Jedro

V lokacijskem dovoljenju ni mogoče dovoljevati posegov na zemljišču, ki ni investitorjevo (javna površina) in ne urejati režima parkiranja na javnih površinah. Sklicevanje tožene stranke na obrazložitev odločbe prve stopnje (245. člen ZUP) ni v celoti utemeljeno, ker ne pove, kako so upoštevana skupna merila in pogoji, da se ne smejo poslabšati pogoji dostopa do sosednjih objektov.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 09. 05. 1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Uprave za urbanizem občine z dne 08. 10. 1993, s katero je ta investitorju izdala lokacijsko dovoljenje za ureditev gostinskega lokala v kleti stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 156 pod tam navedenimi pogoji. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da se predlagana lokacija gostinskega lokala nahaja v območju morfološke enote U-Kg 1, za katero je sicer po 47. členu odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote ... (Ur. vestnik Gorenjske, št. 12/89) predvidena izdelava ureditvenega načrta, do izdelave tega načrta pa so dopustni posegi, ki so dopustni v starih vaških jedrih in so opredeljeni v podrobnejših pogojih in merilih za posege v prostor v značilnih območjih. Za stara vaška jedra je v 40. členu odloka med drugim določeno, da je dovoljena sprememba namembnosti, za vse posege v prostor na tem območju pa je potrebno dobiti mnenje zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine, le-to pa je bilo dano s pogoji, ki so zajeti med pogoji izpodbijane odločbe. Ugotavlja tudi, da je lokacijska dokumentacija z dne 08. 07. 1993, ki je sestavni del lokacijskega dovoljenja, izdelana v skladu s pogoji citiranega odloka in da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Pritožbene ugovore je zavrnila z utemeljitvijo, da je nanje odgovoril že prvostopni organ v lokacijskem dovoljenju in se zato v skladu z 245. členom zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) nanje v celoti sklicuje. V postopku je bilo upoštevano mnenje zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine z dne 18. 03. 1993, ki pa ne vsebuje posebnih pogojev glede parkiranja; naknadno pa je v dopisu z dne 29. 11. 1993 izrecno navedel, da soglaša s predvidenimi parkirnimi prostori v situacijskem načrtu in da bo neposredno okolico spomeniško zaščitene kapele zavaroval pred morebitnim parkiranjem z mehanskimi ovirami (korita za rože), zato ni upoštevala ugovorov, ki se nanašajo na morebitno parkiranje v bližini te kapele.

V tožbi tožnica navaja, da je neposredna soseda investitorja in se sklicuje na izpodbojne razloge iz svoje pritožbe ter na dopis Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine z dne 01. 10 1993. Uveljavlja, do bo kot soseda zaradi parkiranja gostov investitorjevega gostinskega lokala imela onemogočen dostop z osebnim avtomobilom do svoje hiše in da bo povečan hrup in druge imisije v zvezi z obratovanjem gostinskega lokala v večernih urah in ponoči, uveljavlja pa tudi ugovore spomeniškega varstva. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Investitor kot prizadeta stranka v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo navaja, da je pred desetletji v tej stavbi že potekala gostinska in trgovska dejavnost hkrati v pritličju in v kleti, stanovanjski prostori pa so bili v I. nadstropju, kar je navedeno v lokacijski dokumentaciji in v dopisu Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine z dne 18. 03. 1993, tožnica pa tudi ni upoštevala dopisa tega zavoda z dne 29. 11. 1993, ki je naveden v izpodbijani odločbi. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Predlaga sodišču, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 53. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90 in 18/93, v nadaljevanju: ZUN) mora investitor med drugim predložiti dokazilo, da je upravičen razpolagati z zemljiščem, na katerem namerava posegati v prostor. Lokacijsko dovoljenje za posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji, se izda v skladu s pogoji, ki jih določi lokacijska dokumentacija (2. odstavek 54. člena ZUN). Lokacijska dokumentacija pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN).

Iz poslanih upravnih spisov je razvidno, da je tožnica ves čas upravnega postopka uveljavljala, da ji bo zaradi parkiranja gostov predvidenega gostinskega lokala onemogočen dostop do njene hiše, vendar iz prvostopnega lokacijskega dovoljenja ni razvidno, da je v zvezi s tem ugovorom utemeljeno sklicevanje tožene stranke na obrazložitev odločbe prve stopnje (245. člen ZUP). Tožena stranka sicer pravilno zavrača tožničine ugovore v zvezi s spremembo namembnosti investitorjevega objekta z vidika spomeniškega varstva starega vaškega jedra po določbah 40. in 47. člena odloka o prostorsko ureditvenih pogojih za območje planske celote ... (Uradni vestnik Gorenjske, št. 12/89), ne pove pa, kako so upoštevana skupna merila in pogoji, da se ne smejo poslabšati pogoji dostopa do sosednjih objektov (11. člen tega odloka), saj parkirni prostori v navedenih določbah o urejanju starih vaških jeder niso posebej urejeni. Tega pa tožena stranka kljub tožničinim ugovorom ni razčistila in se ni izjasnila o pogoju, ki ga vsebuje lokacijsko dovoljenje prve stopnje v 2. odstavku 6.točke izreka. V tej točki je namreč prvostopni organ navedel, da "parkirnih površin na zemljišču investitorja ni možno urediti, načrtuje se tlakovanje in označba 4 PM zahodno od objekta, pri čemer se poseže delno na površino parcele 667, za kar se pridobi soglasje lastnika oziroma upravljalca te parcele. Parkirišča se uporabljajo za lokal in javne namene in jih ni dopustno ograjevati ali prekrivati. Izvedba parkirišča mora omogočati nemoten promet do sosednjih objektov, predvsem v ozko ulico JZ od obravnavane lokacije". Takšna navedba ne sodi med pogoje lokacijskega dovoljenja, saj v lokacijskem dovoljenju ni mogoče dovoljevati posegov na zemljišču, ki ni investitorjevo (javna površina parc. št. 667) in ne urejati režima parkiranja na javnih površinah.

Druge ugovore (glede časa obratovanja gostinskega lokala in hrupa) je pravilno zavrnila že tožena stranka, sklicujoč se na razloge v obrazložitvi lokacijskega dovoljenja, da bo investitor s časom obratovanja seznanjen po izdaji uporabnega dovoljenja ter da se je v objektu že nekdaj opravljala trgovska in gostinska dejavnost. Sodišče le še pripominja, da tožnica ne more izpodbijati lokacijskega dovoljenja s sklicevanjem na spomeniško varstvo, ker s tem ne varuje svoje pravice ali pravne koristi.

Upoštevajoč navedeno, bo morala tožena stranka ponovno odločiti o stvari v smislu 62. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Tožničinega predloga za povrnitev stroškov tega upravnega spora sodišče ni obravnavalo, ker po določbi 61. člena ZUS v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v skladu z določbami 2. odstavka 42. člena v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZUS. Določbe ZUP in ZUS je sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.