Jedro

Nagib pri darilni pogodbi mora biti izražen tako, da je razviden nasprotni stranki, če naj se upošteva v primerih, ko odpade, torej pri vrnitvenem zahtevku.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izreku v 2. in 3. odstavku pod 1.) ter pod 2.) in 3.) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem pa se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu - v 1. odstavku pod 1.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se darilna pogodba med tožnikom in tožencema, overjena 23.3.1979, v zvezi z aneksom k njej, overjenim 25.4.1980 in naknadno odobrena s sporazumom med zakoncema v višini deleža na skupnem premoženju, razveljavi ter da morata toženca izročiti tožnikoma zemljiškoknjižno listino za vknjižbo 40/100 nepremičnine, vpisane v vl.št. 318 k.o. B. na imeni tožnikov. Zavzelo je stališče, da okoliščine, ki nastopijo po nastanku obveznosti, nimajo vpliva na njeno veljavnost, pač pa je mogoče zahtevati vrnitev darila, ker je odpadla pravna podlaga posla, ki je bila v nagibu, da bi si toženca, ki sta živela skupaj in imela družino, uredila večje in udobnejše stanovanje.

Vrnitev v naravi pa ne pride v poštev, ker sta toženca z adaptacijo podarjenega dela hiše, z nadzidavo nove etaže z ureditvijo posebnega vhoda ustvarila novo gradbeno enoto in s tem funckionalno ločeno enoto. Sicer pa je hiša pridobila na vrednosti in v primeru vrnitve darila v denarju bo potrebno ovrednotiti sprejeto darilo v primerjavi s sedanjo vrednostjo hiše. Tožeča stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev, Trdi, da je napačna ugotovitev, da je bil dogovor o adaptaciji v celoti realiziran, saj sta tožnika nedarovani del hiše sama adaptirala. Napačna je tudi ugotovitev, da vrnitev darila v naravi ne bo več možna temveč le v denarju, saj gre za tri povsem ločene etaže in z minimalnimi stroški, ki sta jih pripravljena kriti tožnika, bi bilo mogoče vzpostaviti povezavo s podarjeno etažo. Vlaganja tožencev se obravnavajo v razdružitvenem postopku. Toženca nista postavila nasprotnega zahtevka in tako ni videti, zakaj ne bi bilo mogoče vrniti 40/100 nepremičnine, če bi se vlaganja upoštevala že zdaj, pa pač v manjšem deležu. Opozarja, da je tožeča stranka postavila le zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ne pa tudi še zahtevka za vrnitev v posest. Z vrnitvijo podarjene nepremičnine v naravi ne bi bila ovirana uporaba dozidane druge etaže niti ne dostop do nje.

Vlaganja tožencev v dozidano etažo in stopnišče je stvar delitve skupnega premoženja tožencev in drugega postopka.

Toženka odgovarja na pritožbo in trdi, da v 4. točki tožbe našteti motivi niso bili razlogi za sklenitev darilne pogodbe; da tožnika nista imela nobenih sredstev za začetek in nadaljevanje gradnje; da v darilni pogodbi ni nikjer zapisano, da bi se obdarjenca za karkoli zavezala; da sta se toženca razvezala izključno na zahtevo toženca.

Pritožba je delno utemeljena.

Iz postavljenih tožbenih trditev, da je odpadla podlaga (kavza) obravnavane darilne pogodbe, ne izhaja pravna posledica, ki jo želi uveljaviti tožeča stranka - razveljavitev pogodbe, saj naše pravo takšne sankcije za takšne primere ne pozna. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, ko je zavrnilo razveljavitveni del tožbnega zahtevka, zaradi česar je bilo potrebno pritožbo, ki sodeč po njeni vsebini te odločitve niti ne napada, pač pa jo zajema le s predlogom za spremembo sodbe, zavrniti in potrditi ta del sodbe (v izreku 1.odstavka pod 1.).

Ni se pa mogoče že zdaj strinjati z ugotovitvijo prvega sodišča, da vrnitev darila v naravi ni mogoča, saj v zvezi s tem dejansko stanje ni bilo dovolj raziskano, kar je očitno občutilo sodišče samo, ko je zapisalo, da "vrnitev darila v naravi verjetno ne bo več mogoča". Res je, da tožeča stranka, na kateri je dokazno breme (prvi odstavek 186. in 219. člen ZPP), ni za svoj zahtevek vrnitve darila in z njim zajete trditve, da je to mogoče, ponudila nobenega dokaza razen zaslišanja strank, ki pa so o okoliščinah v zvezi s tem povedale premalo. Vendar bi moralo glede na pravice in zlasti dolžnosti, ki jih ima predsednik senata v zvezi z materialnopravnim vodstvom (298. člen ZPP) poskrbeti, da se navedejo vsa odločilna dejstva in ponudijo ustrezna dokazila, da bi se dognalo, ali je možna vrnitev v naravi vsaj dela (podstrešje preurejeno v stanovanjske prostore je bržkone spremenilo svojo identiteto in s tem možnost vrnitve v naravi - prvi odstavek 210. člena ZOR) podarjene nepremičnine - prvega nadstropja hiše. Tako je utemeljen del pritožbe s ponujenim dokazom - vpogledom v nepravdni spis za delitev skupnega oziroma solastnega premoženja o možnostih vrnitve dela darila, iz česar izhaja, da dejansko stanje še ni dovolj popolno in zato morda tudi nepravilno ugotovljeno.

