Jedro

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ima stranka pravni interes za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta, samo dokler ima določeno pravno korist. Izdaja dovoljena za izredni prevoz po železnici se nanaša na določeno časovno obdobje (do 31. 12. 2010), zato je sodišče v skladu s sodno prakso štelo, da ima tožnik pravni interes za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta, samo do 31. 12. 2010, torej do dne, ki je naveden v zahtevi za izredni prevoz po železnici z dne 20. 9. 2010.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Upravljavec javne železniške infrastrukture v Republiki Sloveniji, družba Slovenske železnice d.o.o. (v nadaljevanju upravljavec) je tožnikovo zahtevo z dne 20. 9. 2010 za izredni prevoz na progi (64) Pivka – Ilirska Bistrica – državna meja zavrnil. V obrazložitvi je upravljavec navedel, da se prevoz lokomotive serije 1216 s prekoračeno osno obremenitvijo ne bo vršil kot enkraten prevoz, temveč bi bila takšna lokomotiva uporabljena za vleko rednega vlaka, ki je planiran z voznim redom omrežja, zato soglasja za prevoz ne more izdati. Dne 13. 10. 2010 je tožnik vložil ponovno zahtevo za izredni prevoz. Upravljavec je ponovno zavrnil tožnikov zahtevo za izredni prevoz, ker bi večkratni izredni prevozi lokomotive serije 1216 na progi Pivka – Ilirska Bistrica – državna meja negativno vplivali na objekte in njihovo stanje.

Tožnik je vložil pritožbo zoper odločitev upravljavca in sicer zaradi diskriminatornega obravnavanja. Regulatorni organ (Ministrstvo za promet) je v pritožbenem postopku ugotovil, da upravljavec javne železniške infrastrukture ni ravnal diskriminatorno. V postopku je ugotovil, da je tožnik od upravljavca zahteval izdajo dovoljenja za izredni prevoz za lokomotivo serije 1216 na progi (64) Pivka – Ilirska Bistrica – državna meja, ker presega s kategorijo proge dovoljeno osno obremenitev. V skladu z določili 2. odstavka 9. člena Uredbe o kategorizaciji prog (Uradni list RS, št. 4/09 in naslednji) bi lahko od upravljavca v izjemnih primerih zaprosil za posebno dovoljenje, ki bi mu dovoljevalo obratovanje predmetne lokomotive na zadevni progi. Iz zahteve za izredni prevoz z dne 20. 9. 2010 je razvidno, da se vloga tožnika nanaša na obdobje do 31. 12. 2010. Iz obrazložitve obvestila upravljavca je razvidno, da je tožnikovo zahtevo obravnaval kot zahtevo za vleko rednega vlaka, ki je planiran z voznim redom omrežja in ne kot enkraten prevoz predmetne lokomotive na zadevni progi. Tožnik je v ponovni zahtevi oporekal takšni ugotovitvi, vendar ni navedel, koliko prevozov bi predvidoma želel v zaprošenem terminu izvršiti. Ker je tožnik v svoji zahtevi za izredni prevoz opredelil le časovno obdobje, v katerem bi želel vršiti prevoz oziroma vleko vlakov s predmetno lokomotivo na zadevni progi, tudi regulatorni organ meni, da se zahteva nanaša na dovoljenje za večkratni prevoz oziroma vleko rednih vlakov, planiranih z voznim redom omrežja. V kolikor bi tožnik zahteval dovoljenje za izjemni primer, bi to nedvomno v svojih dopisih upravljavcu navedel ali se na to dejstvo vsaj v pritožbi skliceval. Ker tožnik ni utemeljil svoje zahteve kot izjemni primer za obratovanje predmetne lokomotive na zadevni progi, je regulatorni organ ugotovil, da tožnik ni navedel utemeljenih razlogov, ki bi upravljavcu omogočali izdajo posebnega dovoljenja na progi (64) Pivka – Ilirska Bistrica – državna meja.

Nadalje regulatorni organ ugotavlja, da je upravljavec tožnikovo vlogo zmotno obravnaval kot zahtevo za prevoz izredne pošiljke in na tej podlagi zavrnil predmetno zahtevo. Glede na dejstvo, da se je tožnik v vlogi z dne 20. 9. 2010 skliceval na določila 9. člena Uredbe o kategorizaciji prog in da je iz vsebine zahteve mogoče sklepati, da gre za zahtevo za dovoljenje za obratovanje lokomotive (vlečnega vozila) s prekoračeno dovoljeno osno obremenitvijo, bi upravljavec moral zahtevo obravnavati v smislu določil 2. odstavka 9. člena Uredbe o kategorizaciji prog. V kolikor je bil upravljavec javne železniške infrastrukture, glede na izrecne navedbe tožnika v dvomu o pravi volji vlagatelja, bi moral to nejasnost vloge pred njeno vsebinsko obravnavo odpraviti. Glede na dejstvo, da je časovno obdobje, za katero je tožnik zahteval izdajo dovoljenja, že poteklo, regulatorni organ meni, da je vrnitev zadeve upravljavcu javne železniške infrastrukture v ponovno odločanje brezpredmetna. Kljub temu pa regulatorni organ upravljavca opozarja, da mora v prihodnje z ustrezno skrbnostjo strokovnjaka preučiti vloge strank, ne glede, kako jih poimenujejo in v primeru dvoma o dejanski volji vlagatelja nedvomno ugotoviti to voljo.

