Jedro

V procesnem položaju, ko si nasproti stojijo zgolj nasprotujoče si izjave prič, ki so razdeljene na dva tabora, je bil dokazni predlog obsojenca, naj sodišče izvede ogled kraja dogodka, povsem relevanten in jasen, saj bi takšen neposreden dokaz lahko služil za potrditev njegovega zagovora, kolikor bi se izkazalo, da priče „na strani oškodovanke“ dejanja samega niso mogle videti ali pa bi služil v podkrepitev dokazne ocene sodišča o tem, katerim izmed prič pokloniti vero.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni E. K. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Piranu spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Sodišče je obsojenemu izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta in šest mesecev ter mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo zagovornice ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso.

2. Zoper sodbo sodišča prve in druge stopnje je zagovornica obsojenega E. K. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve 29. člena Ustave RS, kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovni postopek. V zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče ni izvedlo bistvenega dokaza, tj. ogleda kraja domnevno storjenega kaznivega dejanja. Vložnica nadalje navaja, da sodišče ni navedlo, katere dokazne predloge je zavrnilo ter iz katerega razloga, ravno tako ni podalo nikakršne obrazložitve, zato se v tem delu izpodbijana sodba ne da preizkusiti.

3. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navaja, da sodišče prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga obrambe res ni obrazložilo, to kršitev pa je sodišče druge stopnje po vloženi pritožbi vlagatelja prepoznalo in saniralo z argumentacijo iz 5. točke sodbe. Z zatrjevanjem drugačnega poteka dogodkov oziroma drugačnimi dokaznimi zaključki glede obstoja odločilnih dejstev pa ni mogoče uspešno uveljavljati kršitev kazenskega zakona.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornici. Zagovornica obsojenca v izjavi na odgovor ponavlja razloge, navedene v zahtevi za varstvo zakonitosti in ponovno poudarja, da bi sodišče moralo izvesti predlagani dokaz - ogled kraja dogodka.

B-I.

5. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje E. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Sodišče je zaslišalo vse priče, ki so bile v času obravnavanega dogodka v neposredni bližini ter njihove izpovedbe ocenilo. Iz spisovnega gradiva izhaja, da je obsojenec podal dokazni predlog za ogled kraja storitve kaznivega dejanja z navedbami, da bi ogled pokazal, da določene priče dogodka, kot ga opisujejo, niso mogle videti. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo s trditvijo, da je dejansko stanje že dovolj razčiščeno. Obrazložitve zavrnitve dokaznega predloga v pisnem odpravku sodbe ni podalo. Višje sodišče je v sodbi navedlo, da je obramba dolžna s konkretnimi navedbami izkazati vsaj določeno stopnjo verjetnosti, da določen dokaz predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z določenim dogodkom, oziroma da gre za dokaz, katerega izvedba bi lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Višje sodišče še ugotavlja, da v obravnavanem primeru pred sodiščem prve stopnje niso bili in kot tudi v pritožbi niso navedeni razlogi o verjetnosti, da bi predlagan dokaz z ogledom kraja dejanja oziroma rekonstrukcijo lahko potrdil navedbe obrambe, da določene priče niso mogle videti kritičnega dogodka; odsotnost razlogov v sodbi, iz katerih je sodišče prve stopnje dokazni predlog zavrnilo, zato ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

B-II.

6. Zagovornica obsojenca uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave RS, ter navaja, da bi sodišče moralo izvesti bistven dokaz, to je ogled kraja domnevno storjenega kaznivega dejanja ter rekonstrukcijo le tega. Obdolženi je predlagal izvedbo dokaza, v okviru svoje obrambe, sodišče bi se namreč lahko prepričalo, da sovražne priče niso mogle iz objektivnih razlogov videti tega, kar so lažno izpovedale in bi s tem bila ovržena njihova verodostojnost. 7. V prvem odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, po katerem sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Po drugi strani pa imajo stranke, torej tudi obsojeni, pravico do izjave, katere osrednji element je ravno pravica do navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Stranke imajo torej pravico predlagati dokaze, dolžnost sodišča pa je, da dokaze izvede. Ta pravica oziroma dolžnost pa ni absolutna. Sodišče ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, temveč bo izvedlo tiste, ki se bodo nanašali na pravno relevantna dejstva, in kjer bo obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti, oziroma ki bodo substancirani, zavrnila pa bo dokaz v primerih, če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen, na primer, ko gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, ipd.

