Jedro

V postopkih uveljavljanja pravic iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja podajajo mnenja o preostali delovni zmožnosti izvedeniški organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V postopku sodnega varstva pravic je zato potrebno upoštevati in vrednotiti tudi na ta način pridobljene dokaze oz. ugotovljena dejstva. Le če sodišče presodi, da je bilo zdravstveno stanje, invalidnost oz. preostala delovna zmožnost v predsodnem postopku pomanjkljivo ugotovljena, lahko pribavi dopolnilno mnenje oz. dodatno obrazložitev izvedeniškega organa iz predsodnega oz. upravnega postopka, ali pa po določbi 252. člena ZPP izvedeniško delo zaupa zapriseženemu sodnemu izvedencu, strokovnemu zavodu, bolnišnici, fakulteti,.. Zato je zmotno stališče tožnika, da sodna odločba a priori ne bi smela temeljiti na izvedenskem mnenju invalidske komisije I. in II. stopnje, prav tako tudi niso sprejemljive pavšalne ocene o pristranskosti teh komisij, ker so to izvedeniški organi tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnica nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in priznanje pravice do razporeditve na drugo ustrezno delo v polovičnem delovnem času od 19.12.1995 dalje, ker je ocenilo, da so ji bile v predsodnem postopku pred toženo stranko pravilno in zakonito priznane pravice na temelju III. kategorije invalidnosti. Hkrati je izreklo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je podana bistvena kršitev po 1. odst. 354. člena ZPP v zvezi s 54., 71. in 75. členom, ker je sodba uprta na izvedeniški mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje, ki sta organa tožene stranke, zato od nje odvisna in pristranska. Sodišče teh dveh mnenj ne bi smelo upoštevati kot dokaz, pač pa bi moralo pridobiti mnenje neodvisnega izvedenca, npr. Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja pri Medicinski fakluteti v Ljubljani. Vztraja pri navedbah, da lažjega dela čistilke z omejitvami ni zmožna opravljati v polnem delovnem času, saj se ji že po eni uri pojavijo neznosne bolečine. Prestajanje intenzivnih telesnih bolečin predstavlja mučenje, kar je z Ustavo Republike Slovenije prepovedano. S sodbo naj bi bile grobo kršene človekove pravice, ker ni dopustno razporejanje na delo, ki ga glede na zdravstveno stanje ne zmore. Priglaša stroške pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Tožnica v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP-77), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti izrecno uveljavljane kršitve po 1. odst. istega člena ZPP. Sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno povdariti predvsem naslednje. Na podlagi 253. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju ZPIZ-92), v zvezi s 5. in 30. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS) sodišče v socialnih sporih presoja pravilnost in zakonitost konkretnega posamičnega akta pristojnega nosilca zavarovanja, izdanega v predsodnem upravnem postopku. Presoja formalno in materialno-pravno pravilnost odločitve, izdane po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in Zakona o splošnem upravnem postopku. V postopkih uveljavljanja pravic iz invalidskega zavarovanja pa mnenja o invalidnosti in preostali delovni zmožnosti, podajajo izvedeniški organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je pooblaščeni nosilec in izvajalec tega zavarovanja. V postopku sodnega varstva pravic je zato potrebno upoštevati in vrednotiti tudi na ta način ugotovljena pravno-relevantna dejstva. Le če sodišče oceni, da je bilo zdravstveno stanje, invalidnost oz. preostala delovna zmožnost v predsodnem upravnem postopku pomanjkljivo razčiščeno, lahko po določbah ZPP, ki se nanašajo na dokaze in izvajanje dokazov pribavi, bodisi dopolnilno mnenje oz. dodatno obrazložitev izvedeniškega organa iz predsodnega postopka, ali po potrebi, ob uporabi 252. člena ZPP, izvedensko delo zaupa bodisi zapriseženemu sodnemu izvedencu, strokovnemu zavodu, bolnišnici, fakulteti itd.. Glede na navedeno materialno in procesno-pravno ureditev je zmotno pritožničino stališče, da v konkretni zadevi sodna odločba sploh ne bi smela temeljiti na izvedenski mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje, niti niso sprejemljive pavšalne pritožbene navedbe o pristranskosti teh komisij zgolj zato, ker sta organa tožene stranke. Kot vsak izvedenec ali izvedeniški organ po pravilih ZPP, so tudi izvedeniški organi tožene stranke, mnenja in ocene o zdravstvenem stanju, invalidnosti in preostali delovni zmožnosti dolžni podajati po pravilih medicinske znanosti in stroke v povezavi s predpisanimi definicijami invalidnosti ter preostale delovne zmožnosti. Zato le v primerih, kadar zaradi teže in zapletenosti zdravstvenih okvar oz. njihovih posledicah na nadaljno zmožnost za organizirano pridobitno delo, objektivno ne bi bile zmožne podati strokovno-medicinsko prepričljive ocene, sodišče ta pravno-relevantna dejstva lahko razčiščuje tudi s pomočjo Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja pri Medicinski fakulteti, kar pa v obravnavani zadevi ni bilo potrebno. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je v skladnih mnenjih invalidske komisije I. in II. stopnje, prepričljiva podlaga za zaključek, da zaradi posledic poškodb v prometni nesreči leta 1994, torej stanja po zlomu leve nadlahtnice, zarasle sicer v nepravilnem položaju, z omejeno gibljivostjo v smislu abdukcije, ob normalni funkcionalnosti leve rame, brez nevroloških izpadov in stanju po zlomu medenične kosti brez bistveno ovirane gibljivosti, brez nevroloških izpadov na spodnjih udih in negativnem lasegu, od 19.12.1995 tožnica več ni zmožna za svoje delo "čistilke" niti v skrajšanem delovnem času. Še vedno pa je ob izkazanih trajnih spremembah zdravstvenega stanja, zmožna v polnem delovnem času in brez neposredne nevarnosti za poslabšanje, opravljati drugo ustrezno, fizično lažje delo, kjer ne bo dvigovala bremen na 5 kg in izvajala opravil izven nivoja delovnega pulta. Objektivizirane zdravstvene okvare namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča niso takšne, da drugega ustreznega dela (takšno drugo ustrezno delo seveda ni delo "čistilke", saj je prav zato, ker tega svojega dela ni zmožna opravljati niti v polovičnem delovnem času, razvrščena v III. kategorijo invalidnosti), ob doslednem upoštevanju vseh omejitev, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, ne bi bila zmožna v polnem delovnem času. Ker z objektivizirano medicinsko dokumentacijo dejansko niso izkazane takšne trajne zdravstvene okvare, ki bi tožnico onesposabljaje za opravljanje drugega ustreznega dela v polnem delovnem času, niso izpolnjeni pogoji za njeno razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti po 2. alinei 34. člena ZPIZ-92, niti priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tej podlagi, zato je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo njen zahtevek utemeljeno zavrnilo. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem tako ni prišlo do procesnih kršitev iz 1. odst. 354. člena ZPP-77, ne pomanjkljivo ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, niti zmotne uporabe materialnega prava, zato z izpodbijano pravilno in zakonito sodbo tudi niso mogle biti kršene človekove pravice, kot neutemeljeno zatrjuje pritožnica. Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in odločiti, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Glede na izid pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče hkrati odločilo, da trpi tožnica sama svoje stroške pritožbe.