Jedro

Dejanska ugotovitev, da sta tožnika sporno nepremičnino dobila v dar od zapustnika, ne pa od matere, ne narekuje zavrnitve tožbenega zahtevka za ugotovitev, da nepremičnina ne sodi v zapuščino, pač pa podlago, da zahtevku sodišče ugodi. Nepremičnina, ki je bila predmet darilne pogodbe, namreč tudi v primeru, da jo je tožnikoma podaril zapustnik, ne spada v njegovo zapuščino. Obstoj veljavnega pravnega posla (to je darilne pogodbe) to izključuje. Povedano drugače: vprašanje, kdo je bil darovalec, na ugotovitev, da sporna nepremičnina ne spada v zapuščino zapustnika, sploh ne more vplivati. To seveda jasno kaže, da tožnika (vsaj glede na tožbene trditve) za vložitev tožbe z zahtevkom kot sta ga postavila, interesa pravzaprav nista imela, vendar pa se ne sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče z vprašanjem pravnega interesa za tožbo (s takšnim zahtevkom) ni smelo ukvarjati, saj sta bila na pravdo napotena s sklepom zapuščinskega sodišča (181. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevku, ki se glasi: „Ugotovi se, da v zapuščino po dne ... 2007 umrlem J. T., roj. 000, nazadnje stanujočem D. 14, ne sodi stanovanjska hiša s prizidkom na naslovu D. 16, stoječa na parcelni številki 2024/11, k. o. X, ID znak 000.“ ugodi.

II. Toženi stranki sta dolžni tožečima strankama nerazdelno povrniti stroške postopka v višini 3.738,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, s katerim sta zahtevala ugotovitev, da v zapuščino po dne 000 umrlem J. T. ne sodi stanovanjska hiša s prizidkom na naslovu D. 16, ki stoji na parc. št. 2024/11, k. o. X, ID znak 000 (točka I izreka). Tožnikoma je še naložilo, da tožencema povrneta stroške postopka v višini 1.455,70 EUR s pripadki (točka II izreka).

2. Pritožbo vlagata tožnika. Uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku v celoti ugodeno oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglašata pritožbene stroške. Navajata, da je sodišče napačno ocenilo tako vsebino in namen strank pri sklepanju sodne poravnave, kot tudi izpovedbe zaslišanih prič in strank. Opozarjata, da so bili pri sklenitvi in zapisu poravnave prisotni zgolj tožnika in priča M. T., aktivno pa je pri dogovarjanju in kasnejši sklenitvi sodeloval tudi A. T. V nadaljevanju povzemata del njegove izpovedbe in zaključujeta, da iz dokaznega postopka izhaja, da sta zapustnik in M.T. s poravnavo razdelila svoje skupno premoženje in da ne gre za darilo očeta sinovoma, ampak je prepis tega dela premoženja na tožnika le del poravnave zakoncev ob delitvi skupnega premoženja. Besedilo v tretji alineji točke I poravnave ne pomeni, da gre pri tem premoženju za izključno last zapustnika, ampak da gre za delitev premoženja med brati T. Že v postopku pred sodiščem prve stopnje sta opozarjala, da je šlo pri delitvi premoženja za večje premoženje, ki je razvidno iz predloženih tožb. Rezultat dolgega pravdanja je sklenjena sodna poravnava, po kateri je M.T. nase prenesla le nedograjeno vikend hišo, vendar pod pogojem, da se njej prizna, kot njen del skupnega premoženja, stanovanjska hiša, ki jo mora formalni zemljiškoknjižni lastnik prenesti na njuna sinova. V izogib nepotrebnim prenosom na M. T. in kasneje na oba tožnika, je del sodne poravnave poskrbel tudi za tak prenos. Sodišče bi zahtevku, da stanovanjska hiša na naslovu D. 16, ne sodi v zapuščino, moralo ugoditi, saj tožnika hiše nista prejela od zapustnika kot darilo. Ni jasno, zakaj je sodišče verjelo pričam A. M. in H. K., ki pri pogovorih, niti ob zapisu poravnave nista sodelovali, po drugi strani pa ne verjame priči T. M. in A. Nelogično je, da bi mati tožnikov prevzela v last le majhno nedograjeno vikend hišo, upoštevajoč celotno premoženje, ki sta ga v trajanju zakonske zveze zakonca ustvarila. Vztrajata pri tem, da je bilo dogovorjeno, da predstavlja hiša Dolgi most 16 del premoženja zakoncev, ki je ob delitvi pripadel materi tožnikov in pomeni del njenega premoženja in njeno darilo tožnikoma.

3. Toženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi zahtevka oprlo na ugotovitev, da je bila stanovanjska hiša s prizidkom na naslovu D. 16, ki stoji na parc. št. 2024/11, k. o. X, tožnikoma podarjena s strani zapustnika in sicer z darilno pogodbo, vsebovano v dne 10. 2. 1992 sklenjeni sodni poravnavi, kot sta to zatrjevala toženca. Tožnika trditev, da sta nepremičnino kot darilo dobila od matere, nista dokazala.

6. Pritožbeno sodišče s takšnim zaključkom ter razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, soglaša in zavrača pritožbeno grajo dokazne ocene izpovedb zaslišanih strank ter prič ter vsebine sklenjene sodne poravnave. Sodišče prve stopnje je, skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, ocenilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka sprejelo zaključek, ki je življenjsko sprejemljiv in logično prepričljiv. Razlogov sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo, se pa nanje sklicuje ter v nadaljevanju odgovarja le na posamezne pritožbene očitke s katerimi skušata pritožnika vzbuditi dvom v dokazno oceno.

7. Tako ne drži, da razen tožnikov ter priče M. T., delno pa tudi A. T., nihče drug, ki je bil zaslišan, ni sodeloval pri dogovorih in zapisu poravnave. Pri pogovorih in pri njenem zapisu je nedvomno sodelovala zaslišana priča K. T. V., ki je zapustnika zastopala v sporu, ki je tekel med njim in njegovo razvezano ženo in ji zato ni mogoče odrekati, da ni seznanjena s pogovori in samo vsebino poravnave. Ravno ta priča je pojasnila, da je bila poravnava rezultat dolgih usklajevanj in je bila v njej natančno določena vsaka beseda. Mati tožnikov se je strinjala, da zapustnik nepremičnino, ki je bila njegova, podari otrokoma (to je tožnikoma, op. sodišča). Priznano je bilo, da gre za premoženje zapustnika, saj je bilo to bistveno. Zapustnik na poravnavo ne bi pristal, če bi se v njej hiša štela za skupno premoženje. Glede na takšno izpoved, katere vsebino so poleg obeh tožencev potrdile tudi nekatere druge zaslišane priče (A. P., A. M. in H. K.) ter sam zapis v poravnavi, drugačen zaključek kot ga je naredilo sodišče prve stopnje, niti ni mogoč. Res je sicer, da so priče P., M. in K. o tem, da je zapustnik nepremičnino imel za svojo in da je šlo za njegovo darilo tožnikoma, vedele izpovedati zgolj iz pripovedovanja zapustnika, vendar pa jim zgolj iz tega razloga ni mogoče odrekati verodostojnosti.

8. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na to, da ni logično, da bi mati tožnikov dobila zgolj nedograjen vikend, zapustnik pa celotno preostalo (potrditvah tožnikov zelo obsežno) premoženje. Res je, da je med zapustnikom in njegovo bivšo ženo tekla pravda zaradi spornega obsega skupnega premoženja, vendar pa zgolj začet postopek, ki se je končal z umikom tožbe, ne dokazuje, da je bilo premoženje, ki je bilo predmet te pravde, tudi res skupno in je zato vsebina poravnave, tako kot je zapisana, nelogična.

9. Nobenega dvoma ni, da je bila darilna pogodba ter prenos lastninske pravice na oba tožnika del sklenjene poravnave in s tem tudi eden od razlogov, da so se spori med bivšima zakoncema zaključili. Vendar pa to ne dokazuje, da nepremičnine tožnikoma ni podaril zapustnik. Povsem življenjsko logično in tudi možno je, da je mati tožnikov, namesto, da bi z dolgoletnim pravdanjem (morda) uspela dokazati, da gre pri sporni nepremičnini za skupno premoženje in da ji na njej pripada določen delež, priznala, da gre za zapustnikovo posebno premoženje, s tem, da se je slednji zavezal, da ga podari otrokoma.

10. Mogoče je pritrditi pritožnikoma, da bi se zapis pod tretjo alinejo točke I poravnave lahko razlagal tudi kot ugotovitev, kako so si dediči v zapuščinskem postopku po T. I. razdelili zapuščino, vendar to ne more vplivati na ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz tega zapisa izhaja, da gre za zapustnikovo posebno premoženje. Že ugotovitev, da je to premoženje zapustnik dobil v last z dedovanjem, daje podlago za takšno ugotovitev. Da ne bi bilo tako, pa zakonca kot podpisnika poravnave v njej nista ugotovila. Tudi soglasje matere tožnikov k darilni pogodbi trditev tožnikov ne dokazuje. Celo nasprotno. Soglasje je bilo lahko zapisano v pogodbo v izogib morebitnim kasnejšim sporom, lahko pa tudi kot dodatna potrditev, da je bilo darilo dano s strani zapustnika.