8. Upoštevajoč navedene kriterije Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v obravnavani kazenski zadevi obsojenemu E. K. kršilo pravico do obrambe, oziroma, da je podana uveljavljana kršitev drugega odstavka 371. člena v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP. Sodišče se je pri svoji presoji, kot je bilo povedano, oprlo zgolj na izpovedbe prič, zaslišanih v kazenskem postopku, pri čemer sodišče samo ugotavlja, da so se priče razdelile v dve skupini in sicer v eno skupino so bile povezane priče, ki so v medsebojni povezanosti z oškodovanko in v večletnem sporu z obsojencem, ter na drugi strani priče, ki so z njim v sorodstvenem razmerju ali so opravljale dela po njegovem naročilu. Pričo Š. (ki ni v nobeni povezanosti z obsojencem ali oškodovanko) je sodišče ocenilo kot omejeno zanesljivo in pri tem samo opravilo oceno, kakšna je bila njena možnost videti celoten obravnavani dogodek. V danem procesnem položaju, nastalem v obsegu izvedbe dokazov sodišča prve stopnje, so si tako nasproti stale zgolj nasprotujoče izjave prič, ki so razdeljene na dva tabora. V takem procesnem položaju je bil vendarle povsem relevanten in jasen dokazni predlog obsojenca, naj sodišče izvede ogled kraja dogodka, saj bi takšen neposreden dokaz lahko služil za potrditev njegovega zagovora, kolikor bi se izkazalo, da priče „na strani oškodovanke“ dejanja samega niso mogle videti ali pa bi služil v podkrepitev dokazne ocene sodišča o tem, katerim izmed prič pokloniti vero.

9. Sodišče mora materialnopravno relevantnemu dokaznemu predlogu ugoditi in ga izvesti, razen v primerih, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Pogoj za uspešno predlaganje takšnega dokaza je seveda tudi v izpolnjeni zahtevi, da obramba utemelji pravno relevantnost dokaza in potrebno stopnjo verjetnosti njegovega uspeha. Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni mogoče slediti argumentaciji višjega sodišča, da zagovornica ni izkazala relevantnosti dokaznega predloga, saj bi glede na navedbe na glavni obravnavi in v pritožbi, iz katerih izhaja, da določene priče niso mogle videti dogodka, s čemer bi obramba lahko ovrgla verodostojnost prič, sodišče moralo dokazni predlog šteti kot ustrezen in popoln. Obsojenec in njegova zagovornica konkretneje kot sta to storila, ne bi mogla utemeljiti verjetnosti uspeha predlaganega dokaza. Izvedba zavrnjenega dokaznega predloga bi lahko odločilno prispevala k dokazni oceni posameznih izpovedb prič, s tem pa tudi k pravilnosti in zakonitosti odločitve v obtožbi.

10. Vrhovno sodišče na podlagi navedenih razlogov ugotavlja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker je bila že uveljavljana v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in bi jo moralo ugotoviti pritožbeno sodišče, za obstoj kršitve zadošča že ugotovitev potencialne vzročne zveze med neutemeljeno zavrnitvijo dokaza in pravilnostjo sodbe. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP).

11. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo izvesti ogled kraja dogodka in v omejenem obsegu tudi rekonstrukcijo, ter nato na podlagi ugotovitev, sprejetih na podlagi teh dokazov, oceniti izpovedbe prič in odločiti o obtožbi.