Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri vrednotenju posledice storjene kršitve pravilno zaključilo, da je bila odsotnost v času od 16. 2. 2023 do 23. 2. 2023, glede katere tožnica ni izpolnila obvestilne dolžnosti, dejansko upravičena. Četudi je tožnica izostala z dela zaporedoma več kot pet dni, ji po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati nesodelovalnosti, neodzivnosti in prekinitve komunikacije s toženko, saj je ravnala korektno, ko je po klicu B. B. 24. 2. 2023 pojasnila situacijo in sporočila datum vrnitve na delo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti njene stroške v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po poteku izpolnitvenega roka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 3. 2023 nezakonita in da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženki do 2. 7. 2023, ko se pogodba o zaposlitvi sodno razveže. Toženki je naložilo, da jo za ta čas prijavi v socialna zavarovanja, ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja in ji po odvodu dajatev od bruto mesečnega zneska 1.461,75 EUR plača neto nadomestila plač s pripadajočimi obrestmi. Plačati ji mora tudi denarno povračilo v višini 1.461,75 EUR z obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek za denarno povračilo zavrnilo. Tožnici je prisodilo 968,44 EUR stroškov postopka.

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni in stroškovni del sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov. V zvezi z dejstvom več kot petdnevne zaporedne odsotnosti z dela in nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačno je stališče sodišča, da zgolj odsotnost tožnice dne 11. 2. 2023 in opustitev sporočila o odsotnosti še ne pomeni razloga za odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj je bila odsotna z dela od 11. 2. 2023 do 23. 2. 2023. Sodišče je napačno obrazložilo, da je bila 11. 2. 2023 z otrokom še v bolnišnici, kar dokazuje evidenca delovnega časa, kjer ima zavedeno za dneve 9., 10. in 11. 2. 2023 "sobivanje otrok". Ta okoliščina ni bistvena za obstoj odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče je napačno interpretiralo izpoved A. A., da je vsebino pogovora s tožnico izpred tedna dni pozabil ali pa ga sploh ni vzel v obzir. Neutemeljeno ni upoštevalo izpovedi te priče, da na pogovor ni pozabil, temveč da ni njegova dolžnost poizvedovati, kakšen je postopek v zvezi z rutinsko operacijo otroka. Četudi je po mnenju sodišča izkustveno razumljivo, da tožnica ni predhodno sporočila svoje odsotnosti 11. 2. 2023 in razloge zanjo, bi to morala storiti. Napačno je zaključilo, da A. A. ni dodatno preveril, ali bo tožnica prišla na delo takoj po operaciji otroka, in se je oziral na neumestne komentarje B. B., da gre za povsem kratko okrevanje otroka v trajanju 2-3 dni. Ni dolžnost toženke, da preverja tožnico, ki je dolžna obveščati o svoji odsotnosti in razlogih zanjo. Sodišče je spregledalo, da je bila tožnica predvidena po urniku za delo v 7. delovnem tednu, tj. od 13. 2. 2023 do 18. 2. 2023, in da je bila razporejena na delo v soboto, 18. 2. 2023, od 9. do 20. ure. Napačno je zaključilo, da je 24. 2. 2023 B. B. med vrsticami preverjal, ali bo tožnica lahko delala 25. 2. 2023, saj tega ni potrdila nobena priča. V zvezi z neobveščanjem toženke o razlogih za odsotnost je ta kot pomembno okoliščino izpostavila, da gre pri predhodnem opozarjanju tožnice na pravočasno javljanje odsotnosti z dela za ponavljajoče dogodke, zaradi česar se je odločila odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče bi moralo verjeti verodostojni izpovedi A. A. o preteklih opozorilih. Toženka je porušeno medsebojno zaupanje zaradi ugotovljene kršitve utemeljila s predhodnimi (ustnimi) opozorili in SMS sporočilom C. C. glede pravočasnega javljanja odsotnosti in razlogov zanjo. Ni pravilen zaključek, da zaradi opustitve tožničinega obveščanja o odsotnosti 11. 2. 2023 ni bilo znatno oteženo učinkovito razporejanje dela ostalih delavcev. Iz izpovedi A. A. izhaja, da je bil zaradi njene odsotnosti kar šokiran in da je bilo posledično znatno oteženo učinkovito razporejanje drugih delavcev. Sodišče je prezrlo del izpovedi tožnice, da so zaradi izpada delavcev pri toženki nedvomno obstajale potrebe po učinkoviti organizaciji delovnega procesa in da je bila ta otežena z odsotnostmi delavcev. Poleg tega tožnica ni prišla na delo več kot pet dni zapored. Sodišče je naredilo pristranske zaključke glede izpovedi B. B. in A. A. Kršitve so tako hude, da onemogočajo nadaljevanja delovnega razmerja med strankama. Sodišče je uporabilo napačno materialno podlago, saj je bila odpoved podana iz razlogov po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. S pristransko in neutemeljeno sodbo je kršilo pravici toženke iz 22. in 23. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve niso podane, prav tako ne tiste, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Odločilna dejstva so bila ugotovljena pravilno in popolno, pravilno je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