11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede na obrazloženo torej pravilno in popolno ugotovilo. Je pa, kot je pritožbeno sodišče ugotovilo ob uradnem preizkusu v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP, na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo. Dejanska ugotovitev, da sta tožnika sporno nepremičnino dobila v dar od zapustnika (tako kot to izkazuje zapis v sklenjeni poravnavi z dne 10. 2. 1992), ne pa od matere, namreč ne narekuje zavrnitve postavljenega tožbenega zahtevka, pač pa podlago, da zahtevku sodišče ugodi. Nepremičnina, ki je bila predmet darilne pogodbe, namreč tudi v primeru, da jo je tožnikoma podaril zapustnik, ne spada v njegovo zapuščino. Obstoj veljavnega pravnega posla (to je darilne pogodbe) to izključuje(1). Povedano drugače: vprašanje, kdo je bil darovalec, na ugotovitev, da sporna nepremičnina ne spada v zapuščino zapustnika, sploh ne more vplivati. To seveda jasno kaže, da tožnika (vsaj glede na tožbene trditve) za vložitev tožbe z zahtevkom kot sta ga postavila, interesa pravzaprav nista imela, vendar pa se ne sodišče prve stopnje in ne pritožbeno sodišče z vprašanjem pravnega interesa za tožbo (s takšnim zahtevkom) ni smelo ukvarjati, saj sta bila na pravdo napotena s sklepom zapuščinskega sodišča (181. člen ZPP).

12. Ob povedanem pa je pravdnim strankam potrebno pojasniti tudi to, da odločitev v tej pravdni zadevi ne izključuje možnosti, da bo dano darilo tožnikoma na podlagi zahteve sodedičev vračunano v njuna dedna deleža ali možnost, da na podlagi ugotovitve, da je prišlo do prikrajšanja nujnih deležev, pride na zahtevo sodediča oziroma sodedičev (v obsegu prikrajšanja) do vračanja danega darila v zapuščino. Dilemo, ali se darilo vračuna ali ne (ker potrditvah tožnikov ni šlo za darilo zapustnika, ampak matere) bi lahko rešila le pravnomočna odločitev o zahtevku, s katerim bi obdarjenca (tožnika) zahtevala ugotovitev, da se jima sporna nepremičnina ne všteva kot darilo zapustnika v njun dedni delež(2). Glede na dejanske ugotovitve v tem postopku, na katere tožnika sicer nista vezana, pa bosta morala sama presoditi, ali je vložite takšne (nove) tožbe smiselna.

13. Ker pritožbeno sodišče na pravilno uporabo materialnega prava pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je kljub vsebinski neutemeljenosti pritožbe, le-tej moralo ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da je zahtevku ugodilo (peta alineja 358. člena ZPP).

14. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnika sta v postopku uspela, zato sta upravičena do povračila svojih stroškov tako pred sodiščem prve kot pred sodiščem druge stopnje (155. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeno sodišče jima je priznalo nagrado za postopek pred sodiščem prve stopnje (ob upoštevanju, da je odvetnik zastopal oba tožnika) po tarif. št. 3100 in 1200 ZOdvT v višini 670,40 EUR (419 x 1,6), nagrado za narok (ob upoštevanju, da je odvetnik zastopal oba tožnika) po tarif. št. 3102 in 1200 ZOdvT v višini 628,50 EUR (419 x 1,5), pavšalni znesek materialnih stroškov na prvi stopnji po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, nagrado za pritožbeni postopek (ob upoštevanju, da je odvetnik zastopal oba tožnika) po tarif. št. 3210 in 1200 v višini 796,10 EUR (419 x 1,9), pavšalni znesek materialnih stroškov na drugi stopnji v višini 20,00 EUR, skupaj torej 2.135,00 EUR. K temu je dodalo še 22 % DDV (469,70 EUR) ter plačano sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje ter pritožbeni postopek (2 x 567,00 EUR). Skupaj jima je torej priznalo 3.738,00 EUR stroškov in jih naložilo v plačilo toženima strankama kot to izhaja iz izreka sklepa.

Op. št. (1): Zgolj v pojasnilo pritožbeno sodišče dodaja, da se v zapuščino darilo vrne samo v obsegu, v katerem je prikrajšan nujni delež - vendar le, če nujni dedič to zahteva (40. člen Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD). Pa tudi v tem primeru, enako kot pri pravici izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne, retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in njegov potomec, ampak ima le relativne učinke – pravno dejanje izgubi učinek le proti nujnemu dediču in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Izven teh okvirov ostane darilna pogodba v veljavi. Če nujni delež ni prikrajšan, do vračanja darila ne more priti, darilo je v tem primeru dediču (obdarjencu) v njegov dedni delež lahko zgolj všteto.

Op. št. (2): Primerjaj: dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, procesna ureditev, Gospodarski vestnik, 1999, stran 236, enako dr. Ana Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, št. 2/3, stran 93 ter dr. Mateja Končina Peternel, Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, 2008, št. 6-7, stran 1548-1559.