Glede tožnikovega ugovora, da je diskriminatorno obravnavan v primerjavi s Slovenskimi železnicami, pa regulatorni organ ugotavlja, da se soglasje na katerega se sklicuje tožnik nanaša na prevoz izrednih pošiljk tovornih vagonov s prekoračeno osno obremenitvijo, ki jo tožnik zmotno enači s svojo zahtevo za izjemni primer obratovanja vlečnega vozila s prekoračeno osno obremenitvijo (verjetno) za redno obratovanje na zadevni progi. Glede na navedeno regulatorni organ ugotavlja, da v tem postopku ni mogoče očitati diskriminatornega ravnanja.

V tožbi tožnik navaja, da je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Navaja, da se ne strinja s stališčem regulatornega organa, da bi moral upravljavcu izrecno navesti koliko voženj želi izvesti. Poudarja, da se soglasje za prevoz izrednih pošiljk deli na dva dela in sicer kot soglasje za prevoz, ki je splošno in vezano na določen termin ter soglasje za konkreten prevoz take pošiljke v vlaku. Tako je bilo tudi Slovenskim železnicam dano najprej soglasje za čas od 1. 2. 2010 do 31. 12. 2010, brez navedbe frekvence voženj, saj se nato odobri vsak posamezni prevoz posebej. Nadalje navaja, da je regulatorni organ zaključil, da je potrebno ločevati prevoz izredne pošiljke od izjemnega primera obratovanja vlečenega vozila s prekoračeno osno obremenitvijo. Tožnik temu ne oporeka, vendar je tudi sam upravljavec menil, da se delovna lokomotiva s preseženimi obremenitvami obravnava kot izredna pošiljka. Razlika je namreč le v tem, da se izredne pošiljke prevažajo v (tovornih) vagonih, lokomotiva sama pa ni pošiljka, temveč te pošiljke prevaža (vleče). A ne glede na to, kako se imenujeta zahtevek in soglasje, je neizpodbitno, da razlike v posledici ni, ali progo preobremenjuje lokomotiva ali pretežak vagon. Tožnik je prepričan, da je odločitev upravljavca neutemeljena in diskriminatorna, zato predlaga, da se odločba z dne 15. 2. 2011 odpravi in zadeva vrne regulatornemu organu v ponovno odločanje ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Po določilih Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta (ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu ni bil vročen v predpisanem roku), kar pomeni, da za dopustnost upravnega spora ZUS-1 določa dva pogoja, ki morata biti podana kumulativno, da je upravni spor sploh dopusten, in sicer gre na eni strani za prizadetost tožnika v njegovih pravicah ali pravnih koristih, na drugi strani pa, da je razlog za tožnikovo prizadetost izpodbijani dokončni upravni akt (ali okoliščina, da le-ta ni bil izdan). Če namreč upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, sodišče s sklepom zavrže tožbo že ob njenem predhodnem preizkusu na podlagi 6. alinee 1. odstavka 36. člena ZUS-1; to pa je razlog, na katerega mora, med drugimi, sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1). V tožbi tožnik zahteva presojo zakonitosti uvodoma navedenega dokončnega akta, izdanega v postopku za izdajo dovoljenja izrednega prevoza po železnici do 31. 12. 2010. Iz ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča RS (v zadevah št. U 2187/2006 z dne 27. 9. 2006, U 2464/2005, U 2890/2005 in U 554/2006 z dne 14. 3. 2007 ter U 2651/2005 z dne 14. 3. 2007, U 2087/2007 z dne 19. 11. 2008 ter Vrhovnega sodišča RS (št. I Up 676/2006 z dne 10. 5. 2006, I Up 52/2009 z dne 18. 2. 2009) izhaja, da ima stranka pravni interes za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta, samo dokler ima določeno pravno korist. Izdaja dovoljena za izredni prevoz po železnici se nanaša na določeno časovno obdobje (do 31. 12. 2010), zato je sodišče v skladu s sodno prakso štelo, da ima tožnik pravni interes za sodno varstvo v upravnem sporu zaradi odprave izpodbijanega akta, samo do 31. 12. 2010, torej do dne, ki je naveden v zahtevi za izredni prevoz po železnici z dne 20. 9. 2010. Od dne 31. 12. 2010, torej od dneva, ki ga je tožnik navedel v vlogi za izdajo dovoljenja za izredni prevoz po železnici, pa si stranka svojega pravnega položaja v zvezi s postopkom izdaje dovoljenja za izredni prevoz po železnici ne more več izboljšati na podlagi tožbe zaradi presoje zakonitosti (oziroma odprave) upravnega akta v upravnem sporu. V konkretnem primeru se uvodoma navedeni izpodbijani upravni akt nanaša na odločitev regulatornega organa ali je upravljavec pri odločanju o izdaji dovoljenja za izredni prevoz po železnici ravnal diskriminatorno, vendar pa je tožnik s tožbo, ki je bila vložena po 31. 12. 2010, predlagal odpravo izpodbijanega akta zaradi nezakonitosti. Ker mora sodišče na obstoj pravnega interesa paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 34. člena ZUS-1) je iz predhodno navedenih razlogov zavrglo tožbo na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, ker si tožnik s predmetno tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja v konkretni sporni zadevi v zvezi z izdajo dovoljenja za izredni prevoz po železnici.