6. Pritožba v zvezi z dejstvom več kot petdnevne zaporedne odsotnosti z dela in nemožnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izpodbijani del sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa ne drži. Glede presoje, da je odpovedni razlog podan, ker je bila tožnica odsotna z dela več kot pet dni zapored, o razlogu svoje odsotnosti pa ni obvestila toženke, je bil preizkus prvostopenjske sodbe mogoč. Tudi nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je sodišče prve stopnje utemeljilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba očita neutemeljeno. Ta kršitev je podana, kadar obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. S sklicevanjem na navedeno absolutno bistveno kršitev postopka pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno sodišča prve stopnje glede obstoja odpovednega razloga in okoliščin, zaradi katerih je možno nadaljevati delovno razmerje med strankama, vendar tudi ta pritožbeni razlog ni podan. Pritožba nadalje le pavšalno navaja, da je sodišče s pristransko in neutemeljeno oziroma arbitrarno odločitvijo kršilo toženki pravici iz 22. in 23. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 93/1991 in nadaljnji). Tudi sicer pritožbeno sodišče teh kršitev ni ugotovilo.

7. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu prodajalec. Dne 23. 3. 2023 ji je toženka pogodbo o zaposlitvi izredno odpovedala s sklicevanjem na 2. in 4. alinejo prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožba neutemeljeno izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da zgolj odsotnost tožnice 11. 2. 2023 in opustitev sporočila o odsotnosti še ne pomeni odpovednega razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po tej določbi lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Neizpolnitev obveznosti obveščanja postane odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po navedeni določbi šele po petih dneh (sicer) opravičene odsotnosti tožnice, in ne že pred tem.

8. Pritožba izpostavlja nerelevantno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila tožnica 11. 2. 2023 z otrokom še v bolnišnici, kar dokazuje evidenca delovnega časa, kjer ima zavedeno za dneve 9., 10. in 11. 2. 2023 "sobivanje otrok" in da je bila odsotnost tožnice z dela ves čas upravičena (od 6. 2. 2023). Za presojo kršitve iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni pomembno dejstvo (ne)upravičene odsotnosti. Sodišče prve stopnje je v 27. točki obrazložitve kot ključno ugotovilo, da tožnica razloga odsotnosti z dela od 16. 2. 2023 dalje brez utemeljenega in opravičljivega razloga ni sporočila. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je zato štelo za utemeljen. Ostale pritožbene navedbe v zvezi z obstojem odpovednega razloga (zmotna ugotovitev kršitve obveznosti obveščanja v času odsotnosti od 11. 2. 2023 dalje oziroma v 7. delovnem tednu, tj. od 13. 2. 2023 do 18. 2. 2023, ko bi tožnica morala delati po razporedu delovnih dni; zmotna ocena listin ter izpovedi A.A. in B. B.) tako niti niso bistvene. Posledično na drugačno presojo ne morejo vplivati, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. Tudi ob predpostavki, da je odpovedni razlog podan, ker tožnica kljub predhodni najavi operacije in okrevanja njenega otroka ni ponovno obvestila toženke o razlogu za odsotnost in s predvideno nadaljnjo odsotnostjo po 11. 2. 2023, izredna odpoved ne more biti zakonita. Za izredno odpoved mora biti namreč poleg odpovednega razloga izpolnjen še dodatni pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Obstoj tega pogoja je odvisen od konkretnih okoliščin posameznega primera in interesov obeh pogodbenih strank. Okoliščine primera se nanašajo zlasti na naravo, težo in posledice kršitve, interesi obeh pogodbenih strank pa zlasti na to, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama. Okoliščine primera, ki bodisi omogočajo bodisi ne omogočajo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, se ugotavljajo glede na specifičnost posamezne ugotovljene kršitve (npr. s kakšno težo je delodajalec glede na dejavnost, ki jo opravlja in značilnosti svojega poslovanja ovrednotil takšno kršitev; kako je oziroma bi lahko takšna kršitev vplivala na poslovanje delodajalca; ali je takšna kršitev povzročila delodajalcu škodo; itd.), kot tudi, kakšen je bil odnos delavca do storjene kršitve (npr. kaj je privedlo delavca, da je to kršitev storil). Interes obeh strank v zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka pa se presoja predvsem glede na to, ali je zaradi te kršitve medsebojni odnos med delavcem in delodajalcem (oziroma njuno medsebojno zaupanje) porušen do takšne mere, da je rezultat tega lahko le takojšnje prenehanje delovnega razmerja. Na vprašanje, v kakšnem obsegu je ta odnos porušen, lahko vpliva vrsta ravnanja, ki je bilo ugotovljeno kot kršitev, stopnja krivde delavca, ki je to kršitev storil, dosedanji medsebojni odnosi med delavcem in delodajalcem, pripadnost delavca delodajalcu v smislu trajanja njegove zaposlitve pri delodajalcu, odnos delavca do drugih delavcev itd. 10. Pritožba izgubo medsebojnega zaupanja poleg ugotovljene kršitve povezuje s predhodnim ustnim opozarjanjem in SMS sporočilom C. C. glede pravočasnega javljanja odsotnosti z dela, oziroma z enako kršitvijo v bližnji preteklosti. Prvostopenjsko sodišče je verjelo tožnici, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni nikoli prejela nobenega ustnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da tudi ni res, da bi jo nadrejeni A. A. dvakrat ustno opozarjal na pravočasno sporočanje odsotnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo verjeti A. A., da je tožnico dvakrat ustno opozoril glede pravočasnega javljanja odsotnosti. Njegovo izpoved je pravilno ocenilo kot pavšalno oziroma nekonkretizirano, saj ni jasno, kdaj in v zvezi s čim naj bi tožnico opozoril. Glede poslanega SMS sporočila C. C. v zvezi s sporočanjem odsotnosti 5. 1. 2023 pa je sodišče ugotovilo, da tožnici ni mogoče očitati kršitve delovnih obveznosti, ker je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da je svojo zadržanost z dela sporočila takoj, ko je bilo to v konkretni situaciji mogoče. Pritožbeno sodišče zato soglaša s prvostopenjsko oceno, da toženka ni dokazala ponavljajočih kršitev obveznosti obveščanja pred odsotnostjo v februarju 2023. 11. V okviru izpodbijanja prvostopenjskega zaključka o neobstoju pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 pritožba izpostavlja, da je kršitev tožnice huda in resna. Da je storjena kršitev hujše narave, izhaja že iz tega, da je umeščena med razloge za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pasivnost tožnice pri obveščanju toženke o razlogih odsotnosti je pojmovno vključena v ugotovitev o obstoju kršitve iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, medtem ko je (ne)obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja sodišče prve stopnje pravilno presodilo tudi ob upoštevanju drugih okoliščin.

12. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pri vrednotenju posledice storjene kršitve pravilno zaključilo, da je bila odsotnost v času od 16. 2. 2023 do 23. 2. 2023, glede katere tožnica ni izpolnila obvestilne dolžnosti, dejansko upravičena. Četudi je tožnica izostala z dela zaporedoma več kot pet dni, ji po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni mogoče očitati nesodelovalnosti, neodzivnosti in prekinitve komunikacije s toženko, saj je ravnala korektno, ko je po klicu B. B. 24. 2. 2023 pojasnila situacijo in sporočila datum vrnitve na delo.

13. Pritožba očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede posledic kršitve, ker naj bi sodišče ne upoštevalo verodostojne izpovedi A. A. (o tem, da je bil zaradi odsotnost tožnice z dela v soboto, 11. 2. 2023, kar šokiran, in "da bi drugače uredili zadevo, tako da bi prišel drugi, pa bi imel nekje drugje pač frej"). Poleg tega naj bi prezrlo izpoved tožnice, da četudi je bila "pisana na spalnice", pogosto na spalnicah ni delala, ker je zaradi pomanjkanja delovne sile nadomeščala na različnih oddelkih in se je zavedala, da bo za daljši termin odsotna, na podlagi katere je sodišče zaključilo, da so zaradi izpada delavcev pri toženki nedvomno obstajale potrebe po učinkoviti organizaciji delovnega procesa in da je bila otežena z odsotnostmi delavcev. Očitek ni utemeljen, saj je šlo za odsotnost tožnice, ki se ni šele pričenjala, ampak le nadaljevala (zaradi nege otroka je bila odsotna že od 6. 2. 2023 dalje), torej ni šlo za nenadno odsotnost, s katero toženka ni mogla računati in bi zaradi tega imela nepričakovane oziroma znatne težave z organiziranjem dela. Tožnici je bila tudi za soboto 11. 2. 2023 priznana nezmožnost za delo zaradi nege otroka, zato bi bila tudi na ta dan, ne glede na (ne)izpolnitev tožničine obvestilne dolžnosti, potrebna nadaljnja (re)organizacija dela. Drži sicer, da vsaka nepojasnjena odsotnost delavca praviloma v določeni meri povzroči negotovost in odziv sodelavcev, vendar težo tega v obravnavani zadevi pomembno zmanjšujejo že obrazložene okoliščine, tj. da je bila tožničina odsotnost z dela upravičena zaradi nege otroka, da posebna reorganizacija dela zaradi kršitve ni bila potrebna oziroma ni bila znatno otežena in da bi glede na okoliščine primera toženka lahko uporabila milejšo sankcijo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča izpoved priče A. A. vsebinsko ne prevlada nad navedenimi okoliščinami, s katerimi je sodišče utemeljilo neobstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

14. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je odpoved kljub storjeni kršitvi nezakonita, ker ni bil izpolnjen pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

15. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji). Tožnici je dolžna skladno s prvima odstavkoma 154. in 155. člena ZPP povrniti potrebne stroške. Na podlagi Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) ji pripada 375 točk za odgovor na pritožbo, 22 % DDV in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR skupno znaša 279,99 EUR. V primeru zamude s plačilom tožnici dolguje tudi zakonske zamudne obresti.