca smučišča je praviloma krivdna.(1) Tudi v konkretnem primeru niso bile ugotovljene okoliščine (na primer smučišče s plazom, izredno poledenelo strmo smučišče(2), ki bi lahko bile podlaga za objektivno odgovornost (ki je bila v tožbi smiselno uveljavljana s trditvijo, da je bila proga nevarna). Dejanske ugotovitve pa so terjale materialnopravno pravilen zaključek, da ni niti krivdne odgovornosti upravljalca, saj mu ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja oziroma opustitev.

Ravnanje zavarovanca toženke bi bilo protipravno, če bi bilo v nasprotju s takrat veljavnim Zakonom o varnosti na javnih smučiščih (Uradni list SRS 16/77 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZVJS) in Pravilnika o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč (Uradni list SRS 26/78, v nadaljevanju Pravilnik).

Po stališču revizije je upravljalec kršil ZVJS s tem, ko je dopustil, da je bilo na smučišču nevarno mesto, konkretno določena površina zdrsanega snega, na kateri (zaradi katere) je tožnik padel. ZVJS nevarnega mesta ne definira, zato gre za pravni standard, ki mu mora dati vsebino sodišče. To sodišče je že večkrat pojasnilo, da nastanek posameznih zdrsnih površin ne more biti nepričakovan in da je nujna posledica načina in okoliščin tovrstnega športnega udejstvovanja in fizikalnih zakonitosti snega ter da (za razliko od ledenih površin) ne predstavlja nevarnega mesta na smučišču. Da "zaplata" trdega snega ne predstavlja nevarnega mesta na smučišču, pokaže tudi primerjava z določbo 9. člena ZVJS, ki kot nevarna mesta (za katera upravljalcu nalaga obveznost, da jih označi z ustreznimi opozorilnimi znaki) primeroma našteva globeli, vrtače, skalnate ali kamnite komplekse, previsna mesta, ovinke, križanja in zoženja prog in večje strmine, torej mesta, kjer smučarju nedvomno preti večja nevarnost poškodbe kot pri vožnji po trdem snegu. Opozorilnega znaka za zdrsno površino tako upravljalcu ni bilo treba namestiti, nevarna mesta na progi pa je, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, označil skladno z ZVJS in so nasprotne revizijske trditve neutemeljene.

Za odločitev o tožnikovi reviziji je bistvena ugotovitev, da tožnik ni padel zato, ker je zapeljal na zdrsno površino ali zaradi strmine proge (kar revizija problematizira, ko trdi, da bi moralo biti ugotovljeno, kaj pomeni, če smučar pripelje po desnem robu proge, kjer je strmina večja kot na sredini ali ob levem robu, pri tem pa prezre, da strmina ni bila uveljavljana kot vzrok padca) ali zaradi "razritosti" proge, ampak zato, ker je v iztek proge (kjer je bil sneg trd - zdrsan), pripeljal prehitro in ker je izbral napačen način (preoster kot) zavijanja v desno s proge na povezovalno pot. Vzrok nastanka škode je torej v njegovem ravnanju, ki je v nasprotju z določbo 21. člena Pravilnika. Zato ni odločilno, ali je zadoščala namestitev opozorilne ograje med gozdom in povezovalno potjo, ali bi morala biti ta lovilna in ali bi morala biti drevesna debla obložena. Te okoliščine bi bile pomembne, če bi bila tožena stranka odgovorna za tožnikovo škodo in sicer za presojo vzročne zveze med škodnim dogodkom in obsegom škode (nedvomno bi bile tožnikove poškodbe blažje, če bi moč udarca v drevo preprečila lovila ograja ali če bi ga ublažila obloga na deblu).

Tudi smučar sam mora storiti vse za lastno varnost. V konkretnem primeru je situacija na smučišču, ki je bila tožniku znana, zahtevala previdnost: približeval se je izteku proge in mestu obvezne preusmeritve na prečno ležečo povezovalno pot; zato bi moral hitrost zmanjšati in zavoj izpeljati v ohlapnejšem loku (da to ne bi bilo mogoče, ni trdil; glej sodbo II Ips 116/2005).

Tožnikova revizija je po obrazloženem neutemeljena in jo je moralo vrhovno sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Tako sodba II Ips 346/98 in druge.Op. št. (2): Primerjaj sodbo II Ips 525/92.