Jedro

V spornem obdobju za tožnika niso bili plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti. V primeru, ko niso plačani prispevki, glede na določbo 2. odstavka 59. člena ZUTD zavarovanec ne more pridobiti pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Izjema velja le, če bi šlo za primer, kot je določen v 3. odstavku 59. člena ZUTD, torej da bi bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja. Tega tožnik ni uspel dokazati. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi št. ... z dne 24. 8. 2011 in št. ... z dne 2. 11. 2011 in da se tožniku prizna pravica do nadomestila za brezposelnost od 25. 1. 2011 dalje. Sodišče je nadalje odločilo, da stroški sodnega postopka bremenijo proračun RS.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz razloga, kjer je bil tožnik zavarovan na podlagi 40. Tožnik pa je ves čas zatrjeval, da je bil v delovnem razmerju v A. d.o.o. in je v zvezi s tem tudi predlagal izvedbo dokaza in sicer pribavo pogodbe o zaposlitvi pri stečajnem upravitelju. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je posledično prišlo do kršitve tožnikovih pravic, ki so vplivale tudi na izid samega postopka. Tožnik je bil v času od 1. 1. 2003 do 25. 1. 2011 v delovnem razmerju in obvezno zavarovan pri A. d.o.o.. Tako je bil na podlagi sklenjenega delovnega razmerja tudi obvezno zavarovan za primer brezposelnosti. Iz izpisa ZZZS ne izhaja, da je bil tožnik prostovoljno zavarovan za primer brezposelnosti, kot bi se lahko zavaroval na podlagi 15. člena ZZZPB kot lastnik gospodarske družbe. Tožnik ne more vplivati na kakšen način ga je vodil ZPIZ glede podlage zavarovanja. Tako so izkazani vsi pogoji, da se šteje kot brezposelna oseba, kateri gre tudi nadomestilo za primer brezposelnosti. Bistveno za sam postopek je tudi dejstvo, da je šlo podjetje A. d.o.o., kjer je bil zaposlen tožnik, v stečaj. Stečaj je predlagal upnik - DURS in ne tožnik. Sodišče bi torej moralo uporabiti določbo 4. odstavka 63. člena ZUTD in tožniku priznati pravico do nadomestila za primer brezposelnosti. Sodišče tudi ni zaslišalo tožnika. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov je podana tudi procesna kršitev po določbi 286. b. člena ZPP, saj je tožnik prepričan, da bi izvedba predlaganih dokazov pripomogla k drugačni rešitvi zadeve. Izkazalo bi se, da je bil tožnik v delovnem razmerju v A. d.o.o.. Če pa so ga vodili v zavarovanju pod drugo podlago, pa to ne more biti v škodo tožniku. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 2. 11. 2011. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 24. 8. 2011, s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za priznanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.

Zakon o urejanju trga dela (ZUTD, Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami) v 59. členu določa, da pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom brezposelnosti zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24 mesecih. Pravice iz zavarovanja pridobi zavarovanec izključno na podlagi plačila prispevkov, če zakon za posamezen primer ne določa drugače. V 3. odstavku istega člena pa je nadalje določeno, da ne glede na 2. odstavek 59. člena pridobi pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti tudi oseba, ki je bila vključena v zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, delodajalec kot zavezanec za plačilo prispevkov, pa prispevkov za zavarovanje za primer brezposelnosti ni plačal in sicer ne glede na možnost njihove izterjave. Zavarovancem se v teh primerih v zavarovalno dobo šteje celotno obdobje trajanja delovnega razmerja.

Med strankama očitno ni sporno, da v obdobju od 1. 1. 2003 pa do 25. 1. 2011 niso bili poravnani prispevki, torej tudi prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti. To je razvidno tudi iz dopisa DURS, Davčni urad B., št. ... z dne 3. 8. 2011, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. V primeru, ko niso plačani prispevki pa torej glede na določbo že citiranega 2. odstavka 59. člena ZUTD zavarovanec ne more pridobiti pravic iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Izjema velja le, če bi šlo za primer, kot je določen v 3. odstavku 59. člena ZUTD, torej da bi bil tožnik v spornem obdobju v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča, pa tožniku ni uspelo dokazati, da bi bil v zavarovanje vključen na podlagi delovnega razmerja. Iz listinske dokumentacije v spisu namreč izhaja, da je bil tožnik zavarovan iz naslova družbeništva zasebne družbe v kateri je bil poslovodna oseba na podlagi 2. odstavka 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Iz poslovnega registra izhaja, da je bil tožnik družbenik družbe z omejeno odgovornostjo A. d.o.o. in sicer od 18. 3. 1991 dalje. S sklepom Okrožnega sodišča v Krškem, St 1852/2010 z dne 25. 1. 2011 je bil vpisan začetek stečajnega postopka nad navedeno družbo. Iz fotokopije potrdila o prijavi - odjavi, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik zavarovan po podlagi 040. Po tej podlagi je bil tožnik zavarovan od 1. 1. 2003 do 25. 1. 2011. Podlaga 040 pomeni, da gre za zavarovanje družbenika, ki je hkrati direktor družbe. Nadalje tudi iz odločbe ZPIZ št. ... z dne 6. 6. 2011 izhaja, da je tožniku prenehala lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva zasebne družbe, na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, z 25. 1. 2011. Vse to pa, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dokazuje, da je bil tožnik zavarovan kot družbenik ter poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo, ne pa kot delavec v delovnem razmerju. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ustrezno razčistilo in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe dokazov kršilo določbe postopka. Res je, da je tožnik sam predlagal svoje zaslišanje. Sodišče ga je tudi vabilo na narok za glavno obravnavo, vendar pa se tega naroka brez opravičenega razloga ni udeležil. Glede pridobitve pogodbe o zaposlitvi pri stečajnem upravitelju, pa sodišče utemeljeno ni izvedlo tega dokaza. Na strani stranke je, da sodišču predloži dokaze, ki naj bi utemeljevali njen zahtevek. Tožnik ni z ničemer izkazal, da tega dokaza ne more pridobiti, pa tudi če bi ga, omenjeno na samo odločitev ne bi imelo vpliva, kajti kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje, iz pravnomočne odločbe ZPIZ z dne 6. 6. 2011 izhaja, da je imel tožnik lastnost zavarovanca na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, ne pa na podlagi delovnega razmerja. Lastnost zavarovanca traja za družbenike zasebnih družb in zavodov od vpisa v register kot poslovodna oseba in se zaključi z izbrisom iz takšnega registra (33. člen ZPIZ-1). Tožnik je bil v zavarovanje na podlagi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 vključen od 1. 1. 2003 dalje, zavarovanje pa mu je prenehalo z 25. 1. 2011, torej z datumom, ko mu je prenehala poslovodna funkcija v podjetju A. d.o.o. zaradi stečaja.

Ker v spornem primeru ni izkazan dejanski stan, kot je določen v 3. odstavku 59. člena ZUTD, je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.