Jedro

Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel približno štiri in pol povprečnih neto plač v RS, kar je celo nekoliko nad povprečjem prisojenih odškodnin v teh primerih, in je sprejemljivo: izvedenec je namreč skupno poškodbe ocenil kot lahke (kar je II. skupina).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo, ki mu jo je povzročil v incidentu 7. 7. 2013, plačati 4.500,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne do plačila (I. točka izreka sodbe). Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Obenem je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti 659,13 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnik se zoper zavrnilni del sodbe pritožuje in pri tem nominalno uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge. Meni, da je dosojena odškodnina bistveno prenizka po vseh postavkah. Opisuje, koliko bolečin in nevšečnosti je trpel. Nasprotuje izvedenčevi oceni, na katero se je oprlo sodišče, da so posledice na zapestju le v 10 % posledice obravnavanega dogodka in da zloma ni utrpel. Meni, da je to v nasprotju z medicinsko dokumentacijo in očita, da sodišče ni zaslišalo dr. Š., ki je ugotovil zlom, tako kot tudi drugi zdravniki na kasnejših pregledih. Meni, da ni mogoče, da se mu zlom iz stare poškodbe iz l. 1996 ne bi zarasel. Enako navaja glede poškodbe (izpaha) ključnice. Tožnik izpodbija tudi popolno zavrnitev njegovega zahtevka iz naslova razžalitve časti in dobrega imena. Navaja, da so bile besede, ki mu jih je izrekel toženec, objektivno žaljive in da so ga zelo prizadele, kar je pojasnil in izpovedal. Žaljivke so bile navedene tudi v pravnomočnem plačilnem nalogu PP. Tožnik predlaga, da se njegovemu zahtevku ugodi v celoti, s stroškovno posledico.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter priglasil stroške v zvezi s podanim odgovorom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Glede poškodb, ki jih je tožniku prizadejal toženec, slednje ni več sporno, se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje izvedenca medicinske stroke dr. V. S. Zaslišanje dr. Š., ki je tožnika prvi pregledal in postavil (delno) napačno diagnozo, ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, saj je izvedenec dr. V. S. njegove izvide upošteval, le presodil jih je drugače. Prepričljivo je pojasnil, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zvin in udarnino levega zapestja, udarnino predela levega lopatično-ključnega sklepa, udarnino glave v predelu ličnice in udarnino in nateg mišic leve strani vratu. Izvedenec je jasno razložil, zakaj je pri prvi diagnozi očitno prišlo do pomote, da namreč zapestje ni bilo niti počeno niti zlomljeno, pač pa je šlo za nezaraščeno staro poškodbo (psevdoartrozo) iz avtomobilske nesreče v l. 1996. Ni res, da bi napačno diagnozo kasneje potrjevali lečeči zdravniki, pač pa so iz nje samo izhajali. Tudi glede poškodbe lopatice je izvedenec pojasnil, da je imel tožnik poškodovano (izpahnjeno) v prejšnji nezgodi, kar vse korektno pojasnjuje že sodišče prve stopnje (5. odst. str. 10).

7. Prisojena odškodnina ni prenizka, saj v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), torej zlasti stopnji in trajanju tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera; teži in naravi poškodbe, poteku zdravljenja, tožnikovi starosti. Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine, ki naj tožniku zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje ter prizadejan strah. Še višja zahtevana odškodnina bi šla tudi po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

8. Sodišče prve stopnje je tožnikovo škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse, tega pa pritožba konkretno tudi ne očita. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejel približno štiri in pol povprečnih neto plač v RS, kar je celo nekoliko nad povprečjem prisojenih odškodnin v teh primerih, in je sprejemljivo: izvedenec je namreč skupno poškodbe ocenil kot lahke (kar je II. skupina).1

9. Za telesne bolečine in nevšečnosti, ki ji je ugotovil izvedenec in jih povzema sodišče prve stopnje na 12. strani, in ki jih v bistvu povzema tudi pritožba, je 3000,00 EUR pravična denarna odškodnina, kot tudi za strah 1000,00 EUR (str. 13. in 14). Popolnoma prepričljiva pa je tudi izvedenčeva ocena, da ima tožnik trajne posledice le v levem zapestju, vendar na račun obravnavanega škodnega dogodka le 10%, ostalo pa gre pripisati prometni nesreči l. 1996. Na podlagi take ocene je 500,00 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti (glej 14. in 15. stran obrazložitev) primerna satisfakcija.

10. Naposled se pritožbeno sodišče strinja tudi s presojo prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve zahtevane odškodnine zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Denarna odškodnina se prisodi za nepremoženjsko škodo le, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo (1. odst. 179. čl. OZ). Izrazi, ki so podlaga za tožnikov zahtevek iz tega naslova, so kletvice oz. psovke in kot taki objektivno sicer žaljivi, kot je to zapisalo že sodišče prve stopnje. Vendar pritožbeno sodišče ne najde razloga, da ne bi sprejelo ocene sodišča prve stopnje, da izrečene besede tožnika niso zelo hudo prizadele. Takšen vtis je sodišče dobilo ob tožnikovem neposrednem zaslišanju ter poslušanju posnetkov in vanj ni razloga dvomiti. Sodišče prve stopnje je navedlo razumne in prepričljive razloge o tem, da glede na medsebojne odnose in komunikacijo med tožnikom in tožencem ni verjetno, da bi ga izrečene besede (sploh) prizadele oz. da bi zaradi njih trpel duševne bolečine. Plačilni nalog pri tem ne igra nobene vloge, saj pravdno sodišče nanj v ničemer ni vezano. Okoliščine torej ne upravičujejo denarne odškodnine za tožnika tudi iz tega naslov.

11. Pritožbeni razlogi, na katere se sklicuje tožnik, torej niso podani, prav tako ne tisti, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. tč.) potrditi prvo sodbo.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP). Glede na njeno vsebino ter glede na to, da toženec v odgovoru na pritožbo le ponavlja svoja stališča, ki jih je predstavil že pred sodiščem prve stopnje in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, pritožbeno sodišče odgovor na pritožbo ocenjuje za nepotrebno vlogo, s katero si toženec ni mogel koristiti, zato strošek zanjo ni bil potreben in ga trpi toženec sam (155. čl. ZPP).

1 Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 16 in 765. (GV Založba Ljubljana, 2001).