To je narekovalo razveljavitev tistega dela sodbe, ki zavrača vrnitveni zahtevek. Že zdaj pa velja opozorilo, dasiravno gre le za pritožbo tožeče stranke, da bo moralo sodišče ob vnovičnem sojenju paziti na pravilno uporabo materialnega prava, kar zadeva samo vprašanje, ali je utemeljen vrnitveni zahtevek (četrti odstavek 210. člena ZOR). Prvo sodišče je sicer pravilno zavzelo stališče, da je potrebno za obravnavano razmerje med strankama, ker je darilno, uporabiti pravna pravila ODZ, vendar se ni po tem v celoti oziroma dosledno ravnalo. Drži pravno naziranje, da v primerih, ko je v neodplačni pogodbi nagib tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo, da postane s tem del pravne podlage darilne pogodbe. Vendar mora biti ta nagib izrecno postavljen in izrečen (paragrafa 901 in 572 ODZ), torej drugače kot pri odplačnih pogodbah, pri katerih ni nujno, da je razviden nasprotni stranki, saj zakon tega ne zahteva niti za pravno podlago (tretji odst. 51. čl. ZOR). Prenešeno v obravnavani primer bi moralo biti, če naj bi bilo zahtevku ugodeno, dokazano, da sta tožnika kot darovalca upoštevaje že prej omenjene tožbene trditve, izrazila svoj nagib za daritev v tem smislu, da darujeta za to, da bosta toženca kot popolna družina živela v adaptiranih prostorih, da bo toženka pridobila kredit in da bosta pomagala na stara leta tožnikoma. Če to ni bilo izrečeno oziroma izraženo nasproti obdarjencema, seveda ni mogoče govoriti, da je nagib postal pravna podlaga. Iz tožnikove izpovedi, podane med dokazom z zaslišanjem strank, ne izhaja, da bi bili opisani nagibi izrecno postavljeni ("iskali smo rešitev za udobnejše življenje", "da bi imela mlada družina več udobja", "da sva darilno pogodbo sklepala v dobri veri..."). Izkazana mora biti seveda tudi izključnost teh nagibov, se pravi, da brez njih do daritve ne bi prišlo. Če bodo izpolnjeni našteti pogoji, se pravi, da bo mogoče načeloma sprejeti utemeljenost vrnitvenega zahtevka, bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek še s tem, da ugotovi, ali je mogoče vrniti del darovanega premoženja v naravi, za kar bo moralo vpogledati omenjeni nepravdni spis, očitno pa bo potrebno tudi sodelovanje izvedenca, ki bo moral podati mnenje o tem ali je možna in kako glede na razmestitev in funckionalnost prostorov njihova delna vrnitev, v tem primeru pa bo seveda glede na postavljeni zahtevek ugotoviti, kolikšen idealni solastninski delež predstavlja tisto, kar se vrača v naravi glede na celotno nepremičnino po stanju ob razsoji. Pri tem bo moralo že v tem postopku upoštevati merila, kot jih je sodišče že samo zapisalo na koncu svoje obrazložitve. Ni se namreč mogoče strinjati s pritožbenim mnenjem, da so vlaganja tožencev v nepremičnino stvar posebnega postopka, saj bi odločitev o deležih neupoštevaje vlaganja tožencev prejudiciralo morebitne zahtevke iz naslova vlaganj. Pri tem bo seveda potrebno tudi ugotoviti, kdo je dejansko adaptiral nedarovani del nepremičnine, kar načenja pritožba, saj se je sodišče, ker pač kaj več ni bilo potrebno, omejilo le na ugotovitev, da je bila "predvidena adaptacija in ureditev navedene hiše v celoti izvršena", pri tem pa se ni posebej spuščalo v to, kdo je opravil adaptacijo pravkar omenjenega dela hiše. Zaradi razveljavitve dela sodbe je bilo potrebno razveljaviti tudi stroškovno odločitev (četrti odstavek 160. člena ZPP), odločitev o pritožbenih stroških pa temelji na tretjem in četrtem odstavku 166. člena ZPP.